Koliko gorja in uničenih življenj še, preden bo cerkev duhovnikom končno dovolila ljubezen in spolnost?

Slovenska cerkev se je doslej morala braniti pred očitki medijev in strokovne javnosti, da sistematično prikriva primere pedofilije in ščiti duhovnike, ki so spolno zlorabljali otroke. Cerkev kot institucija je pri tem ves čas ostala enotna, govorili so visoki dostojanstveniki, duhovniki in verniki pa so molčali. Pretekli teden se je zgodil velik premik: zoper spolne zlorabe v slovenski cerkvi so namreč nastopili v novo iniciativo povezani posamezni duhovniki in verniki. »Civilno iniciativo za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem Dovolj.je smo ustanovili, ker želimo zaščititi tako dejanske kot potencialne žrtve spolnih zlorab. Hkrati menimo, da se bo le z odločnim ukrepanjem povrnil ugled mnogim dobrim duhovnikom, ki so zaradi nerazčiščenega vprašanja spolnih zlorab manjšine po krivici na slabem glasu. Radi bi torej Cerkvi, ki ji sami tudi pripadamo, pomagali počistiti eno najhujših gnusob v njeni zgodovini,« so besede Igorja Volka, vernika, ki vodi iniciativo, sicer direktorja Iskreni. net, ki smo ga doslej poznali predvsem po nazadnjaških akcijah.

Na ta preboj smo čakali dolga leta. Veliko dlje kot v drugih razvitih državah. Razlogi so jasni: kdor je nastopil v Sloveniji zoper cerkev, pa čeprav gre za dejanja, ki so v nasprotju z vsem, kar cerkev oznanja, je bil hitro odrinjen in izločen iz nje.

Če bi še pred enim mesecem kateregakoli visokega cerkvenega dostojanstvenika vprašali, ali bo cerkev končno začela sistematično in avtomatično vsak sum spolne zlorabe in napada prijavljati policiji in tožilstvu, bi bil odgovor pričakovan: v imenu domnevne zaščite žrtev – zlasti njihove javne izpostavljenosti – naj bi obravnavo teh primerov v cerkvi opravljali sami, zunaj civilnih postopkov, a sicer že na prvi pogled zahtevni in zapleteni postopki so pravični, so vedno znova zagotavljali. Pri čemer je rimskokatoliška cerkev v Sloveniji pri tem res ravnala na prvi pogled spretno: že pred leti so ustanovili ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci, za njenega govorca pa izpostavili Andreja Nagliča – v Sloveniji bi tudi v civilni sferi težko našli tako spretnega govorca. In prav slednji je bil tisti, ki se je v imenu cerkve prvi in seveda premišljeno odzval na pobudo vernikov in duhovnikov Dovolj.je. »Očitno gre za korektiv, morda kritiko ali spodbudo uradnim načinom delovanja v cerkvi. Kar pa ni nujno slabo, nasprotno, dodatna spodbuda, energija, drugačni pogledi, so vedno dobrodošli.«

Da zoper to pobudo ne smejo nastopiti, je bilo slovenskim škofom in visokim dostojanstvenikom jasno. V trenutku, ko so se zoper njih postavili verniki in duhovniki, so začeli prilagajati stališča in popuščati. Tako je to sredo zvečer v svojem nastopu na nacionalni televiziji ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore že dejal, da bo cerkev verjetno res morala začeti sodelovati s civilnimi organi pregona, policijo in tožilstvom.

A vrnimo se k tiskovni konferenci Dovolj.je, ki je bila že pretekli teden. Čeprav je bila glavnina teže postavljena zelo jasno, gre torej za nastop vernikov, ki želijo, da cerkev razčisti s svojo preteklostjo, predvsem pa zagotovi varnost otrokom danes, je bila ta tiskovna konferenca zastavljena širše. Na njej je bil namreč prisoten tudi duhovnik Janez Cerar, lazarist iz župnije Stara Oselica. Podrobno je namreč opisal, kako dejansko potekajo postopki obravnave primerov spolnega nasilja v slovenski cerkvi danes.

Šele iniciative, ki jih vodijo verniki in duhovniki, povzročijo, da žrtve spregovorijo, saj začutijo, da ne bodo izločeni iz svojega okolja, da jih bližnji in člani župnije ne bodo obsojali.

»Rad bi vam predstavil primer, ki sem ga doživljal na lastni koži,« so bile besede, s katerimi je Cerar začel pričevanje. »Gospod Damijan Černak je danes odrasel moški, star 34 let in živi v Argentini. Rodil se je slovenskim staršem v Buenos Airesu, tam preživel mladost in se leta 2007 odpravil v Slovenijo, najprej kot član nogometne ekipe, kasneje pa je ostal v Sloveniji kot študent Univerze v Ljubljani. Damijana poznam vrsto let, v župniji, kjer je doma, sem šest let deloval kot duhovnik, misijonar, nato pa sem bil ob njegovem prihodu v Ljubljani njegov spovednik in duhovni voditelj. Damijan je v letu 2008 stopil v misijonsko družbo lazaristov, slabi dve leti kasneje sem pri njem opazil velike spremembe, najbolj očitna je bila preobrazba na čustvenem področju. Do tedaj veselega fanta sta velikokrat popadla izbruh jeze in čustvena otopelost. Damijana po mojem odhodu na drugo službeno mesto v tujini nisem več spremljal. Ponovno sem ga srečal, ko me je obiskal jeseni leta 2013, pol leta po mojem začasnem odhodu, zaupal mi je, da je bil aprila 2010 na hrvaški obali žrtev spolne zlorabe. Ob tej Damijanovi izpovedi sem tudi sam uspel najprej sebi, potem pa zaupnim ljudem ubesediti zlorabe, ki sem jih doživel v 90. letih prejšnjega stoletja od istega duhovnika, ki se je to pot spravil tudi na Damijana.«

Pri prestopkih zoper spolno nedotakljivost se v javnosti, ko gre za cerkev, izpostavlja predvsem problematika pedofilije. To je seveda logično: gre za delikte zoper otroke, zoper mladoletnike. Tako v pravnem kot tudi družbenem pomenu gre za najbolj zavrženo dejanje. Duhovnik Cerar pa je s tem primerom pokazal na širši problem. Cerkev je namreč prežeta s spolnostjo. Seveda največ govorimo o problemu pedofilije, a zlorabe se dogajajo tudi med duhovniki. Zlorabe se dogajajo tudi v odnosu med duhovniki in nunami. Zlorabe se dogajajo tudi v odnosu med duhovniki in uslužbenci oziroma uslužbenkami cerkve. A ostanimo pri pričevanju lazarista Cerarja, saj nazorno pokaže, kako potekajo cerkveni postopki v primerih naznanitve spolnega delikta. Opisanemu bi lahko rekli izčrpavanje: »Od Damijana sem izvedel in tudi iz dokumentov razbral, da so njegov primer obravnavali cerkveno metropolitansko sodišče v Ljubljani, predstojnik slovenske province misijonske družbe lazaristov, vrhovni predstojnik iste družbe – kasneje se je zaradi nepravilnosti v postopku Damijan obrnil še na kongregacijo za nauk vere. Ker je vztrajal zaradi očitnih dejstev, da ima postopek številne nepravilnosti, mu je predstojnik slovenske province misijonske družbe sporočil, da je postopek končan. Damijan je zato prijavil zlorabo na kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družb apostolskega življenja ali preprosteje na kongregacijo za redovnike. Iz okoliščin sklepam, da zaradi te prijave Damijan ni mogel izreči večnih zaobljub, se pravi dokončno vstopiti v misijonsko družbo lazaristov, ampak jo je moral konec oktobra 2015 zapustiti. Nov vrhovni predstojnik misijonske družbe lazaristov Slovenec gospod Tomaž Mavrič je Damijanu avgusta 2016 napisal, da so v misijonski družbi lazaristov in tudi kongregaciji za redovnike naredili vse, kar je mogoče, da bi se primer rešil kar najboljše. Kmalu zatem je isti gospod Tomaž Mavrič meni osebno pisal, da je Damijanov primer s strani Svetega sedeža končan. A Damijan se ni predal. Po dolgem času bitke, leta 2017, ko je že dva meseca živel v Argentini, je prejel še eno pismo kongregacije za duhovnike, kjer so ga prosili, naj poda priseženo izjavo in omeni osebo, ki je prav tako doživela zlorabo. V odgovoru omenjeni kongregaciji je omenil moje ime. Julija istega leta sem bil povabljen, da v Ljubljani na sedežu slovenske družbe lazaristov podam svojo izjavo o zlorabi. Ker so me izkušnje Damijanovega primera izučile, v izjavi nisem opisal same zlorabe, pač pa sem predstojnika prosil za razjasnitev okoliščin in zagotovilo poštenega postopka. Odgovora nikdar nisem prejel. Od mnogih srečanj, sestankov, načrtovanj je ostalo dejstvo, da so se stvari skrile pod preprogo.« To so postopki, na katere se sklicujejo slovenski duhovniki, ko zagotavljajo, da za »svoje« žrtve poskrbijo. Žrtev pošiljajo od Poncija do Pilata, jo izčrpavajo in upajo, da bo v neki točki obupala. In večina dejansko obupa. Cerkev pri tem računa, da se žrtev ne bo obrnila na civilne organe, na tožilstvo in policijo. In dejansko se jih večina ne. Pri čemer tako v osebnih stikih kot javno sami cerkveni predstavniki – z že omenjenim Nagličem vred, ki to vedno znova ponovi, tudi ta teden na primer v oddaji »Studio ob 17h« na Radiu Slovenija – opozarjajo, dejansko pa grozijo žrtvam spolnega nasilja, da jih bo izpostavljenost v javnosti še bolj prizadela. Gre za zelo spretno sestavljen sistem destimuliranja žrtev. Tako je sicer po vsem svetu, kot je pokazala tudi velika konferenca, ki je bila ta teden v Rimu. Ali kot pravi Volk iz Dovolj.je: »V številnih primerih se ustvarja vtis, da odgovorni ščitijo storilca in njegov ugled, namesto da bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi zaščitili žrtve. Mnoge žrtve zato nikoli ne dobijo niti minimalnega zadoščenja, do katerega bi prišli že s tem, da bi bili prepričani, da storilec svojega dejanja ne bo mogel več ponoviti. Za žrtve je namreč pogosto pomembno predvsem to; odškodnina in kazen za storilca sta zanje drugotnega pomena.«

Na iniciativo Dovolj.je naj bi se v zadnjih dneh obrnilo več žrtev, ki iščejo zadoščenje in so bile doslej izigrane. Na javno izpoved duhovnika Cerarja pa so se seveda odzvali lazaristi in pričanje označili kot neutemeljeno obrekovanje.

V zadnjih letih je Cerkev sicer začela pospešeno delovati in se soočati z obtožbami o spolnih zlorabah in pedofiliji. Ne sama od sebe, ampak zaradi vse hujšega pritiska javnosti po vsem svetu. Leto 2018 je bilo za cerkev katastrofalno, najhujša razkritja v Ameriki in na Irskem pa so se zgodila že v letih pred tem. Tako je oktobra lani moral pod pritiski odstopiti washingtonski nadškof, kardinal Donald Wuerl, saj so ga obtožili prikrivanja zlorab v zvezni državi Pensilvanija. Tamkajšnja velika porota je avgusta razkrila seznam 301 duhovnika iz šestih škofij v tej državi, ki naj bi zlorabili več kot tisoč otrok, cerkveni vrh pa naj bi to desetletja sistematično prikrival. Maja lani je v Vatikanu vseh 34 čilskih škofov ponudilo odstop. Do oktobra jih je moralo položaj zapustiti sedem. V Čilu zaradi spolnih zlorab otrok, zagrešenih od 60. let minulega stoletja, preiskujejo 167 duhovnikov, škofov in laikov. V Nemčiji je škofovska konferenca septembra lani objavila poročilo o desetletjih spolnih zlorab otrok, iz katerega izhaja, da je med letoma 1946 in 2014 najmanj 1670 nemških klerikov zlorabilo skoraj 3700 mladoletnikov. V Franciji so konec novembra lani zaradi prikrivanja pedofilije na pogojno zaporno kazen obsodili nekdanjega škofa Orleansa Andréja Forta. A vse skupaj se zdi šele začetek. V večini držav verniki in duhovniki še vedno niso začeli govoriti in niso organizirani v iniciative, ki bi se borile proti pedofiliji in spolnemu nasilju. V Sloveniji je, kot smo zapisali, prva taka pobuda nastala šele pretekli teden. In šele te iniciative, ki jih vodijo verniki in duhovniki, dejansko povzročijo, da žrtve spregovorijo o tem. Žrtve namreč začutijo, da jih pri tem drugi verujoči podpirajo in da zaradi prijave ne bodo izločeni iz svojega okolja, da jih bližnji in drugi člani župnije ne bodo obsojali. To se jim namreč zdaj dogaja. Prav zato je pobuda Dovolj.je tako pomembna in dobrodošla.

A vrnimo se na koncu k pričevanju duhovnika Cerarja. Slednji je spregovoril o spolni zlorabi, ki jo je storil duhovnik nad drugim duhovnikom in še ne posvečenim lazaristom. Z drugimi besedami, spregovoril je o spolnosti, ki poteka za vrati župnišč, samostanov. Seveda, Cerar je govoril o neprostovoljni spolnosti, dejansko o prisili v spolnost, ki sta jo doživela on in njegov prijatelj. O kaznivem dejanju, zločinu. A duhovniki in nune vstopajo tudi v prostovoljne spolne odnose, zaljubljajo se, ljubijo, tako kot vsi drugi ljudje – le da je to tabu, o katerem molčijo, ker pač morajo. In spolnost je nekaj, kar je v rimskokatoliški cerkvi prisotno, kar se ves čas dogaja. Vsaka slovenska vas in župnija pozna te zgodbe, veliko jih je takih, da bi si zaslužila vsaj roman, če ne tudi filmsko ovekovečenje, razmerja so velikokrat vidna, večinoma jih poznajo tudi njihovi nadrejeni in boj zoper to so že zdavnaj izgubili. Nemalo duhovnikov ima razmerja z ženskami ali moškimi, nemalo duhovnikov s svojimi gospodinjami dejansko za zidovi živi normalno partnersko življenje. A ker spolnost in ljubezen nista dovoljeni, je med njimi tudi veliko prisilnih, ki so plod nasilja nadrejenega, nasilja delodajalca (da, duhovniki so delodajalci svojim gospodinjam), a si nihče ne drzne spregovoriti o njih – cerkev je namreč izrazito hierarhična, v očeh vernice ali vernika pa nemalokrat vsemogočna institucija. Ali kot je zelo prostodušno dejal sociolog in specialist za religiologijo dr. Aleš Črnič: »Cerkev se mora začeti pogovarjati o celibatu. Do takrat ne bo premika.« In ima prav. Dokler bo cerkev eno samo prikrivanje, skrivanje, dokler bodo morali duhovniki zanikati svojo željo po spolnosti in ljubezni, dokler bodo morali to skrivati, se za to predvsem kesati in zaradi tega počutiti slabo, dokler bodo živeli v konstantnem strahu in frustracijah, bosta spolno nasilje in pedofilija pač imanenten del cerkve. Seveda dejanje zagreši posameznik, seveda je le on odgovoren za to, a cerkev bi morala storiti vse, da do tega ne bi prihajalo. In ukiniti celibat. Zaradi tega Boga ne bodo imeli prav nič manj radi.