G(m)orski prelaz

Restavracija Dopolavoro
Učka 9, Hrvaška 
Tel.: +385 51 299 649
V zimski sezoni lahko na Učki po delu mlaskate od petka do nedelje od 12. do 22., v toplejšem delu leta pa vsak dan od 12. do 23. ure

Ambient:
jegermajstrsko okrasje po stenah, poštirkani beli prti, operativen kelneraj stare šole in (na srečo precej potihoma) dalmaš jokavci na ozvočenju

Napitki:
v vitrino je zloženo nekaj predvsem rdečih polnitev hrvaških vinarn; tudi čisto spodobna rinfuzna malvazija

Dostopnost:
iz istrske ali kvarnerske smeri po ovinkih do prelaza; pred gostilno je parkirišče, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
teletina izpod peke zaseka in suhe mesnine

Ne tako fino:
kosti v golažu

Narezek je stal 9, juha 3, fuži in fritaja 17, jagnjetina in teletina dobrih 10, golaž z njoki 8, jelenov zrezek 12, sladice pa po 2 ali 3 evre.

»Rekli ste, da gremo na morje, zdaj mi je pa že slabo od teh klancev in rid!« se je, ker je lačen še bolj siten kot sit, med vzpenjanjem po pobočju Učke pritoževal metuzalemski inšpektor. Očitno je spomin na zlata leta, ko je po teh pobočjih vandral s starim Ilovarjem, prekrilo precej plasti kasnejšega dogajanja, ki pa so se vendarle začele luščiti ob konciznem prakticiranju nekaterih pravil stare gostoprimske šole, ki se jih gre ekipa na gorski meji med Istro in Kvarnerjem.

Srebrnolasi brkati, v lajbič bordo barve odeti natakar je simpatično predstavljal in prodajal stvari z jedilnega lista, ki je glede na nadmorski višino in gozdnati terroir zastavljen karnivorsko, s poudarkom na divjačini in z obveznim dišavljenjem s tartufi. Ti so se najprej pojavili v krasnem, že malo staranem kravjem siru, nato pa v radodarnih odmerkih potreseni po sočnih, na hitro umešanih jajcih ter v skledici s fuži. V obeh primerih gre ceniti predvsem dejstvo, da tu ne sekajo parfumskih bližnjic s kakšnimi umetno aromatiziranimi tartufnimi olji ali tartufatami, ampak ribajo zgolj gomolje. Poleg simpatičnega narezka, kjer so se družile rezine domačega svinjskega, merjaščevega in jelenovega pršuta, suhe divjačinske klobase in ovčjega sira, velja omeniti še dva krasna otvoritvena namaza – s svežim peteršiljem oplemeniteno precej mesnato zaseko in ljubko mešanico skute in ajvarja. Od špargljeve juhe smo dobili več, kot smo pričakovali. Pričakovali – februar je – nismo namreč nič, dobili pa sprejemljivo kremno juho, v kateri je plavalo kar nekaj koščkov v sezoni zamrznjenih divjih špargljev. Kar je pač boljše kot nič.

Resnejše mesojedstvo se je začelo na glavnih krožnikih, opremljenih z enotnim dekorativnim kompletom, sestavljenim iz lista solate, malo radiča, nažuljenanega korenja, koleščka kumare in rezine pomaranče. Golaž je bil kremast in okusen, malo so nam šli na živce delčki kosti v koščkih jelena in divje svinje, vendar so slabo voljo amortizirali luštni domačni njokci; jelenov zrezek je bil prelit z omako na pogled precej grozljive barve, a njen adut je bil v odličnem prepletanju okusov borovnic in brinja; v internem dvoboju pod čripnjo pripravljene teletine in jagnjetine pa je predvsem zaradi sočnosti in mehkobe suvereno zmago odnesla prva; bolj kot pečen krompir nam je bilo všeč tudi praženo zelje.

Stara šola je nato izzvenela še v pričakovanem, toda odlično izpeljanem finalu: zavitek je bil nizek, a ne presladek in poln gozdnega sadja, predvsem borovnic; vroče maline s sladoledom in kupom nabrizgane sladke smetane so nas odtransportirale naravnost nazaj v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, medžimurska gibanica (a.k.a. bakin poljubac) pa še kakšno desetletje dlje v preteklost. Kar pri taki domači gostilni s pošteno (razen tartufov, ti so pač dragi) zastavljeno cenovno politiko (in to v državi, ki je turistično ponudbo še nedavno oglaševala ravno z referiranjem na kot je bilo nekoč) sploh ni slabo.