Kraja kitajske intelektualne lastnine

Čudni časi so. Tu in tam se moraš uščipniti v lice, da bi se za nekaj časa prepričal, da ne sanjaš. Najmočnejši človek na svetu obtožuje Kitajsko kraje intelektualne lastnine, obenem pa na meji Združenih držav Amerike gradi najsodobnejšo različico Kitajskega zidu. Nič se ne boji, da bo zid začel zapirati navznoter namesto navzven in da bo prišel čas, ko bodo Američani prosili: »Sezam, odpri se! Hočem ven!«

Ta predstava, da Kitajci kradejo intelektualno lastnino, je nategnjena z vseh strani. Poglejte, recimo, objave v najuglednejših znanstvenih časopisih Zahoda in preštejte v njih kitajska imena. Potem za vsak primer še poglejte, na kateri univerzi ali inštitutu človek dela. Seveda boste videli, da večinoma na zahodnjaški. In da so imena, ki postavljajo temelje za intelektualno lastnino v ZDA in Evropi, vse manj evropska in vse bolj azijska: Kitajci, Indijci, Japonci, Iranci, Pakistanci in drugi.

Potem poglejte, čigava je intelektualna lastnina. S patenti ni nič drugače kakor z avtorstvom v glasbi ali literaturi: so lastnina in so prenosljivi in odtujljivi. Zato so lastnina korporacij, ne lastnina ljudi, ki so ustvarili to »nematerialno« (še ena fikcija!) in zaradi tega zlahka odtujljivo bogastvo. A tako je šele, odkar svetu gospodujejo korporacije. Ni bilo od nekdaj tako. V 18. stoletju v Angliji, na začetku avtorskega prava, je to pravo varovalo pred krajami in obubožanjem avtorja in predvsem njegovo družino, odvisno od njega, in to za največ 15 let. Sodobno pravo, ki ureja intelektualno lastnino, varuje predvsem korporacije, dva ali trije monopolisti na področju lastnine v popularni glasbi so si prisvojili večino najbolj popularne glasbe v zadnjem stoletju.

Poudarimo, da pred razvojem kapitalizma ni bilo tako. Intelektualni dosežki na vseh področjih družbenega življenja so hitro postajali skupna dediščina človeštva. Če naj bomo razumljivi digitalni dobi: intelektualni dosežki človeštva so Universal Commons.

Zato se je v dva tisoč letih nabralo kar nekaj intelektualne lastnine, ki izvira iz Kitajske in za katero ni znano, da bi bili Evropejci ali Američani zanjo kadarkoli plačali en sam cent, pa naj bo ta evrski ali dolarski. Pobrskajmo malo po seznamu bistroumnih in koristnih reči, ki so v vsem tem času prišle iz Kitajske.

Ne bomo začeli z največjimi kalibri. Med orodji, ki so jih izumili Kitajci, je, recimo, samokolnica. Ja, tista reč, imenovana tudi karjola ali šajtrga, brez katere si ni mogoče misliti tipično slovenskih življenjskih projektov lastne hiše. Prav dobro pokaže na tradicionalno naravo kitajskih tehničnih izumov: izpopolnjevali so pretežno človekovo fizično silo in omogočali intenzivnejšo rabo te v malem. Niso bili energetsko ali prostorsko potratni.

Iz Kitajske prihaja več kulturnih rastlin, ki so jih tam preobrazili iz divjih v domače, ali pa so morda udomačili rastline iz bližnjih pokrajin. Med njimi je daleč najpomembnejši seveda riž. Različica, ki jo je treba vzgojiti v vodi in presaditi, je omogočila tisočletno naraščanje prebivalstva in pomagala vzgojiti pridne in disciplinirane delavce. A tu je še precej drugih. Soja je danes ključna krmna rastlina in bistvena sestavina pri nadomeščanju beljakovin živalskega izvora z rastlinskimi. Iz Kitajske ali iz sosednjih dežel izvirajo pravi čaj, breskve, mandarine, kaki, rabarbara in še marsikaj. Nikakor ne smemo pozabiti na družno gojenje sviloprejke in murve, ki sta omogočili izdelavo svile – stoletja ekskluzivnega kitajskega izvoznega artikla. In če se še malo pomudimo pri hrani: tudi testenine so prišle po dolgi poti čez islamski svet in Sredozemlje v Italijo in z njo v Evropo iz Kitajske.

S tem smo prešli k iznajdbam in izumom. Kitajci so bili stoletja edini izdelovalci porcelana. Splošno znano je, da so izumili kompas, malo manj znano pa, da so se v stoletju pred Kolumbom vozili na obisk v Afriko in Arabijo z ladjami s predeljenimi stenami z več nadstropji, neprimerno večjimi od evropskih galej. Znano je tudi, da so izumili smodnik, malo manj pa, da je njihovo eksperimentiranje z eksplozivi in strelnim orožjem proizvedlo tudi prve topove in – »bengalski« ogenj! Koks in jeklo so znali izdelovati precej pred Evropejci in še pred 200 leti so jekla na Kitajskem naredili več kakor v Evropi.

Ker že nekoliko presedamo z naštevanjem, se ustavimo pri papirju in tisku. Papir iz cunj so Kitajci izdelovali že v Kristusovih časih, v Evropi pa se je uveljavil tisoč let kasneje. Tudi tiskane knjige so znali delati stoletja prej. Sklenimo z zdravjem, zdravje je v naših krajih prvo: Kitajci so davno pred Evropejci pogruntali cepljenje proti nalezljivim boleznim.

Odštejmo vse to in odštejmo vse, kar je iz tega sledilo, in se vprašajmo: bi bila evropska civilizacija brez zastonjskega uvoza intelektualne lastnine mogoča? Odgovorite si sami. Seveda bo kak zainteresirani branilec intelektualne lastnine skočil pokonci, da sem pojem te nedopustno razširil. Da sem sprostil njeno razumevanje, z veseljem priznam. On pa naj se vpraša: kdo, kdaj, v čigavem interesu in s kakšnimi posledicami za usodo človeštva je intelektualno lastnino privatiziral in jo naredil za blago, ki se kupuje in prodaja?