Vsi smo Greta

V petek, 15. marca, bodo mladi po vsem svetu stavkali za podnebje. Boj za okolje je boj za njihovo prihodnost.

Petnajstega marca so po vsem svetu napovedani protesti, na vseh celinah se bo zgodila množična podnebna stavka mladih Petki za prihodnost. Za zdaj naj bi potekala v 64 državah, na več kot 600 lokacijah, število napovedanih shodov se iz dneva v dan povečuje. Samo v Nemčiji bo 60 tovrstnih dogodkov, v Franciji 32, v ZDA 64, v Kanadi 30, v Italiji 56, na Švedskem 79, vsaj eden pa bo tudi v Sloveniji.

To, da jih bo največ na Švedskem, je logično. Začetnica gibanja mladih, učencev, dijakov, študentov, ki jim ni vseeno za okolje, ki svarijo pred podnebnimi spremembami in slepomišenjem politike, je 16-letna Švedinja Greta Thunberg, ki je lani konec avgusta, v času, ko je na Švedskem potekala predvolilna bitka, hkrati pa se je ta skandinavska država utapljala v vročini in gozdnih požarih, pred švedskim parlamentom postavila transparent z napisom Skolstrejk för klimatet (Šolska stavka za podnebje). Namesto da bi v petek odšla v šolo, je začela stavkati, vsak petek je prišla pred parlament. Po nekaj tednih so jo začeli ogovarjati švedski poslanci, nekateri so jo podprli, a ji hkrati dejali, naj se vseeno raje vrne v šolo. Ni se vdala, svojo stavko ob petkih je nadaljevala.

Greta ni običajna najstnica, je avtistka, diagnosticirano ima obsesivno-kompulzivno motnjo, tudi selektivni mutizem. »Sama vidim svet malce drugače, iz druge perspektive,« je razložila novinarju ameriškega tednika New Yorker. »Zanimajo me posebne stvari. Zelo pogosto je, da ljudi z motnjo avtističnega spektra zanimajo posebne stvari.« Svet, kot pravi sama, vidi črno-belo, če podnebne spremembe grozijo človeštvu, če to trdijo vsi znanstveniki, sama ne more razumeti, zakaj se politika spreneveda.

Znanstvena dejstva so namreč neizpodbitna. Če bi želeli globalno segrevanje ozračja v primerjavi s predindustrijsko dobo zadržati pod dvema stopinjama Celzija, bi morale emisije toplogrednih plinov v prihodnjih desetih letih pasti za približno 25 odstotkov, do leta 2070 bi morale povsem izginiti. Če želimo doseči ambicioznejši cilj omejitve segrevanja na 1,5 stopinje, bi morali že v prihodnjem desetletju izpuste praktično prepoloviti in jih izničiti že do leta 2050. To je sporočilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), zapisano v poročilu, izdanem oktobra lani.

Decembra je organizacija Global Carbon Project, ki spremlja gibanje izpustov toplogrednih plinov, sporočila, da so se v letu 2018 na svetovni ravni emisije zvišale za dva odstotka. Potem ko se je rast med letoma 2014 in 2016 ustavila, se je zadnji dve leti spet nadaljevala. Neskladje med željami znanstvenikov, leporečenjem politikov in dejanskim razvojem dogodkov se samo povečuje. Zmanjševanje izpustov, kakršno priporoča IPCC, predpostavlja usklajeno svetovno ukrepanje velikanskega obsega. Ob odsotnosti morebitnih revolucionarnih novih tehnologij predpostavlja tudi nezdružljivost takšnega ukrepanja s sodobnim načinom življenja v zahodnem svetu. Za politike z omejenim mandatom je to prezahtevna naloga. Fosilna goriva še vedno preveč učinkovito poganjajo gospodarsko rast, da bi se jim bili pripravljeni odreči.

Greta je s pomočjo svoje družine in podpornikov vztrajala. Ni ostala le na Švedskem. Četrtega oktobra se je zapeljala v Hamburg in se slikala pred termoelektrarno, iz katere se vije gost dim. Zraven fotografije je zapisala: »Ta elektrarna je v lasti podjetja Vattenfall, ki je v lasti švedske države. Na njihovi spletni strani pravijo, da je ’do okolja prijazna’. Toliko o tem, da smo okoljski vzor.« Njeni petkovi protesti, njena vztrajnost, nekompromisnost niso ostali neopaženi. Danes ima na Twitterju 232.000 sledilcev, podobno je na Facebooku. Na Instagramu, ki ga uporabljajo predvsem mladi, je število njenih sledilcev še enkrat višje. Gretin nastop na stockholmski konferenci TED ima trenutno več kot pol milijona ogledov.

V članku, ki je bil novembra objavljen v Guardianu, je Greta Thunberg zapisala: »Pozivam učence, da se mi pridružijo: sedite pred stavbo svojega parlamenta ali lokalne vlade, kjerkoli ste že, in zahtevajte, da preidejo na pravo pot, da ohranijo svet pod 1,5 stopinje Celzija.« Greta je decembra obiskala podnebno konferenco v poljskih Katovicah in zbranim politikom očitala, da trdijo, da imajo radi otroke, »a jim pred njihovimi očmi kradejo prihodnost«. Januarja se je z vlakom, prevoze z letalom zavrača, pripeljala na Svetovni gospodarski forum v švicarski Davos, kjer je eliti zabrusila, »da so nekateri ljudje, nekatera podjetja, zlasti tisti, ki sprejemajo odločitve, natančno vedeli, kakšne neprecenljive vrednote so žrtvovali, da bi še naprej ustvarjali nepredstavljivo veliko denarja. Mislim, da pripadate tej skupini ljudi.« To, da Greta zavrača vožnjo z letalom, je predvsem stvar njene etične drže. Poleg tega pa je takšno ravnanje ključno za vzdrževanje kredibilnosti njenega sporočila.

Kazanje na dvoličnost posameznikov, ki so najglasnejši pri opozarjanju na nevarnost podnebnih sprememb, je namreč že mnogo let priljubljena taktika, ki jo izkoriščajo nasprotniki ukrepanja in zanikovalci podnebnih sprememb. Takšne obdelave je bil deležen tudi nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore, ki so mu kmalu po premieri znamenitega dokumentarnega filma Neprijetna resnica pod nos pomolili gromozanski račun za elektriko, ki ga plačuje za svoj dvorec.

Novembra lani je Erik Solheim, vodja Okoljskega programa Združenih narodov, napovedal odstop s položaja. Ni imel veliko izbire. Notranja revizija je razkrila, da je v dveh letih za svoja letalska potovanja porabil več kot 400 tisoč evrov. Od 668 dni, ki jih je zajela revizija, je bil kar 529 dni na potovanjih. Letenje je okoljsko najspornejši način prevoza. Če je hotel Solheim ohraniti kredibilnost organizacije, ki jo je vodil, je moral oditi.

Konec februarja je Greta odšla v Bruselj, srečala se je s predsednikom evropske komisije Jean- Claudom Junckerjem in sodelovala na okoljskem protestu, kjer se je zbralo 70.000 ljudi. V Bruslju je med drugim govorila o upanju, o tem, da se tisti, ki le sedijo in upajo, da bo sprememba prišla sama od sebe, obnašajo kot neodgovorni otroci. »Politični voditelji so desetletja izgubljali čas z zanikanjem in pasivnostjo. Ker se čas izteka, smo se odločili, da bomo ukrepali. Začeli smo čistiti, kar ste zakuhali, ne bomo se ustavili, dokler ne končamo.«

Greta deluje kot magnet, uspelo ji je tisto, kar se druge okoljevarstvene organizacije trudijo že desetletja, mobilizirala je množico mladih, množico tistih, ki jim očitajo, da so novodobni narcisi, da so prostovoljne žrtve selfi kulture, da jim je vseeno za skupno dobro, ampak jih zanimajo le užitki aktualnega trenutka. Kritiki novih generacij se ne bi mogli bolj motiti. Gretino Gibanje Petki za prihodnost se je razširilo po vsem svetu. Zaradi nje bo 15. marca po vsem svetu protestiralo več sto tisoč mladih. Protestniki se bodo zbrali tudi v Ljubljani.

Grete iz Slovenije

Prvega marca je v ljubljanskem KUD-u France Prešeren potekal vsebinski sestanek skupine Mladih za podnebno pravičnost, kjer so se dogovorili o konkretnih zahtevah za shod 15. marca. Zbralo se je kakšnih 70 ljudi. Z zahtevami naj bi »opozorili na kompleksnost, medsebojno povezanost in soodvisnost ljudi in okolja ter potrebo po nujnih ukrepih, ki bodo vsem ljudem omogočili prihodnost brez drastičnih posledic dosedanjega nepremišljenega in neodgovornega ravnanja z okoljem«. Skupina Mladi za podnebno pravičnost je zgolj ponudila prostor, to ni organizacija, ki bi kot kakšen mastermind vodila proteste, je samo ena izmed skupin mladih, »gre za gibanje ljudi, ki si želimo zelene prihodnosti, zato se vsak lahko samoorganizira, izvede lastno akcijo in svoje nestrinjanje s statusom quo prikaže na svoj način v svojem lokalnem okolju«.

O čem torej govorijo? Na shodu bodo zahtevali takojšnje razogljičenje Slovenije v skladu z omejitvami rasti globalne temperature, zahtevali bodo takojšnje ukrepe za zmanjševanje porabe energije, dostopen in učinkovit zeleni javen prevoz, zahtevali bodo več okoljskih tematik v šoli, ukrepe za spodbujanje kakovostnih in dostojnih zelenih mest, ohranjanje biotske raznolikosti …

»Treba je ukrepati zdaj, ker potem bo prepozno,« pravi študentka Iza Thaler, ena izmed pobudnic petkovega shoda. »Mladi, študenti in dijaki naj bi zapustili učilnice in predavalnice in odkorakali proti Kongresnemu trgu, tam se bo zbor začel pet do dvanajstih, sledil bo verjetno še krajši pohod po centru Ljubljane do parlamenta in vladne stavbe.« Po mnenju Ize Thaler je glavni problem nezadostno ukrepanje politike, podnebne spremembe se ne jemljejo dovolj resno. »Zavzemamo se, da bi se okoljski problemi obravnavali na celovit način, tako tudi socialni problemi, tudi razvojne težave so del okoljske krize,« dodaja.

Greta deluje kot magnet, uspelo ji je mobilizirati množico mladih, množico tistih, ki jim očitajo, da so novodobni narcisi; kritiki novih generacij se ne bi mogli bolj motiti.

Iza Thaler ni edina, ki tako razmišlja. Eva Jocif je 18-letna dijakinja, obiskuje Gimnazijo Šentvid. »Že dolgo spremljam podobne proteste po svetu in vesela sem, da se jim bomo pridružili tudi v Sloveniji,« pravi. »Zelo pomembno je, da nas bo naslednji petek veliko, zato spodbujam tudi druge vrstnike, naj pridejo. Le tako lahko vplivamo na državo. Za onesnaževanje narave smo krivi predvsem ljudje, zato bomo morali spremeniti naš način življenja, v nasprotnem primeru lahko pride do podnebne katastrofe.« Tudi Eva je prepričana, da država naredi premalo. »Pomembni so sistemski prelomi. Poglejte Termoelektrarno Šoštanj, zmanjkuje jim premoga, zdaj pa naj bi ga uvažali iz Indonezije. Zakaj elektrarne preprosto ne zaprejo, delavce, rudarje pa naj država zaposli v do okolja prijaznejših industrijah.« Eva dodaja, da se del mladih zaveda, da je globalno segrevanje velika težava, a za to, da so nekateri mladi še vedno pasivni, je kriva tudi šola. »Okoljska ozaveščenost se začne v družinah, tam, kjer odraščamo, v šoli, če sem iskrena, se o tem ne učimo dovolj.«

Protesti in okoljska problematika pa nagovarjajo tudi mlajše, osnovnošolce. Voranc Bricelj je star 13 let, v Ljubljani obiskuje 7. razred Osnovne šole Danile Kumar. »Mladi smo se organizirali zato, ker politiki za okolje naredijo premalo. Želimo jih opozoriti, da gre za resno zadevo in da s tem ni šale. Preprosto moramo čim hitreje ukiniti tiste stvari, ki so naravi škodljive in ki prispevajo h globalnemu segrevanju, predvsem mislim na fosilna goriva. Če globalnega segrevanja, tega ogromnega problema, ne bomo ustavili danes, se bo le še nadaljevalo, vedno več bo ogljikovega dioksida, vedno topleje bo, Antarktika se bo začela topiti, morje bo začelo naraščati, poplavljalo bo naselja, tudi snega ne bo več. V takšnem svetu res ne bi rad živel.« Pa je Voranca kaj strah, ker bo v petek šprical? »To, da špricam pouk, je minimalna žrtev.«

Cinično bi bilo zapisati, da gre pri vsem skupaj za modni fenomen, za priložnost za izostanek iz šole, za zabavo, zakrito z zelenim aktivizmom (pa četudi bi šlo zgolj za to). Mladi v Sloveniji razmišljajo podobno kot Greta. Glede zahtev po čistejšem okolju so zelo resni. »Nekateri med nami se zavedamo, da bo treba spremeniti veliko stvari, spremembe so potrebne tudi na osebni ravni. A to ne bo dovolj. V zadnjem desetletju se nam prodaja neka ideja, da se lahko z zmanjšanjem osebne potrošnje, zgolj s spremembo osebnih navad, reši okoljska kriza,« trdi Iza Thaler. »Spremeniti bomo morali ekonomski model razvoja, ga obrniti v krožno gospodarstvo. Lep primer so telefoni ali gospodinjski aparati, ki so namenoma narejeni tako, da se po nekaj letih pokvarijo. Država bi morala prepovedati takšne netrajnostne poslovne prakse. A politika raje razmišlja zgolj za štiri leta naprej, kolikor načeloma traja mandat ene vlade, veliko manj razmišlja dolgoročno.« Mlade naj bi gnala neka nelagodnost, ne strah, temveč upravičena želja po tem, da bi v prihodnosti živeli v svetu, ki bi bil vsaj podoben okolju, v katerem so odrasli. »Soočeni smo s svarili o popolni okoljski spremembi, o katastrofah, ki jih bo povzročil človek, in temu smo se, tudi za ceno lastnega ugodja, pripravljeni upreti. Nekoč je bilo vprašanje, kdaj imeti otroke, vprašanje kariere ali vprašanje dostopnosti nepremičnin, danes je to bolj vprašanje, kakšno življenje bi imeli otroci na takšnem planetu,« dodaja Iza Thaler.

Uporniki z razlogom

Kar se danes dogaja v Sloveniji, se že nekaj tednov dogaja tudi drugje. Petkove stavke mladih že nekaj časa potekajo v Franciji, v Veliki Britaniji, v Nemčiji. Kanclerka Angela Merkel je mlade podprla. »Mislim, da je to zelo dobra pobuda,« je dejala. Merklova je vesela, »ker mladi študenti, učenci in dijaki demonstrirajo in nam povedo, da naj hitro ukrenemo nekaj glede podnebnih sprememb«. Na slovenskem ministrstvu za šolstvo so bili glede tega vprašanje bolj zadržani, zapisali so, da »v duhu spodbujanja in krepitve pomena aktivnega državljanstva pozdravljamo aktivnosti mladih na področju varovanja okolja«. Dodali so, da je prav, »da se mladi pogovarjajo tako o okoljskih kot tudi drugih družbenih problemih, se informirajo in organizirajo različne aktivnosti«. Odgovoru na konkretno vprašanje, kaj bo z morebitnimi neopravičenimi urami, so se ognili.

Dr. Mirjana Ule mlade in mladinska gibanja proučuje že desetletja. Na tem področju je vodilna strokovnjakinja v Sloveniji. To, da so se mladi politično zbudili prav zaradi okolja, je ne preseneča. »Ker mladi nimajo svoje vloge in prostora v družbi, imajo vedno neki pogled od zunaj, zato pravimo, da živijo v prehodnem obdobju, odzivajo se na družbo in so hkrati njen konstrukt. Različne generacije se odzivajo različno, odvisno od pričakovanj in aktualnih družbenih razmer.« Mirjana Ule je odraščala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času študentskih gibanj, v času, ko so mladi postajali pomemben političen dejavnik. »Svet je bil takrat zelo odprt, na neki način je bil toleranten do različnih idej, pojavljati so se začele subkulture, alternativne življenjske skupnosti, inovacije na polju političnega in ekonomije. V osemdesetih se je zdelo, da svet stoji na mladih, potem je prišel neoliberalistični udar, ki je vplival tudi nanje, ponudil jim je igračke, konformizem, elektronsko zabavo. Tržna družba je prevzela avtentično držo mladih in jih spremenila v potrošne produkte.« A generacija se vedno odziva na izkušnje prejšnje. »Morda je bila generacija za nami res malo utrujena od naših političnih bojev in se je odzvala tako, da je začela uživati v potrošništvu, zato so se mladi pasivizirali. Zdaj pa se znova prebuja generacija, ki postaja kritična do sveta svojih predhodnikov.« Velja pravilo, da so mladi prvi, ki začutijo, ki na svoj način pravzaprav napovedo prihod večjih družbenih sprememb. Ne nujno pozitivnih, nekatere mlade danes (kot tudi nekoč) privlačijo skrajne desničarske ideje.

Mladinska gibanja in njihova politična moč se pojavljajo v valovih. »V šestdesetih letih je ameriški sociolog Talcott Parsons napisal članek o mladih, kjer je trdil, da ti ne morejo dolgo molčati, vsi veliki družbeni misleci tistega časa so tarnali nad konformizmom, nad pasivnostjo, le on je začutil, da se bo nekaj zgodilo.« In res se je, prišlo je leto 1968. »Morda tudi tokrat prihaja do nekega preobrata,« razmišlja Uletova. »Očitno je kritičen pogled na podnebne spremembe tolikšen, da se mladi prebujajo. Ti mladi so to svojo kritično držo prevzeli od staršev, gre za generacijo, ki je zrasla z zavestjo, da je okolje pomembno, prejšnje so se tega naknadno priučile. Mladi so zelo občutljivi, morda tudi nezavedno razmišljajo o prihodnosti, in če se jim neprestano govori, planet je v nevarnosti, potrošništvo je nekaj slabega, pomembne so samoomejitve, vendarle prilezejo iz niš ukvarjanja s samim seboj ter postanejo aktivni.« Tudi v tem primeru velja, da mladi kričijo tisto, kar njihovi starši šepetajo.

Boj za prihodnost

Dr. Dušan Plut se že desetletja bori za boljše okolje, je geograf, prvi predsednik stranke Zeleni Slovenije, je tudi član številnih zelenih pobud, ki pa se je iz politike že pred leti umaknil. Na mlade, na njihove zahteve in proteste glede zelo pozitivno, predvsem pa jih razume. »To je obupen klic v sili generacije ki smo ji ogrozili njeno eksistenco,« pravi in samokritično nadaljuje: »Ta mlada generacija, tudi 16-letno dekle iz Švedske, vsem nam postavlja ogledalo. Protesti mladih so odraz upravičenega nezaupanja do starejših, do tistih generacij, ki so zelo prizadele temeljne oskrbne življenjske sisteme. Razočarani so nad nami, razočarani so, ker smo živeli na tem planetu, kot da bi bili na njem edini.« Hkrati se Plut sprašuje, kako to, da je bilo njegovi generaciji, vsaj večini izmed nje, vseeno. Odgovor je preprost. »Temeljna vrednota je bilo potrošništvo, uspešnost posameznika se je ocenjevala po tem, kolikšno je njegovo bogastvo, ne glede na družbene in ekološke posledice. Prevladala sta sebičnost in pohlep, vse to pa je povezano s pretiranim dvigom materialne blaginje. Edina rešitev je nov družbenoekonomski sistem, ki bi moral, če želimo kot vrsta preživeti, temeljiti na drugih vrednotah, na solidarnosti in sonaravnosti.«

Okoljska zavednost se vse prevečkrat konča na lastnem pragu. Kako sicer drugače razložiti, da so v času, ko se pogovarjamo o uvajanju električnih avtomobilov, najbolj prodajana kategorija vozil športni terenci? Ali da je zaradi poceni letalskih vozovnic oddih konec tedna v kateri od evropskih prestolnic postal že pogost, standarden način turističnega udejstvovanja? Podnebna hipokrizija se širi od zgoraj navzdol. Od mednarodne ravni do državne politike, do različnih organizacij in posameznikov. Živimo v skupinski ekoiluziji ugašanja luči, ločevanja odpadkov ter odpovedovanja plastičnim vrečkam in slamicam.

Mlade žene nelagodnost, ne strah, temveč upravičena želja po tem, da bi v prihodnosti živeli v svetu, ki bi bil vsaj podoben okolju, v katerem so odrasli.

Iz vsega povedanega lahko preprosto potegnemo sklep, da so podnebne spremembe nerešljiv problem in da zato, ker se nihče ni pripravljen žrtvovati na račun drugih, drvimo proti tragediji skupnega. A kot pravi okoljski filozof dr. Luka Omladič, je dojemanje mlajše generacije precej drugačno od sicer prevladujočega. »Tukaj je zelo izrazit generacijski prepad. Pripadniki starejših generacij nismo odrasli s podnebnimi spremembami. Z njimi smo se seznanjali počasi, morda šele zadnjih deset let dobivamo dovolj informacij. Zato smo se do neke mere znašli v položaju žabe, ki se počasi kuha v loncu, hkrati pa se nam kompleksnost problema pogosto zdi prevelika, da bi bilo sploh mogoče najti primerno rešitev.« Mladi pa, ugotavlja Omladič, na zadevo gledajo iz drugačne perspektive. »Od trenutka, ko so se zavedeli, so bili z vseh strani bombardirani z informacijami o nevarnosti podnebnih sprememb. V šoli jih učijo o tem. Opozorila znanstvenikov so vsako leto hujša. In ne razumejo, zakaj nihče ne začne resno ukrepati.« Občutek hipokrizije v diskurzu o podnebnih spremembah je pri mlajši generaciji povzročil jezo. »Že iz vzgoje je znano, da je najslabše mladim nekaj govoriti, pa tega ne podkrepiti z dejanji. To je popoln recept, da mladega človeka spraviš v bes.«

Hkrati pa se mladi vse bolj zavedajo, da bodo zaradi neodločnosti današnjih odločevalcev na slabšem predvsem oni. Na to je ob objavi najnovejšega poročila IPCC opozoril tudi eden vodilnih avtorjev dr. Myles Allen, klimatolog z Univerze v Oxfordu. »Vsaka dodatna tona ogljika, ki jo danes spustimo v ozračje, je tona, ki jo bo treba ob koncu stoletja nekako posrkati nazaj,« je dejal za revijo Nature. »Pogovarjati bi se morali začeti o tem, kdo bo za to plačal in ali je prav, da fosilna industrija in njene stranke uživajo vse koristi in pričakujejo, da bodo zanje plačevale prihodnje generacije.«

Okoljska zavednost se vse prevečkrat konča na lastnem pragu. Živimo v skupinski ekoiluziji ugašanja luči, ločevanja odpadkov ter odpovedovanja plastičnim vrečkam in slamicam.

Vrnimo se k mladim, ki bodo protestirali v petek, vrnimo se k njihovi energiji, želji po tem, da aktivno oblikujejo svojo prihodnost. Nekateri trdijo, da so njihove zahteve in protesti naivni, da so zaletavi, morda zavedni, da mladostniško pretiravajo. A če že kaj, so prav ti mladostniški ideali, pogum in volja za premagovanje ovir, kot je v knjigi Igra in biseri o alpinizmu v nekem drugem, a hkrati enakem kontekstu zapisal Bogdan Biščak, tista strast in hrepenenje, ki bi nas morala voditi skozi življenje, ki nam pomaga uresničevati ideale, ideale po pravičnejšem svetu, ideale o zeleni prihodnosti. Če namreč prihodnost ne bo zelena, je preprosto ne bo.

»Naše gibanje ima mednarodni zagon, je množično, vsak dan nas je več, prepričan sem, da nas politika ne bo mogla dolgo ignorirati,« pravi Simon Moe, dijak ljubljanske gimnazije Poljane. »Ravno včeraj smo imeli na šoli glasovanje in soglasno smo se odločili, da bo naša šola sodelovala pri stavki. Pouk bomo prekinili eno uro pred zborom, naredili bomo sezname, kdo bo šel, in podobno. Ne gre torej za to, da bodo dijaki v petek špricali, pač pa bomo izrazili svoje mnenje. Za našo prihodnost gre. Še dolgo bomo na tem planetu in sprevideli smo, da postaja vse skupaj vedno bolj temačno. Zato se bomo za boljšo prihodnost tudi borili.«

Deset zahtev

Kaj od slovenske vlade zahtevajo mladi protestniki?

01. Zahtevajo takojšnje razogljičenje Slovenije v skladu z omejitvijo rasti globalne temperature na največ 1,5 °C glede na predindustrijsko dobo.

02. Zahtevajo ukrepe za zmanjševanje porabe energije in takojšen pravičen prehod na nizkoogljične vire energije.

03. Zahtevajo dostopen, učinkovit in zelen javni prevoz ter spodbujanje kolesarjenja in pešačenja.

04. Zahtevajo ukrepe za spodbujanje sonaravne, lokalno pridelane, polnovredne in pretežno rastlinske prehrane ter povečanje samooskrbe na državni ravni.

05. Zahtevajo vključitev celostne obravnave okoljskih tematik v učne načrte na vseh ravneh izobraževanja.

06. Zahtevajo ukrepe za spodbujanje kakovostnih in dostojnih zelenih delovnih mest.

07. Zahtevajo pravično krožno gospodarstvo, ki ne temelji izključno na prizadevanjih za rast bruto domačega proizvoda, temveč upošteva tudi alternativna merila resničnega razvoja družbe.

08. Zahtevajo ukrepe za spodbujanje trajnostne, do okolja in ljudi prijazne potrošnje in proizvodnje ter skupnostnega upravljanja življenjskih virov.

09. Zahtevajo ukrepe za ohranjanje in povečevanje biotske raznolikosti ter obnavljanje naravnih habitatov.

10. Zahtevajo, da se bremena prehoda v nizkoogljično družbo pravično razporedijo – stroške prehoda naj nosijo tisti, ki so krizo primarno povzročili (onesnaževalci, bogati …) in ne šibkejše družbene skupine.