»Mladi naj izberejo študij, ki jih res zanima«

Pri slovenskih fakultetah delujejo karierni centri, ki diplomantom pomagajo pri vključevanju na trg dela. V centrih, zbranih pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani, zanje med drugim prirejajo delavnice iz spoznavanja programa Excel, jih učijo pisanja življenjepisa, seznanjajo z LinkedInom ter mojstrijo v vedenju in delovanju v kolektivu. Posebno skrb posvečajo dijakom, ki se šele odločajo za študij; na poletni šoli jih seznanjajo s ponudbo fakultetnih programov, jim predstavljajo tehnike učenja in pripravljajo individualne posvete s kariernimi svetovalci.

Pred približno letom so Finance objavile analizo povprečnih prihodkov strojnega tehnika s končano srednjo šolo in diplomiranega ekonomista; izračunale so, da drugi, ki v povprečju na trg dela vstopi pri 26 letih, prvega po skupnem zaslužku ujame šele po 28 letih dela. Pri takšnih primerjavah se vprašamo, ali se mladim v Sloveniji danes sploh še splača študirati.

Nekateri ekonomisti v enem letu zaslužijo več kot strojni tehniki vse življenje … Ekonomisti so zaposleni v različnih organizacijah, na različnih delovnih mestih. Zaslužek je samo ena od ravni kariernega uspeha. Je še veliko drugih, na primer avtonomija pri delu, zmožnost usklajevanja delovnega in osebnega življenja, zaposlitev za nedoločen čas, varnost zaposlitve in tako dalje.

Plača torej ne sme biti edino merilo pri odločanju za študij?

Tako je, mladi naj izberejo študij, ki jih res zanima in glede katerega menijo, da imajo sposobnosti, da bi ga lahko končali. Delo bodo dobili, če bodo v času študija proaktivni in bodo pridobivali raznolika znanja in izkušnje, ki jim bodo pomagali pri lažjem prehodu iz izobraževanja na trg dela. Vse preveč je posameznikov, ki namerno izberejo študijski program, za katerega napovedujejo, da je deficitaren na trgu dela, vendar ne končajo niti prvih letnikov študija, bodisi zaradi neuspešno opravljenih izpitov bodisi ker ugotovijo, da ne morejo poglobljeno študirati nečesa, kar jih niti najmanj ne zanima. Napačna izbira študija pa lahko vpliva na posameznikovo slabo samopodobo, ga privede do osebne ali ekonomske stiske; lahko se zgodi, da izkoristi možnost ponavljanja, nato pa je nezmožen plačila nadaljnjega študija in po izobrazbi ostane gimnazijski maturant.

Zdi se, da se zadnja leta vsaj v delu javnosti krepi zaničevalen odnos do humanistike in družboslovja; označujejo ju za nepraktična in neuporabna za podjetja, strokovnjake s teh področij pa nemalokrat zmerjajo s prodajalci megle. Kakšno vrednost ima po vašem mnenju na trgu dela terciarna izobrazba iz humanistike in družboslovja?

Tudi sama opažam, da je to znanje vse bolj razvrednoteno, kar se mi zdi velika škoda. Tradicionalni poklici se spreminjajo, nastajajo novi poklici, precej poklicev, ki jih poznamo danes, bo v prihodnjih letih izginilo zaradi avtomatizacije, razvoja novih tehnologij ipd. Po navedbah nekaterih futurologov bo naraščala zaposlenost na dobro plačanih intelektualnih in ustvarjalnih delovnih mestih, občutno pa se bo zmanjšala zaposlenost na delovnih mestih, ki temeljijo na ponavljajočih se procesih, rutini. Carl Benedikt Frey in Michael Osborne z Oxfordske univerze sta leta 2013 objavila izsledke raziskave o poklicih, v katerih bo bolj ali manj uvedena avtomatizacija; iz njih lahko napovemo, da bodo potrebe po družboslovcih in humanistih v prihodnjih letih postopoma naraščale.

Kaj lahko ta kader ponudi delodajalcem?

Precej. Ti ljudje niso uporabni zgolj v javni upravi, kulturi, nevladnih organizacijah, ampak je njihovo znanje potrebno tudi v visokotehnoloških podjetjih. Prevajalci sodelujejo z Googlom, antropologi, etnologi, sociologi, ekonomisti in drugi prevzemajo skrb za uporabniško izkušnjo v digitalizirani dobi, andragogi, pedagogi in psihologi pa skrbijo za razvoj mehkih veščin zaposlenih v podjetjih. Sicer pa je lahko prepričanje, da so humanisti in družboslovci manj zaželeni, nevarno za kulturo, socialo in medosebne odnose, ki so temelj razvoja vsake uspešne družbe.

Kako se lahko fakultete prilagodijo naraščajočim potrebam delodajalcev po kompetencah oziroma tako imenovanih mehkih veščinah; kako te veščine zagotoviti v terciarnem izobraževanju?

Fakultete se lahko prilagodijo s tem, da v študijske programe vpeljujejo vsebine glede na razvoj stroke, se posodabljajo in vnašajo tudi raziskovalne vsebine. Za začetek je vsekakor smotrno spodbujati praktično usposabljanje doma in v tujini, sodelovanje pri projektih s predstavniki delodajalcev, različne študije primerov in seminarske, diplomske naloge na primerih iz gospodarstva. Prav tako kaže krepiti sodelovanje med fakultetami in strokovnjaki s praktičnimi izkušnjami; potrebujemo več gostov na predavanjih, vajah, več obiskov študentov v resničnih delovnih okoljih, da imajo priložnost pojasnila in to, kakšne so potrebe, slišati iz prve roke ... Na Univerzi v Ljubljani imamo ponudbo interdisciplinarnih programov predvsem na drugi stopnji, v njih sodeluje več članic univerze, ponujamo vpis v skupne študijske programe s tujimi institucijami. Univerza se torej skuša prilagajati spremembam.

Kaj pa spremembe pri samem načinu podajanja snovi? Študenti pogosto potožijo, da so predavanja dolgočasna, profesorji nemotivirani za izobraževanje, učenje pa izrazito individualizirano.

Gotovo je pomembno tudi to; študentje lahko s skupnim delom pri projektih in seminarskih nalogah pridobijo dragocene izkušnje dela z ljudmi in dela pod časovnim pritiskom. Več se lahko naredi tudi pri spodbujanju kritičnega razmišljanja, izražanja nestrinjanja in konstruktivnega dialoga.

Kakšna je v procesih, o katerih govoriva, vloga univerzitetnih kariernih centrov, kakršen je vaš?

Pri nas tem vprašanjem namenjamo veliko pozornosti; zadnja leta izvajamo posebne dejavnosti v sklopu, ki smo ga poimenovali Po spretnosti za 21. stoletje. Študentom omogočimo, da v času študija pridobijo dodatna znanja in veščine, ki jih lahko uporabijo na osebni in poklicni poti. S svojimi in zunanjimi strokovnjaki pripravljamo delavnice javnega nastopanja, projektnega menedžmenta, komunikacije, organizacije časa, spoprijemanja s stresom in neuspehom, podjetništva, poslovnega bontona, asertivnosti, tečaje tujih jezikov, tečaje programiranja, druge računalniške tečaje in podobno. Aktivnosti se izvajajo med študijskim letom, med počitnicami pa navadno pripravimo daljše tečaje, saj imajo takrat študentje več časa. Vsebine izberemo na podlagi povratnih informacij delodajalcev, študentov in zaposlenih na fakultetah in akademijah. Projekt do junija 2020 financirata Evropska unija in ministrstvo za šolstvo, zato je vključitev vanj brezplačna.

Kaj pa za nadgraditev svoje izobrazbe in povečanje zaposljivosti lahko storijo sami študentje? Na začetku pogovora ste omenili, da bodo delo dobili, če bodo aktivni – v kakšnem smislu?

Poglejva na primer prakso, ki je sestavni del študija. Pomembno je, da je študent ne razume kot samo še eno študijsko obveznost, ampak kot priložnost, da se kaj novega nauči. S tem namenom v sodelovanju z nekaterimi članicami že pripravljamo priprave študentov na prakso – ne z vidika formalnih postopkov, obrazcev, poročil, temveč z vidika osmislitve prakse, refleksije izkušnje in identificiranja priložnosti za nadaljnji osebni in poklicni razvoj. Podobno je s študijem v tujini, ki je odlična priložnost za pridobivanje dragocenih izkušenj, ne pa zgolj, da nekdo opravi študijske obveznosti na tuji univerzi ali prakso v tujem podjetju. Mobilnost spodbujamo tudi zato, ker slovenski delodajalci cenijo znanje tujih jezikov, sposobnost spoprijemanja s stresom, visoko stopnjo odgovornosti, samoiniciativnost, sposobnost znajti se v novem položaju ... To so vsekakor kompetence, ki se z izkušnjo v tujini razvijejo oziroma okrepijo.

Do zdaj sva govorila zgolj o odgovornosti izobraževalnega sistema za strukturna neskladja na trgu dela. Kaj pa če spremeniva zorni kot – koliko je slabša zaposljivost diplomantov posameznih visokošolskih programov posledica neupravičenih pričakovanj delodajalcev? Saj konec koncev tudi ni pošteno, da se od nekoga, ki je trdo delal, da je prišel do diplome, magisterija ali celo doktorata, pričakuje, da bo na petek in svetek delal za nizko in nestalno plačo, kot se dogaja zdaj. 

Trgu dela se lahko različno prilagajamo, vendar odgovornosti za to ne nosijo le izobraževalne ustanove, ampak tudi posamezniki in delodajalci. Sodelujemo z delodajalci in jih obravnavamo kot pomembne partnerje, smo pa lahko v pogovorih s predstavniki nekaterih delodajalcev upravičeno kritični. Vedo, kaj potrebujejo danes, ne vedo, kje bodo čez pet let. V razvoj in ohranjanje zaposlenih morajo vlagati tudi oni. Podjetja, ki gledajo na dolgoročni uspeh, se tega zavedajo in s kadri ne ravnajo na način uporabi in odvrzi. Je pa stvarnost taka, da na zaposljivost diplomantov ne vpliva le izobrazba, ampak tudi druga znanja in spretnosti ter osebnostne lastnosti. In več ko je kandidatov za posamezno zaposlitev, v boljšem pogajalskem položaju so delodajalci.