Labirint brez izhoda

Združene države Amerike se na migrantsko krizo na svoji južni meji ne odzivajo bistveno drugače od drugih razvitih držav. Nasilno se ograjujejo od težav, ki so jim deloma tudi same botrovale. Ošabni rasizem predsednika Donalda Trumpa to kvečjemu poudarja. A Trump ni ne prvi ne zadnji predsednik, ki je oziroma bo imel opraviti z množičnimi migracijami, in sedanje razmere niso najhujše doslej, čeprav je razglasil izredne razmere. Svojevrstno humanitarno krizo je Amerika doživljala leta 2014, ko je v državo poleg drugih migrantov vstopilo še 67.339 otrok brez spremstva. Barack Obama je zahteval »enoten in usklajen odziv zveznih oblasti«. Otroke so zaprli v kakih 150 centrov in vojaških oporišč in tako kot danes so tudi takrat marsikje spali na betonskih tleh, stisnjeni drug ob drugega. Oči zgrožene ali pač ogrožene nacije ostajajo uprte v južno mejo. Prvi govorijo o humanitarni stiski, drugi o grožnji nacionalni varnosti. Oboji so v glavnem kratkovidni. Žarišče te človeške katastrofe ni mehiško-ameriška meja, temveč celotna Srednja Amerika, z Mehiko vred. Ljudje, ki ZDA prosijo za azil, bežijo pred nasiljem, ki je primerljivo z vojnami. Korenine tega zla so zelo globoke.

Demokracija na kokainu

Predsednik James Monroe je 2. decembra 1823 podpisal deklaracijo, ki je eden od temeljev ameriške zunanje politike, znana pa je kot Monroejeva doktrina. Na kratko, ZDA so se zavezale, da bodo kakršnokoli namero kolonialnega vmešavanja v notranje zadeve katerekoli nacije na zahodni polobli štele za dejanje, sovražno do ZDA. V 19. stoletju je bila doktrina usmerjena proti tedanjim evropskim velesilam, v drugi polovici 20. stoletja pa proti Sovjetski zvezi. ZDA so v imenu boja proti komunizmu podprle nekatere najhujše zločine zoper človeštvo, ki so v Srednji Ameriki dosegali krvave vrhunce v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ameriški novinar Bob Woodward je v knjigi VEIL: The Secret Wars of the CIA 1981–1987 natančno popisal, kako so ZDA skrivaj financirale skrajno desne diktatorje in oboroževale ter usposabljale različne paravojske, de facto odrede smrti.

Knjiga ima eno pomanjkljivost. Ko je izšla, ni bilo še nič znanega o tem, da je bil velik del tega ’boja za demokracijo’ sponzoriran z denarjem od preprodaje mamil, predvsem kokaina, ki je nato končal v črnskih getih širom po ZDA, začenši s Kalifornijo. Povezave med Cio, latinskoameriškimi tihotapci drog in – konkretno – desničarsko gverilo Contras iz Nikaragve je leta 1996 razkril novinar Gary Webb. Cia je dve leti kasneje opravila notranjo preiskavo in priznala te povezave, a se jim hkrati odpovedala, češ da agencija prej ni vedela zanje oziroma »ni ukrepala, da bi preverila informacije o tihotapljenju drog, ko je imela priložnost za to«. In kaj ima to opraviti s sedanjimi migranti na južni meji ZDA in Trumpovimi besnimi tviti o »latino tolpah« in preprodajalcih drog? Pravzaprav vse.

Od 95 do 100 odstotkov metamfetamina, zaužitega v ZDA, prihaja iz laboratorijev v Mehiki.

V zadnjih dveh desetletjih hladne vojne je v ZDA prišlo več kot milijon beguncev iz Nikaragve, Salvadorja, Hondurasa in Gvatemale. »Številni mladi ljudje so bežali, ker so oboji, vojaki in gverilci, novačili otroke vojake v svoje vrste,« opisuje britanski novinar Ioan Grillo v knjigi Gangster Warlords: Drug Dollars, Killing Fields and the New Politics of Latin America. Ti mladostniki so poniknili v revnih getih (v glavnem kalifornijskih) velemest, v katerih so že obstajale afroameriške in latinskoameriške tolpe. Rivalstvo med njimi je redkokdaj preraslo v resno, organizirano nasilje. Toda s prihodom kokaina so se kmalu vnele krvave vojne za nadzor nad ulicami in trgovino z mamili, ki trajajo še danes. »The gangs in L. A. will never die – just multiply,« je leta 1988 sporočal raper Ice-T: »Tolpe v Los Angelesu ne bodo nikoli umrle, le množile se bodo.«

Vplivni latinskoameriški tolpi Barrio 18 in Mara Salvatrucha sta se izkazali za še posebej surovi. Rekrutirali sta ogromno mladih beguncev, ki jih je širša ameriška družba odrinila na rob preživetja. »Novi člani so bili vajeni bojevanja. Nekateri so bili otroci vojaki, drugi gverilci, tretji pa so videli nepojmljive zločine: vojaki so številnim ustrelili očete in posilili matere s psi,« piše Grillo. »Vojaki in pripadniki paravojsk so obglavljali ljudi pred vaščani in javno razobešali trupla; te metode so kasneje posnemali [narko]karteli.« Mačeta je bila in ostaja priljubljeno orožje latinskoameriških uličnih gangsterjev.

Virus se razširi

Časopis The New York Times je 8. februarja 1988 v članku Nasilje tolp šokira Los Angeles poudaril: »Leta 1987 je bilo v losangeleškem okrožju 387 umorov, povezanih s tolpami, vendar se meščani tega nasilja niso zavedali, dokler se prejšnji teden ni razširilo do pretežno belske soseske Westwood blizu kampusa Kalifornijske univerze.« Policija ni bila kos nasilju. Navidezna rešitev težave je prišla s koncem hladne vojne in umiritvijo razmer v Srednji Ameriki. ZDA so izgnale na tisoče članov nasilnih tolp.

Gangsterji so se iznenada znašli v uničenih in nedelujočih državah. Oblečeni v oblačila po ameriški modi, deloma navdahnjeni s filmoma Colors in Blood In, Blood Out, so hitro pritegnili pozornost razcapanih sirot in uličnih otrok, sčasoma pa tudi bivših vojakov in gverilcev, ki so se leta pred tem borili in žrtvovali za neuresničene ideale. Tolpe so jim zagotovile organizacijsko strukturo, oni pa njim orožje (z raketometi in bombami vred) ter morilske sposobnosti. Tolpi Barrio 18 in Mara Salvatrucha, ki sta bili na tej točki že smrtni sovražnici, sta se začeli srdito spopadati za nadzor nad trgovino z mamili in orožjem. Srednjo Ameriko in nato še Mehiko je zajel kaos novih vojn, v katerih je do danes umrlo že več sto tisoč ljudi. Latinskoameriška mesta, denimo, sodijo med najnevarnejša na svetu.

Razmere so za nas tako rekoč nepredstavljive. »Učitelji se na smrt bojijo učencev. V Hondurasu in Salvadorju člani tolp ubijajo učitelje, ki se jim postavijo po robu v razredu ali pri katerih ne opravijo izpitov,« opisuje Grillo. Nadalje, prebivalcem Palmire, soseske v honduraškem mestu San Pedro, so gangsterji ukazali, da se morajo izseliti, ker so sosesko potrebovali za tamponsko območje v spopadih z drugo tolpo. Tiste, ki niso želeli zapustiti domov, so preprosto pobili. Najbolj nadrealne razmere pa vladajo v zaporih. Tolpe dobesedno obvladujejo posamična krila zaporov ali kar celotne zapore. Grillo je intervjuval njihove zaprte voditelje, ki še vedno držijo vse niti v rokah, in o tem zapisal: »Vedel sem, da so latinskoameriški zapori polni strelnega orožja zaradi vseh umorov s tem orožjem. Toda še vedno ga je bilo bizarno videti. Zaporniki imajo pištole, brzostrelke in celo ročne bombe. (…) Zapori naj bi gangsterjem preprečili izvajanje zločinov, toda tu so postali njihovi štabi.«

Tolpe še vedno in pogosto nasilno v svoje vrste novačijo mladostnike. Obupana salvadorska vlada je leta 2013 na skrivnih pogajanjih dosegla premirje med Barriem 18 in Maro Salvatrucho (danes znano tudi kot MS-13), vendar se ni obdržalo. Nasilje se je vrnilo naslednje leto s 57-odstotnim povečanjem števila umorov. V Salvadorju, ki ima dobrih šest milijonov prebivalcev, je bilo leta 2014 umorjenih 3912 ljudi. Na sto tisoče drugih je tako ali drugače občutilo nasilje tolp. To je bilo tisto leto, ko je v ZDA pribežalo 67.339 otrok in mladoletnikov. Večino so jih na pot poslali starši, da bi jih tako poskusili rešiti. To je zgodba o vsesplošnem obupu, ki si ga je skoraj nemogoče predstavljati.

Uvoz smrti

Srednja Amerika in Mehika že od hladne vojne igrata pomembno vlogo pri transportu kokaina iz Kolumbije, Peruja in Bolivije v ZDA. Po padcu vodilnih kolumbijskih narkokartelov iz Medelina in Calija sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja so nadzor nad tihotapljenjem prevzele mehiške kriminalne združbe. Pripadniki tolp iz Hondurasa, Nikaragve, Gvatemale in Salvadorja so začeli delati kot najemniški vojščaki za nove kralje drog. Poleg tega skrbijo za preprodajo mamil na ameriških ulicah.

Od leta 2010 do 2012 je bilo v Mehiko iz ZDA pretihotapljenih približno 253 tisoč pištol in pušk.

Glavna razlika med tolpami in narkokarteli je v strukturiranosti. Prve so sestavljene iz ogromno skupin, ki nadzirajo posamezne ulice ali soseske in imajo lahko od nekaj ducatov do več sto pripadnikov. Barrio 18, denimo, imenujemo tolpa. Vendar gre v resnici za federacijo uličnih tolp, ki ima lahko tudi več voditeljev. Narkokarteli pa so hierarhično izpopolnjene kriminalne združbe in delujejo kot vojska. Svoje ozemlje, ki zajema celotne regije, nadzirajo z nasiljem. Enega najbolj znanih v Mehiki, imenuje se Los Zetas, so ustanovili bivši elitni vojaki; kartel izdeluje svoja oklepna vozila in izvaja srhljive zločine, kakršna sta bila pokol 72 migrantov v vasi El Huizachal leta 2010 in pa poboj 193 prebivalcev občine San Fernando leto kasneje. Ameriško kongresno poročilo iz lanskega julija navaja, da je bilo v Mehiki »od leta 2006 v povezavi z organiziranim kriminalom umorjenih okoli 150 tisoč ljudi. (…) V predvolilnem obdobju, ki se je začelo septembra 2017 in končalo 12. junija 2018, je bilo ubitih 114 kandidatov in politikov ...« Po nekaterih ocenah mehiška vlada ne nadzira približno polovice državnega ozemlja, kar je primerljivo z Afganistanom.

Toda zakaj toliko nasilja in toliko mrtvih? Dva razloga stopata v ospredje. Prvi je denar. Ioan Grillo v knjigi El Narco: Inside Mexico’s Criminal Insurgency navaja primer kokaina: kolumbijski kmet na hektarju zemlje pridela za okoli 80 dolarjev listov koke. Iz njih je moč proizvesti kilogram kokaina, ki je v Kolumbiji vreden nekaj več kot 2000 dolarjev. Ob prihodu v ZDA njegova vrednost naraste na skoraj 35 tisoč dolarjev, na ulicah New Yorka pa je zanj mogoče iztržiti (z razpečavanjem) 120 tisoč dolarjev. »Če izračunate, cena od kmetije do končnega cilja naraste za 150 tisoč odstotkov. Gre za enega najdobičkonosnejših poslov na svetu,« opisuje Grillo.

In to je samo kokain. Dodajte k preprodaji še marihuano, heroin, metamfetamin in druge sintetične droge, ki jih karteli zadnja leta izdelujejo v industrijskem obsegu. Ameriški časopis Newsweek je avgusta 2005 metamfetamin razglasil za »najnevarnejšo drogo v ZDA«. Oblastem je uspelo onesposobiti velik del domače proizvodnje, vendar so vakuum hitro zapolnili mehiški karteli. Ameriški novinar Nick Reding v knjigi Methland: The Death and Life of an American Small Town navaja, da »od 95 do 100 odstotkov metamfetamina, zaužitega v ZDA, prihaja iz laboratorijev v Mehiki«. Ameriška epidemija zasvojenosti s sintetičnimi drogami, od metamfetamina do fentanila, poganja vedno dobičkonosnejšo, a tudi vedno bolj krvavo trgovino z mamili. Zaradi nje ne umirajo samo Latinskoameričani, čedalje bolj je ogroženo tudi življenje milijonov odvisnikov v ZDA. Po poročanju lanskega dokumentarnega filma BBC The Rise of Fentanyl je leta 2017 zaradi prevelikega odmerka mamil umrlo več kot 70 tisoč Američanov (več kakor v vojnah v Vietnamu, Iraku in Afganistanu skupaj). Prevelik odmerek drog je zdaj glavni vzrok smrti med Američani, mlajšimi od 50 let.

Nihče ne ve točno, koliko denarja na leto ustvari trgovina z mamili. A že en primer pove vse: ko je svet leta 2008 prizadela finančna kriza, so prav tako imenovani narkodolarji rešili mehiški finančni sistem. Antonio Maria Costa, vodja Urada Združenih narodov za droge in kriminal, je decembra 2009 za britanski časopis The Observer zatrdil, da je videl dokaze, da so bili dobički organiziranega kriminala »edini likvidni investicijski kapital«, ki je bil na voljo bankam, potem ko so se znašle na robu propada. Gospodarski sistem je tako absorbiral večino od 352 milijard narkodolarjev.

Izvoz smrti

Drugi razlog za vse več nasilja in brezvladja v Srednji Ameriki, predvsem pa v Mehiki je orožje, ki se nezakonito steka v regijo iz ZDA. V bližini mehiške meje je okoli 7000 trgovin z orožjem, v katerih je mogoče kupiti tudi napredne bojne puške (v Mehiki je nakup orožja tako rekoč onemogočen zaradi zelo omejevalnih zakonov). Ameriški novinar John Gibler v knjigi To Die in Mexico: Dispatches from Inside the Drug War pojasnjuje, da so ameriške prodajalne orožja v zadnjem dobrem desetletju doživele pravi razcvet zaradi vojn med karteli. »Zasegi nezakonitega orožja, ki jih je opravila mehiška vlada, so se od leta 2007 do 2008 povečali za več kot trikrat, z 9553 na 29.824 kosov. Washington Post je septembra 2010 poročal, da je bilo 62.800 kosov nezakonitega strelnega orožja, ki so bili zaseženi [v Mehiki] od decembra 2006 do februarja 2010, kupljenih v trgovinah v ZDA,« navaja Gibler.

Srednja Amerika, Mehika in ZDA drsijo v skupen kaos, za katerega bo treba poiskati skupne, dolgoročne rešitve.

Posel tihotapljenja orožja nemoteno cveti naprej. Skupna študija Univerze v San Diegu in Inštituta Igarape, objavljena marca 2013, je ocenila, da je bilo od leta 2010 do 2012 v Mehiko pretihotapljenih približno 253 tisoč pištol in pušk. Toda nemogoče je priti do končne številke. Karteli po navadi kupujejo orožje prek posrednikov, ki so ameriški državljani, izkoriščajo pa tudi neverjetno ohlapne zakone, ki jih sprejemajo posamezne ameriške zvezne države. V Teksasu, na primer, lahko na orožarskih sejmih od zasebnih prodajalcev kupite strelno orožje (tudi ostrostrelske puške), ne da bi vam bilo pri tem treba pokazati dokazilo o nekaznovanju ali celo državljanski list. Grillo je intervjuval tihotapca, ki je tako kupil na stotine pušk. »Nato se je [vsakič] odpeljal v Mehiko s kakim ducatom pušk, skritih v hladilnikih in pečeh, ki jih je prevažal s tovornjakom. Orožje je prodal v svojem kraju, nekaj ur vožnje proti jugu oddaljenem od reke Rio Grande. (…) V državah, kot je Teksas, nezakoniti migrant ne more dobiti vozniškega dovoljenja. Toda kdorkoli – tudi pripadnik MS-13 brez papirjev – lahko potencialno vkoraka na orožarski sejem in kupi polavtomatsko puško. (…) Trump besni zaradi nevarnosti drog in kriminalcev, ki curljajo na sever iz Mehike, v resnici bi se moral zamisliti nad tem, kako Amerika izvaža smrtonosne proizvode in kakšno opustošenje ti povzročajo,« je opozoril Grillo v New York Timesu.

Trumpova zamisel, da bo neki zid sredi puščave ustavil dotok drog, je patetično naivna. Tihotapske poti obstajajo in se razvijajo že od časa hladne vojne. Narkokarteli so in bodo prevažali mamila v ZDA z letali, ladjami, mini podmornicami in tovornjaki. Najpomembnejše vstopne točke za mamila so kopenski mejni prehodi, čez katere gre vsak dan toliko prometa, da ga je nemogoče učinkovito nadzirati. Enako seveda velja tudi za orožje, ki se tihotapi v Mehiko. Gibler navaja, da je ameriškim mejnim policistom uspelo leta 2008 zaseči le 70 pušk in pištol. Tudi ni res, da migranti in prosilci za azil s seboj prinašajo kriminal, kar Trump rad ponavlja. Narkokarteli so (skupaj z ameriškimi partnerji) že desetletja prisotni po vseh ZDA, od Dallasa do Seattla, od Miamija do Bostona, in njihovi člani poznajo sistem ameriških avtocest, po katerih prevažajo mamila, veliko bolje od slehernega Američana.

Sintetične droge že dolgo niso več zgolj problem getov. Epidemije zasvojenosti s krekom, metamfetaminom, opioidi itd. razžirajo urbano in ruralno Ameriko. Reding v knjigi Methland dokazuje, da je množična odvisnost od mamil v neki družbi posledica družbenoekonomskega opustošenja, ki vrsto let uničuje kraje in regije, ki so nekoč veljali za zgled ameriškega sna. Zdaj se spreminjajo v moro. Več ko bo revščine in brezupa, več bo mamil, in več ko bo nasilja v Srednji Ameriki in Mehiki, več bo nezakonitih migracij. Srednja Amerika, Mehika in ZDA drsijo v skupen kaos, za katerega bo treba iskati skupne, dolgoročne rešitve. Toda zdi se, da je v ameriškem javnem, medijskem in političnem prostoru veliko več pozornosti namenjene Trumpovim rasističnim tvitom. Pa naj postavi ta svoj zid. To bo imeniten spomenik ameriški kratkovidnosti. Ali pa svojevrsten nagrobnik, če bo kdo nanj načečkal: »Monroejeva doktrina (1823–2019). Vzrok smrti: prevelik odmerek mamil.«