Zakaj je toliko ljudi očaranih nad novo slovensko vlado?

Zdi se, da je v Sloveniji vse idealno. Gospodarska rast ne pojenja zares, prepiri v politiki so umirjeni, če kdo naredi napako, se hitro poslovi, predsednik vlade Marjan Šarec se oglaša redko, a je v svojih besedah jasen, razumljiv. Tako je bilo recimo prejšnji teden, ko je obsodil italijanski politični revanšizem.

Ta mirnost in obenem odločnost, priljudnost in zadržanost so javnomnenjsko priljubljenost Marjana Šarca potisnile v nebo. Njegovo stranko bi po izidih zadnje analize Vox populi, ki jo pripravlja javnomnenjska agencija Ninamedia, izbralo kar 31,1 % vprašanih, vlado pa kot uspešno ocenjuje 69,9 % ljudi. Gre za presenetljivo visok rezultat, Šarčevi stranki je pred pol leta na državnozborskih volitvah uspelo prepričati 12,6 % vseh volivcev. Kakor na eni strani raste podpora Marjanu Šarcu, na drugi strani pada podpora največji opozicijski stranki SDS. Po rezultatih omenjene analize naj bi jo februarja podpiralo samo še 11,6 % vprašanih.

Omenjene številke nimajo neposrednega političnega vpliva, niti ne napovedujejo izidov na majskih volitvah v evropski parlament – na teh je volilna udeležba zelo nizka, zato je težko vnaprej predvideti, čigavi volivci bodo prišli na volitve. A izmerjena podpora vseeno kaže na neko politično zakonitost. Slovenski volivci so utrujeni od krize, utrujeni od strašenja pred gospodarskim zlomom, utrujeni od politike varčevanja, utrujeni od histerizacije zaradi »prehoda hord« z Bližnjega vzhoda. Marjan Šarec pomeni alternativo tem politikam, je nov, uporablja drugačen političen jezik, zna všečno nastopati, predvsem pa je z dosedanjimi političnimi potezami pokazal, da se zaveda, pa naj to zveni še tako paternalistično, da državo sestavljajo tudi ljudje, ne številke, torej ne odnosi med institucijami in deležniki, pač pa posamezniki. Že nekaj tednov po sestavi vlade se mu je uspelo dogovoriti s sindikati javnega sektorja.

Vse to ne pomeni, da je Šarec idealen premier. Z zadnjimi potezami, recimo s sprenevedanjem zaradi Venezuele ali z zahtevo po novih državnih sekretarjih, se oddaljuje od Levice. Izgublja parlamentarno podporo (a jo hkrati kdaj išče v opozicijskih strankah, predvsem pri nesojeni partnerici Novi Sloveniji). V petih mesecih vladanja njegova ekipa še ni pripravila resne zakonske spremembe, ni se zapletla v večji politični konflikt. Za zdaj so previdni, previdni so pri napovedih o davčni reformi, previdni pri nepremičninskem davku ali zdravstveni politiki. Šarec ne mara strategij, pravi, da rad dela majhne korake. Predvsem pa je tehnicističen. Morda ima prav, ko trdi, da so glavne naloge zdaj pri ministrih, pri Bertonclju, pri Pikalu, pri Fakinu, pri Bratuškovi, a za bodoče uspehe ali neuspehe bo odgovoren tisti, ki vodi vlado. Zdaj je eden od problemov dvig plač, nekateri javni zavodi, vrtci, domovi za ostarele, pravzaprav pa občine so domnevno predvsem zaradi tega napovedali podražitev storitev.

Morda pa moramo pravi razlog za Šarčevo priljubljenost iskati drugje, pri volivcih. Tako pri tistih, ki politike razumejo kot potrošno blago, najprej so nad njimi očarani, potem pa razočarani, kot pri onih, ki jim je Šarčev pomik na sredino in še kanček čez všeč. Malo ljudi Šarcu zameri, da je v svojem kabinetu zaposlil Damirja Črnčeca, avtorja mnogih rasističnih stavkov. In tudi v tej potezi se morda skriva eden od odgovorov na vprašanje, kako to, da je Šarec volivce začel pridobivati tudi med tistimi, ki so nekoč podpirali SDS …