Alpska identiteta

Agriturismo L’Sciadá
Strada Pecei 1, Colfosco (Alta Badia), Italija
Tel.: +39 0471 836 608 
V L’Sciadi kuhajo vsak dan od 12.00 do 14.00 in od 18.30 do 21.15.

Ambient:
po tleh terakota, pohištvo in stene pa v tipičnem alpskem masivnem svetlem lesu

Napitki:
vse južnotirolsko: pivo, odprta in buteljčna vina; ta so v ljudskem cenovnem rangu, ki ne preseže evrske dvajsetice za buteljo fletnega lagreina

Dostopnost:
do tega dela Dolomitov se kar nabere nekaj ur vožnje, ampak jih razgledi, proge in košta dobro odtehtajo; za gibalno ovirane v L’Sciadi ni zaprek

Fino:
raznolika raba valjarja pečena krača

Ne tako fino:
v rotaciji manjka kakšna frišna surova zelenjavna reč

Obilna in okusna pethodna ladinska večerja stane 29 evrov.

»Kaj smo na zimskih ali letnih počitnicah?« je pri 17 stopinjah Celzija na 1450 metrih nadmorske višine s paralelnim zavojem odrivajoč velike kupe razčofotane mešanice naravnega in kompaktnega snega utrujeno zavzdihnil vodja do zdaj najdlje na zahod poslane Konzumove ekspedicije. A okoli masiva Sella se nismo dričali samo za zabavo – Alta Badia je zadnja leta z načrtnim grajenjem destinacije postala tudi resno gastronomsko romališče. Na najvišjem nivoju je tu komplet mišelink, na čelu s St. Hubertusom, eno od desetih italijanskih trišternaric, ali z resno izbiro 28 tisoč flaš (tudi ducatom slovenskih) opremljena klet hotela La Perla, k hypu pa veliko dodajo vsakoletna snidenja svetovnih kuharskih zvezd (Ana Roš & Tomaž Kavčič inkluziv).

No, naša prizadevanja so bila bolj kot v ekstravaganco usmerjena v iskanje iskrene domačne košte, primerne za od resne smučarije zlakotene organizme. Organiziranemu vinosmuku pod imenom Sommelier in pista smo se iz varnostnih razlogov odpovedali in z varno pospravljenimi smučmi smuko končali v kmečkem turizmu L’Sciadá, ki prakticira ladinsko (ta del Dolomitov je trinaroden – Ladini, Italijani, Avstrijci) kuharijo. L’Sciadá v ladinščini pomeni valjar in ta kuhinjski inštrument s pridom uporabljajo pri zanimivih ibungah z raznimi vrstami testa. Najprej so tu turtres – gre za hrustljavo ocvrte okrogle pogačice iz preprostega nekvašenega tankega testa, polnjene s špinačnim nadevom, ki jih postrežejo kot spremljavo kreftnemu, precej juhastemu ričetu ali nežni juhi iz zimske gomoljne zelenjave in zelja. Valjar nato uporabijo tudi pri valjanju drobnih, prav tako s špinačo polnjenihin s preprosto zabelo iz rahlo porjavelega masla in staranega sira prelitih raviolov; enake dodelave je deležen tudi živahno zelen špinačni cmok (canederli jim pravijo v tem babilonskem delu sveta). Avtohtona valjarija so tudi cajinci arstis, pri katerih valjajo krompirjevo testo. Posamične kroge testa nato obložijo s polnilom (eno je, kakopak, špinačno, drugo pa slastna mišunga maka in medu), prepognejo, ocvrejo in še toplo postrežejo. Čista prehranska komfortaža, ob kateri zavoljo presmučanih višincev odpade celo kljuvanje kalorično senzibilne vesti. Kar je fino, testeninskemu delu namreč sledi mesarska epizoda – bodisi s propisnim mitelevropskim govejim golažem bodisi z mehko, sočno, tudi za proteze primerno v pečici pripravljeno in le z lastnim sokovjem mazano in prelito svinjsko kračo; v obeh primerih se zraven zajemata kremasta polenta in dušeno kislo zelje.

Ha, pa to je kot doma, porečeš. In prav imaš. Kar je fino, ker vsaj pri nas doma kar znamo kuhati. In ker avra domačnosti še bolj kot za L’Sciadin jabolčni zavitek velja za hrustljavo ocvrte rezine jabolk z vaniljevo omako, je bolj ali manj jasno, da lahko čitateljem, ki kanijo še v letošnji sezoni prefurati Sellorondo, priporočimo njih itinerar obogatiti s temle obratom, drugi pa se nanj spomnite, ko boste načrtovali zimovanje 2019/20.