L’éPoque Slovène*

»V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v obdobju Bauhausa, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi in tudi kasneje, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani profesor, ki je veljal s svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili.« Tako v uvodu svoje študije zapiše dr. Bogo Zupančič, muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, in nas opozori na dejstvo, da sta bila Jože Plečnik (1872–1957) in Le Corbusier, utemeljitelj evropskega modernizma, njegovo pravo ime je Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965), sodobnika in da sta celo prav dobro vedela drug za drugega.

Zupančič razloži, da Plečnik ni sprejemal industrializacije gradbene stroke. Obrt in tradicionalni materiali so se mu zdeli pomembni in hkrati nujni za arhitekturo in nadaljevanje njene tradicije. Študente je navajal na trdo delo, jih poučeval o klasičnih prvinah in principih, pa tudi o tem, naj se ne takoj zadovoljijo s prvo rešitvijo, ki so jo zarisali na papir. Vse to je bila izvrstna podlaga tudi za Le Corbusierovo modernistično šolo. Kajti pri študentih se je občudovanje Plečnikovega dela prepletalo z nezadovoljstvom. V času modernizacije evropskih mest je Plečnik s »čaščenjem« preteklosti in zavračanjem aktualnih tendenc spodbudil tiste, ki so bili radovedni, napredni in neodvisnega duha, k nekakšnemu uporu. Ti študentje so znali francosko, priskrbeli so si štipendijo francoske vlade, ki je bila takrat naklonjena kulturni izmenjavi s kraljevino Jugoslavijo, in se odpravili na študij v Pariz. In to kljub temu, da jim je Plečnik zagotavljal: »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« »Razlog, da je pred drugo svetovno vojno kar petnajst odstotkov Plečnikovih študentov takoj po končanem študiju odšlo delat k Le Corbusieru in njegovemu bratrancu v Pariz, je bila želja po odmiku od tradicionalnih Plečnikovih nazorov, ki študentov, ki so hlepeli po aktualnih novostih, niso mogli zadovoljiti,« poudarja Zupančič in dodaja, da pa so bili slovenski študentje kritični in Le Corbusierovih principov gradnje niso prevzeli brez zadržkov, nasprotno, dvomili so in imeli pomisleke. Bili so mnogo bolj skeptični kot njihovi kolegi iz Zagreba in Beograda, ki so se prav tako izpopolnjevali pri Le Corbusieru.

Pa vendar, v Parizu je pri vznemirljivem dogajanju v Le Corbusierovem ateljeju sodelovalo sedem Plečnikovih študentov: Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič, pridružili so se jim še gradbeni podjetnik Fran Tavčar, gradbeni inženir Janko Bleiweis in arhitekt Feri Novak, sicer dunajski študent pri Petru Behrensu. Prvi je šel v Pariz Dušan Grabrijan na École des Beaux-Arts, arhitektka Gizela Šuklje se je izpopolnjevala v arhitekturnem ateljeju Augusta Perreta, Boris Kobe pa na Académie de la Grande Chaumière.

V nekem obdobju pred drugo svetovno vojno je v Le Corbusierovem ateljeju, ob Francozih, Švicarjih in Američanih, delalo največ Slovencev. Tako je leto 1939 Corbusier poimenoval kar l’époque slovène, saj je bilo pri njem tistega leta hkrati kar pet Slovencev. Zupančič navaja, da so bili pri Le Corbusieru dejavni tudi hrvaški arhitekti – Zvonimir Kavurić, Ernest Weissmann, Juraj Neidhardt, Ksenija Grisogono in Krsto Filipović, pa tudi srbski – ob Kruniću, ki je bil Plečnikov učenec, še Milorad Pantović in Branko Petričić. Skratka, takrat sta bila Pariz in Le Corbusierov atelje meka za arhitekte. Pri njem so se izpopolnjevali mladi arhitekti praktično iz vsega sveta, saj sta bila funkcionalizem in modernizem zanje velik izziv in hkrati modni trend, ki se je prav zaradi njih, »pariških študentov«, in z njihovimi arhitekturnimi kreacijami zasidral v vsa urbana tkiva svetovnih metropol.

Rezultate Le Corbusierovih in Plečnikovih arhitekturnih in urbanističnih principov, predvsem pa preplet obeh, močno zaznamo v slovenski povojni arhitekturi. Slovenski arhitekti, ki so »šli skozi roke« obeh mojstrov, so pristopili k svojim arhitekturnim nalogam samostojno, tudi z intelektualnim dvomom in natančnim premislekom. Niso se zadovoljili s svojimi vzorniki, njihova arhitektura se ni zgledovala niti po Le Corbusieru niti po Plečniku. Med najuspešnejše študente obeh – Le Corbusiera in Plečnika – lahko štejemo Edvarda Ravnikarja, ki je ustvarjalni dvom in premislek uspešno predal tudi svojim študentom: Savinu Severju, Otonu Jugovcu, Milanu Miheliču, Stanku Kristlu, Iliji Arnautoviću, Milošu Bonči ... in ti so ključni snovalci slovenske povojne modernistične arhitekture.

* Doba Slovencev