Aroganca oblasti

Velika svetovna razstava Expo se je rodila v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, ko so bile posamezne države ponosne na svoj industrijski in tehnološki razvoj. Prva je dosežke svetovni javnosti predstavila Francija že leta 1844, sledila ji je Velika Britanija, ki je leta 1851 na pobudo princa Alberta, soproga kraljice Viktorije, pripravila prvo veliko mednarodno razstavo Velika razstava dosežkov industrije vseh narodov. Leta 1889 je Francija potegnila voz naprej z organizacijo Exposition Universelle. V Parizu je bila razstava na 96 hektarih od Marsovih poljan prek Trocadera in obale Sene do Doma invalidov. Udeležilo se je je 54 držav in 17 kolonij. Francozi so ob tej priložnosti v dokaz svojega tehnološkega in inženirskega znanja postavili Eifflov stolp. Drugi prelomni Expo je bil v Bruslju leta 1958, Belgijci so takrat postavili znameniti Atomium. Ta železni model atoma je nakazoval razvoj znanosti; eden izmed nagrajenih paviljonov pa je bil jugoslovanski, ki ga je sprojektiral arhitekt Vjenčeslav Richter. Zbudil je pozornost svetovne javnosti zaradi modernistične elegance in preprostosti, pa tudi težnje, da pokaže, kako Jugoslavija spodbuja ustvarjalnost in inovativnost v industriji in kulturi. Jugoslavija je vedela, kaj pomeni predstavitev mlade države na Svetovni razstavi, zato je za pripravo predstavitve izbrala enega svojih vrhunskih ustvarjalcev.

V prvih desetletjih po 2. svetovni vojni je bil Expo še vedno namenjen razkazovanju tehnoloških, znanstvenih in gospodarskih dosežkov. V avstralskem Brisbanu (1988) se je zasnova nekoliko spremenila, bolj je bila poudarjena predstavitev celotne države kot zanimive destinacije, tako je v drobovje Svetovne razstave vse bolj lezla turistična panoga. Expo 2000 v Hannovru je po mnenju nekaterih to komponento še bolj poudaril, hkrati pa so prav na tej razstavi nekatere države predstavile osupljive paviljone: Švica se je predstavila z lesenim dišečim paviljonom arhitekta Petra Zumthorja, Nizozemska s paviljonom arhitekturnega biroja MVRDV, ki je na zabaven način pokazal, kako izkoristiti majhno površino, portugalski paviljon sta sprojektirala velika portugalska arhitekta Álvaro Siza Vieira in Eduardo Souto de Moura. Skratka, velike nacije so se in se še vedno predstavljajo z najboljšim in k sodelovanju povabijo svoje najuglednejše arhitekte in oblikovalce. Kaj pa Slovenija?

V 25 letih samostojnosti ni imela prav srečne roke pri načrtovanju predstavitev na Svetovni razstavi. Morda tudi zato, ker so bili postopki, s katerimi naj bi prišli do ustreznega paviljona in vsebine, pogosto izpeljani bolj po domače. Expo so, in tako kaže tudi tokrat, državni uslužbenci razumeli predvsem kot neke vrste turistični sejem in niso dojeli narave te velike svetovne razstave.

Zdi se, kot da je bil razpis napisan tako površno in pavšalno in da je časovni rok za izdelavo projekta tako kratek, ker na ministrovi mizi že leži neka idejna rešitev.

Na zadnjem Expu 2015 v Milanu se zdi, da se je še najbolje izšlo, četudi paviljon in vsebina nista predstavljala tistega najboljšega, kar Slovenija premore, in je bil razpis namenjen le izvajalcem, ne pa tudi ustvarjalcem. Kakorkoli, uslužbenci na pristojnem ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) so že leta 2016 vedeli, da bo naslednja priložnost za boljšo predstavitev Slovenije čez štiri leta, leta 2020 v Dubaju. Že takrat bi morali začeti pripravljati strategijo, opredeliti vsebino in cilje predstavitve naše države. Vendar ne! Na ministrstvih se očitno dela kampanjsko, naloge in dokumente založijo po predalih in šele, ko jih kakšen dobri duh opomni, se zavedo, da je morda treba zadnji hip kaj ukreniti; tako je videti tudi dokument/poziv, ki ga je MGRT dal na svetlo 23. januarja 2019.

Povabilo

Javnega poziva na MGRT niso opredelili niti kot razpis niti kot javni natečaj, ampak kot Povabilo k oddaji ponudbe za izdelavo idejne zasnove za poviljon z namenom vsebinske predstavitve Slovenije na svetovni razstavi Expo 2020 Dubaj. Za takšno pomembno mednarodno predstavitev države bi bilo treba razpisati dvostopenjski javni natečaj, ne zgolj objaviti povabilo. Zato je več kot 60 pomembnih slovenskih arhitektov, arhitektk in arhitekturnih birojev podpisalo javno protestno pismo in v njem navedlo šest vsebinskih in proceduralnih napak, ki so jih zaznali v povabilu/razpisu. Tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je poslala javno pismo in v njem navedla pet pomanjkljivosti razpisa ter MGRT predlagala nujne spremembe in popravke spornih razpisnih pogojev.

Eden izmed njih je neverjetno kratek čas, ki ga ministrstvo predvideva za izdelavo idejne zasnove paviljona. Maja Ivanič, predsednica Zveze društev arhitektov Slovenije in podpisnica protestnega pisma, meni: »Povabilo se mi zdi neresno, kajti dati prijavitelju – kreativcu – za predstavitev države na razpolago le tri tedne, je smešno. Resnega projekta ni mogoče izpeljati v tako kratkem času. Razpis ministrstva izkazuje popolno ignoranco in nepoznavanje ustvarjalnega procesa in načina dela arhitekturne in oblikovalske stroke. Pri tem, da naj bi birokratski del priprave razpisa trajal dve leti? Ne, tukaj je zagotovo nekaj narobe.« Tomaž Krištof, arhitekt in vršilec dolžnosti predsednika ZAPS, meni, da gre pri povabilu MGRT za natečaj, ki pa krši vsa načela dobre natečajne prakse pri nas. »Prijavljavec mora ob ponudbi oddati tudi t. i. idejno zasnovo, ki je dejansko natečajni elaborat. Ta ’idejna zasnova’ mora vsebovati tlorise, prereze, konceptualne diagrame, 3D-prikaze (renderje) in celo plakat. Gre za ogromno vloženega dela, za katero razpisovalec pričakuje, da ga bodo ponudniki opravili brezplačno.« Krištof poudarja, da je prav zastonjsko delo ena izmed spornejših stvari. »Spomnimo se, kako nas je pred nekaj tedni šokiralo javno pismo študentov arhitekture, v katerem ti trdijo, da morajo v birojih svojih profesorjev delati brez plačila ali za miloščino.« Razpis MGRT pa kaže, da je v podobnem položaju pravzaprav celotna arhitekturna stroka. Krištof se sprašuje, kako naj vodje arhitekturnih birojev, če celo od takšnih naročnikov, kot je ministrstvo, ne dobijo plačila, ustrezno plačujejo sodelavce. »Arhitektura ima med dejavnostmi, povezanimi z graditvijo objektov, največji multiplikativni faktor. Dobra arhitektura lahko investicijo podvoji, slaba jo povsem izniči, to še posebej velja v primerih, kakršen je predstavitev države na Expu. Za nas je še posebej skrb zbujajoče, da prav ministrstvo za gospodarstvo arhitekturo dojema kot administrativni postopek, ki ga je treba izpeljati čim prej in čim ceneje, deloma celo zastonj.«

Arhitekt Vasa Perović iz biroja Bevk Perović arhitekti in profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani ter podpisnik protestnega pisma, opozarja, da je arhitekturna stroka pod pritiskom. »Za nami je deset let krize v gradbeništvu in s tem tudi v arhitekturi. To je bil čas, ko 90 odstotkov kolegov ni imelo dela. No, naš biro se je iz tega reševal z naročili iz tujine. Sedaj se je po obdobju ’totalne suše’ pojavil razpis za Expo, izziv za vse, še posebej za mlade arhitekte, ki šele začenjajo ustvarjalno pot. Vendar jim pogoji, ki jih postavlja MGRT, popolnoma onemogočajo sodelavnje na razpisu. Mlajša generacija arhitektov nima nobenih možnosti.«

Izhodišče je I feel Slovenia

Tina Gregorič iz biroja Dekleva Gregorič arhitekti, profesorica na Tehnični univerzi na Dunaju in letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, je razložila, da so protestno pismo napisali iz obupa. »Odprto pismo smo napisali iz ogorčenja, kako se je ministrstvo za gospodarstvo lotilo te pomembne naloge in s kakšnim besedilom je pozvalo k sodelovanju kogarkoli že, saj je to dejansko žaljivo, vsebinsko sporno, netransparentno, nestrokovno in sploh zelo slabo pripravljeno. V njem sploh ni definiran program paviljona, niti ambicija naše države, kako se želi predstaviti in kakšen je sploh namen predstavitve na Expu. Izhodišče I feel Slovenia res ne more biti dovolj. Iz odgovora MGRT na naše pismo pa je razvidno, da ne želi ustaviti trenutnega nesmisla ter izpeljati ustreznega strokovnega postopka za potencialno najboljšo rešitev.«

Ministrstvo očitno pričakuje, da bodo arhitekti ponudili tudi vsebino, čeprav je naročnik tisti, ki bi moral vedeti in v besedilu navesti, kakšne vsebine in dejavnosti načrtuje v paviljonu. Tako pa kaže, da bo strategija nastopa na tej pomembni mednarodni prireditvi prepuščena naključju.

Med spornejšimi elementi razpisa je tudi anonimnost komisije/žirije, ki bo presojala prispele idejne rešitve. »Javno imenovanje strokovne komisije je osnova za korektno in ustrezno vrednotenje prispelih rešitev,« so zapisali arhitekti v protestnem pismu, kajti člani strokovne komisije morajo imeti reference, morajo biti najboljši iz svoje stroke. Perović pravi: »Strokovna komisija je pomembna, saj ne gre za skupino ljudi, ki bodo skupaj popili skodelico kave in izbrali všečne jim zamisli. Komisija je osnovno jamstvo, da gre pri razpisu zares, da to ni kar nekaj, ampak je razpis pripravljen resno in strokovno.«

Tudi finančna plat ni zanemarljiva. Ministrstvo navaja vrednost 2,5 milijona evrov. »Tudi če nam kdo očita, da se želimo primerjati z velikimi in bogatejšimi državami, je treba poudariti, da znesek, ki ga država namenja predstavitvi na Expu, sploh ni tako majhen. Kakorkoli, z vsakim dovolj razumnim proračunom se da narediti veliko, predvsem pa solidno predstavitev države. No, pogoj je minimum inteligence, seveda!« pripominja Perović.

Veljavnost razpisa

Postavlja se vprašanje, ali je razpis s toliko nepravilnostmi sploh veljaven. Tomaž Krištof iz ZAPS meni, da bi mu težko dokazali nelegalnost. Vendar je iz njega razvidno, da se na ministrstvu dobro zavedajo omejitev, ki jih določa zakon o javnem naročanju (ZJN-3). Zakonskim omejitvam so se izognili tako, da so določili mejno vsoto investicije 2,5 milijona evrov, kajti pri višji bi bilo treba izpeljati projektni natečaj. Druga kršitev, ki je zelo sporna, pa je omejitev ponudbene cene za idejno zasnovo (IDZ) na 20 tisoč evrov. Pri naložbi, vredni 2,5 milijona evrov, bi po izračunih morala biti vrednost IDZ približno 50 tisoč evrov, upoštevaje tudi odkup materialnih avtorskih pravic, v kar so ponudniki primorani. Ali ministrstvo s tem razpisom krši zakon, naj presodijo pristojni, zagotovo pa je neetično, da se vlada in ministrstvo izogibata spoštovanju pravil javnega naročanja, ki sta jih za druge javne naročnike postavila sama.

Tretja sporna stvar, hkrati pomembna za vse kandidate, ki se bodo prijavili na razpis, je sprejetje brezplačnega dela. To se obravnava kot disciplinski prekršek. Iz razpisa je razvidno, da bodo prijavitelji celotno delo opravili brezplačno. Tina Gregorič pri tem opozarja na francosko prakso. V Franciji so se že od začetka leta 2018 poglobljeno ukvarjali s tem, kakšen bo njihov paviljon na Expu 2020. Šele po dobrem letu so sprejeli končno odločitev. »Imeli so dvostopenjski javni natečaj, pri katerem je avtor idejnega načrta na drugi stopnji sodeloval z izvajalcem. Izbrali so dva projekta in ju vzporedno razvijali do kompleksne in zelo dodelane končne verzije. Konec leta 2018 so izbrali enega od obeh.« Vendar je ključno to, da sta bili obe francoski skupini, ki sta eno leto razvijali projekta, za to plačani. Plačilo za sodelovanje na javnem natečaju je v Franciji obvezno. »Pri nas pa na koncu natečaja lahko dobiš le eno izmed treh denarnih nagrad. Pri tem povabilu za Expo pa še tega ne,« dodaja Gregoričeva.

Zanimivo je, da ministrstvo, ki prijaviteljem opravljenega dela ne bo plačalo, ni v prekršku, prijavitelji pa so. Krištof opozarja, da celotna ali delna odpoved honorarju za opravljeno delo za člane zbornice pomeni disciplinsko kršitev. »V kodeksu poklicne etike ZAPS je jasno zapisano, da za nelojalno konkurenco šteje tudi predložitev idejnih rešitev že ob sami ponudbi, če za ta dela ni predviden ustrezen honorar. Kršenje kodeksa pomeni disciplinsko kršitev; projektanti, ki bodo sprejeli delo na podlagi tega razpisa, bodo ogrozili svojo licenco za projektiranje.« Vprašanje je, ali se morebitni prijavitelji zavedajo te zanke nelojalne konkurence, v katero jih sili razpis MGRT. To so pravila igre, ki jim je botrovalo in dalo zanje soglasje tudi ministrstvo za okolje in prostor, dodaja Krištof. Druga zanka je, da se bo tisti, ki bo zmagal in pripravil najboljšo rešitev, moral odpovedati avtorskim pravicam v korist MGRT. V razpisu piše, da je prenos avtorskih pravic ekskluziven in neomejen, da naročnik pridobljene pravice lahko prenese na tretjo osebo. Naročnik pravice lahko udejanja brez soglasja avtorja, ne da bi mu moral za tak prenos izplačati kakršnokoli dodatno plačilo. Takšna opredelitev je formalno sicer mogoča, pravi Tomaž Krištof, je pa v nasprotju z vsemi načeli avtorstva, projektiranja in korektnih odnosov v stroki.

Sprenevedanje

Namesto da bi na MGRT razpisali dvostopenjski javni natečaj, so ribarili v kalnem. Sedanji razpis zahteva, da tisti, ki bo zmagal, pripravi le idejno zasnovo, v nadaljevanju bo ministrstvo izvajalca iskalo z novim razpisom. Po svoje to pomeni dvostopenjski razpis, vendar ne formalno in ne po predpisih, ampak spet ’po domače’. »Za gradnjo kakršnekoli relevantne arhitekture mora avtor idejne zasnove izdelati tudi projekte za izvedbo, poleg tega mora nadzirati izvedbo na gradbišču,« odločno poudarja Tina Gregorič.

Minister Zdravko Počivalšek se je odzval na obe javni pismi. V odgovoru na pismo arhitektov se med drugim izgovarja na to, da je nova vlada na oblasti šele štiri mesece in da zaradi tega ni imela dovolj časa za pripravo razpisa. Vasa Perović je odgovor komentiral: »Halo! Ali nas ima za bedake? Saj vemo, da je bil prav ta minister na istem delovnem mestu v legislaturnem obdobju 2014–2018. To je neprimerno sprenevedanje.«

V odgovoru 60 podpisnikom protestnega pisma je minister odločno zavrnil vse očitke, tudi pripombe zbornice (ZAPS) je zavrnil in ni sprejel ponujenih predlogov. Ministrstvo je v zadnjih dneh zbornico sicer prosilo za sodelovanje, češ naj mu predlaga nekaj imen strokovnjakov za komisijo. To je zanimiva prošnja glede na to, da ministrstvo trdi, da ima komisijo že imenovano, le javnosti je noče razkriti. V zbornici čakajo, ali si bodo na MGRT vendarle premislili in preklicali objavljeni razpis ter se odločili za novi dvostopenjski natečaj. To bi bil nujni pogoj, da bi zbornica lahko sodelovala z ministrstvom.

Kakšna bo usoda slovenskega paviljona v Dubaju prihodnje leto, je ta trenutek težko sklepati. Dosedanja brezbrižnost in ravnanje ministra oziroma njegovih uradnikov nista dober znak. Zdi se, kot da je bil razpis napisan tako površno in pavšalno in da je časovni rok za izdelavo projekta tako kratek, ker na ministrovi mizi že leži neka idejna rešitev. Bodimo optimisti in upajmo, da bodo na MGRT priznali napake in ponovili razpis, tokrat v obliki javnega natečaja po vseh pravilih.