Boj za »pravo« podobo Evrope

Strah se plazi po Evropi. Strah pred njenimi (in tujimi) populisti, ki naj bi si po evropskih volitvah prizadevali razkrojiti Evropsko unijo. Tudi če se jim maja ne uspe zavihteti na oblast, po zdajšnjih projekcijah izidov volitev naj bi populistične stranke prejele od 20 do 25 odstotkov glasov, se bodo namreč z njihovo močnejšo zastopanostjo v novem sklicu evropskega parlamenta spremenila politična razmerja na stari celini v prid tistih sil, ki se zavzemajo za povrnitev Evrope narodov in opustitev nadaljnjih korakov v tesnejšem povezovanju držav članic Unije. Z reformami Evropske unije, ki jih napovedujejo populisti, naj bi se na stari celini obnovile gospodarske in politične napetosti med državami, ki so jih po drugi svetovni vojni s političnim združevanjem Evrope hoteli preseči tako imenovani očetje EU.

Zato se v zadnjih tednih vrstijo pozivi, v katerih skupine in posamezniki Evropejce svarijo pred povrnitvijo v takšno vestfalsko Evropo. Enega izmed njih so konec januarja na Evropejce naslovili eminentni evropski zgodovinarji in intelektualci. V manifestu, ki ga je napisal francoski filozof Bernard-Henri Lévy, med tridesetimi podpisniki pa so Milan Kundera, Salman Rushdie, Elfride Jelinek, Mario Vargas Llosa in Orhan Pamuk, svarijo, da »ideja Evrope razpada pred našimi očmi«. Če bodo prevladale tiste sile, ki se zavzemajo za opustitev gradnje transnacionalne Evrope in »obnovitev« Evrope, ki temelji le na »dušah« in »identitetah« njenih narodov, se bo po mnenju podpisnikov manifesta Evropa znašla na poti v katastrofo. »Prevladala bo politika prezira do inteligence in kulture. Prek vseh meja se bosta razrasla ksenofobija in antisemitizem ... V odgovoru na nacionalistični in identitarni napad moramo ponovno iznajti duh aktivizma ali pa se sprijazniti s tem, da potonemo pod maščevalnostjo in sovraštvom,« so zapisali v manifestu.

Po mnenju Slavoja Žižka, objavljenega v britanskem Independentu, je njihov manifest v temelju zgrešen, kajti njegovi podpisniki »zanemarjajo neprijetno dejstvo, da se tudi populisti predstavljajo kot rešitelji Evrope«. Vizija Evrope, ki jo zagovarjajo populisti, je seveda drugačna od vizije razsvetljenske, kozmopolitske in vključujoče Evrope, za kakršno si v manifestu prizadeva »cvet evropske inteligence«, kot malce cinično zapiše Žižek. Ker pa si oboji, populistični in liberalni, prizadevajo za »reševanje« Evrope z nekakšnim sklicevanjem na »dušo« ali »idejo« Evrope, ki jo je treba zavarovati, filozof natančneje opiše, kaj v zdajšnji Evropski uniji v resnici moti evropske populiste in vse tiste v tujini, ki jih z njihovi podobno retoriko podpirajo v »reševanju Evrope«.

Slavoj Žižek ponuja v premislek vključujočo »idejo Evrope«, tisto, ki je že vgrajena v temelje in strukturo evropskih nacionalnih držav in strukturo Evropske unije.

Evropski populisti, denimo Italijan Salvini ali Madžar Orbán, zavračajo priseljevanje v Evropo, saj naj bi priseljenci ogrožali evropske načine življenja in obstoj nekakšne duhovne evropske duše. Po Žižkovem mnenju je zanje Evropska unija, ki skuša slediti staremu evropskemu razsvetljenskemu postulatu o enotnosti vsega človeštva ter načelu, da je treba človeku v stiski pomagati in da je problem drugega problem vseh, ovira pri »reševanju« njihove podobe Evrope. To načelo, vpisano v tradicijo evropske socialne države, v osnovne postulate evropskega humanizma in zaradi tisočletij »državljanskih vojn« tudi v zgradbo EU, moti tudi sosedi Evrope, ZDA in Rusijo, saj po njihovem sproži v odnosih med državami zanje nerazumljiv humanistični refleks, kar pa ne nazadnje moti tudi posel. Zaznaven je bil tudi že v prejšnjih desetletjih, ko so evropski intelektualci spričo prodora amerikanizma na področju kultur in ideologije neoliberalizma v evropske načine dela in življenja izpostavljali kot njene socialne tradicije in humanistične vrednote. Sprožil se je tudi leta 2003, ko so se Evropejci s protesti na ulicah in trgih evropskih mest odzvali na intervencijo ZDA v Iraku, kar sta filozofa Derrida in Habermas pozdravila kot rojstvo »evropskega naroda«.

Zavzemanje za ohranitev, obranitev in ne nazadnje evronacionalistično »izumljanje« evropske »duše«, »ideje« ali »identitete«, kakorkoli že imenujemo njen stvarni ali fiktivni duhovno zgodovinski substrat, torej ima različne vsebine. Manifest »cveta evropske inteligence« s svojim sklicevanjem na nekakšno duhovno »idejo Evrope« sodi v ta sklop. Napačen je ne le zato, ker njegovi podpisniki ne uvidijo, da je njihova le ena izmed »idej« Evrope, tista, ki jo živijo kozmopolitske elite, temveč v svojem »boju« za svojo Evropo ne omenjajo vseh tistih, ki so tudi zaradi ohranjanja takšne Evrope postali, kot je dejal pokojni sociolog Zygmunt Bauman, »kolateralna škoda« globalizacije. Obenem pa, piše Žižek, podpisniki manifesta »nočejo sprejeti, da je Evropa, katere izginotje obsojajo, že nepovratno izgubljena. Grožnja ne prihaja iz populizma: populizem je s svojimi napačnimi predlogi v reševanju zagat ljud, le odziv na neuspeh evropskega liberalnega establišmenta, da bi ostal zvest svojim izvornim emancipatornim potencialom«.

Izvor zdajšnjih političnih napetosti v Evropi torej ni v populizmu per se, temveč v stranpoteh sredinskega liberalizma, kamor sodijo vse etablirane stranke centra. Od tu zdajšnji nevarni neliberalni procesi v Evropi, ki jih sociolog Jan Zielonka v njegovi najnovejši knjigi imenuje »kontrarevolucija«. Po mnenju oxfordskega profesorja bi se morali »poraženi liberalci vprašati, ’Zakaj državljani volijo kontrarevolucionarne sile, ne pa nas’«, in se obenem zavedati, da z zmerjanjem, da so »neumni, nesposobni in naivni«, ker volijo populiste, volivcev zagotovo ne bodo pridobili na svojo stran. Izvorno napako so po mnenju Zielonke liberalne stranke storile z opustitvijo liberalnega diskurza iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem so tedaj prevladovali premisleki o »socialni državi, odgovornosti do sočloveka, o zavzemanju za okrepitev življenja v skupnosti in zavzemanju za podporo posamezniku«. Z njegovo opustitvijo in s prevzemom ideologije neoliberalizma, tudi z vpeljavo zanj značilnega lažnega nasprotja med liberalizmom in komunitarizmom, so stranke sredinskega liberalizma posameznika prepustile samovolji močnih transnacionalnih trgov in defektnih transnacionalnih institucij. »Kontrarevolucionarji morda naivno mislijo, da bi s povrnitvijo nacionalnih držav lahko rešili večino glavnih težav, ki ta čas tarejo državljane, vendar ne verjamem, da bi lahko v takšnih političnih okoljih obvarovali liberalne svoboščine, ki jih je v Evropi oblikovala liberalna misel« in ki zadevajo spoštovanje pravic manjšin, sistem nadzora in ravnotežja in načelo delitve moči. Zielonka se zato le retorično sprašuje, ali lahko tisto najboljše v liberalni misli v Evropi učinkovito ohranimo »brez kolektivne volje, solidarnosti in upanja, ki meji na mit«. In dodaja: »Liberalni oligarhični sistem, ki se je vzpostavil po letu 1989, je zagotovo eden izmed razlogov za vzpon današnje kontrarevolucionarne misli in morali bi ga zavrniti sami liberalci,« še dodaja.

Oba, Žižek in Zielonka, opozarjata, da bi se etablirane stranke sredinskega liberalizma morale odvrniti od nevarnih smeri, ki so jih sredi osemdesetih pahnile v »kolaboracijo« z diktaturo tržnega sistema, in rehabilitirati tiste premisleke, ki so jih vodili v povojnem, tako imenovanem zlatem obdobju socialne demokracije. Tedanji evropski sistem je v iskanju »resnične« tretje poti med ohranjanjem visoke ravni socialnih pravic in zagotavljanjem gospodarske konkurenčnosti seveda bil »otrok« hladne vojne, saj so z njim skušale evropske elite prebivalstvo odvrniti od socialistične miselnosti, ki je v svoje osrčje postavljala delo in pravice delavcev. Toda po Žižku je socialnodemokratska država blaginje eden izmed največjih ekonomsko-političnih dosežkov sodobne Evrope. Navaja Sloterdijkovo razmejitev med socialno demokracijo kot »formulo sistema« in naborom političnih strank s tem nazivom v imenu, da bi preciziral tezo, da je socialdemokratska formula, čeprav danes »skvarjena in na pol pozabljena«, vgrajena v temelje združene Evrope. »Le v trenutkih nevarnosti v sebi čutimo obvezo povrnitve k tej esencialni razsežnosti Evrope,« piše Žižek.

Današnji populisti uspevajo tudi zaradi neoliberalnega odklona v misli sredinskega liberalizma, liberalni »cvet evropske inteligence« pa v svojem manifestu za svojo Evropo le še krepi lažni antagonizem med zagovorniki kozmopolitske Evrope in Evrope narodov. Slavoj Žižek ponuja v premislek bolj vključujočo »idejo Evrope«, tisto, ki je – mimo vseh fiktivnih podob Evrop, ki se zdaj »spoprijemajo« v javnem in političnem okolju – vgrajena v temelje in strukturo evropskih nacionalnih držav in strukturo Evropske unije. Po Žižku je namreč populizem mogoče poraziti le z razkolom znotraj »glavnega telesa liberalne demokracije«, do katerega bi verjetno prišlo, če bi »liberalni establišment, njegova dejanska politika, sam sebe podvrgel neprizanesljivi kritiki s stališča ’socialnodemokratske formule’, ki jo je z neoliberalnim obratom izdal«.

Oživitev socialnodemokratske formule pa seveda ne bi pomenila vrnitve v povojno državo blaginje, temveč – povedano s Habermasom, ki se prav tako zavzema za »novi zagon socialdemokratskega obdobja« v Evropi – proces, v katerem bi s »konstruktivnim uničenjem sedanjosti« preformulirali izvorno idejo Evrope v bolj »radikalni obliki, v skladu s sodobnimi ekološkimi in socialnimi izzivi«, zapiše Žižek.