Naval na zelenjavo

Ob izbruhu afere s poljskim mesom je bilo slišati predvsem pozive k zmanjšanju uvoza mesa in večji samooskrbi. A stopnja samooskrbe z mesom je v Sloveniji zelo visoka. Govedine in perutnine priredimo več, kot je porabimo. Največ težav je s svinjskim mesom, pri tem je samooskrba zgolj tretjinska, to pa je tudi poglavitni razlog, da celotna samooskrba z mesom dosega le približno 80 odstotkov.

Večje težave imamo pri samooskrbi s sadjem in zelenjavo. Podatki statističnega urada za leto 2017 navajajo 39-odstotno samooskrbo pri zelenjavi in zgolj 15-odstotno pri sadju. Izjemno nizka stopnja samooskrbe s sadjem leta 2017 je bila sicer posledica spomladanske zmrzali, ki je zdesetkala pridelek. Kot navaja prva ocena stanja v slovenskem kmetijstvu za leto 2018, ki jo je lani jeseni objavil Kmetijski inštitut, bo lanska stopnja samooskrbe zaradi obilne letine višja. »Po ocenah na podlagi trenutnih podatkov bo leta 2018 v intenzivnih nasadih in ekstenzivnih sadovnjakih obranega približno štirikrat toliko sadja kot za sadjarstvo katastrofalnega leta 2017.« Pridelek jabolk je denimo leta 2017 znašal 20 tisoč ton, lani pa skoraj 130 tisoč ton.

Pri zelenjavi so nihanja manjša. Najvišjo stopnjo samooskrbe (47 odstotkov) smo imeli leta 2000, najnižjo pa v letih po vstopu v Evropsko unijo, ko je denimo leta 2010 komaj presegla 30 odstotkov. Zadnja leta je spet opazna rast.

Popolno samooskrbo s sadjem in zelenjavo bi bilo iluzorno pričakovati. Že podnebne razmere nam preprečujejo, da bi imeli vse leto na voljo vso domačo zelenjavo, ki si je želimo, poleg tega nas omejuje še majhnost pridelovalnih površin in razdrobljenost kmetijskih zemljišč; ta med drugim otežuje tudi pridobivanje dovoljenj za namakanje. Poleg tega je, kot pojasnjuje kmetijska svetovalka za zelenjadarstvo pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Ana Ogorelec, uvoz poceni zelenjave donosnejši. »Naša pridelava je dražja zaradi višjih stroškov – uvažamo gnojila, semena, stroje, sredstva za varstvo rastlin, ki so spet dražja kot v tujini.« Dodatna težava je, navaja, da je zelenjadarstvo delovno intenzivno, slovenska zakonodaja pa ni naklonjena sezonskim delavcem; ti so pri nas dražji kot na primer na Poljskem. »Nazadnje pridelovalci niso združeni, da bi dosegali boljše cene in lažjo prodajo na trgu, in jih trgovci izigrajo, ker prodajajo vsak zase.«

Slovenska zakonodaja združevanje pridelovalcev omogoča že od leta 2014, a po navedbah kmetijskega ministrstva to do danes od pridelovalcev zelenjave ni prejelo niti ene vloge za takšno organizacijo. Težavo je že pred časom za Mladino opisal nekdanji varuh odnosov v prehranski verigi dr. Jože Podgoršek. »Ko sem še prideloval zelenjavo za trg, sem imel zadnje leto pogodbe za odkup desetih ton česna z Mercatorjem, Sparom in Tušem. Za nobenega od njih nisem bil pomemben. Ko sem dobil pogodbo, sem jo lahko samo podpisal. Če bi se hotel pogajati, bi ostal brez posla. Čim večji je igralec na trgu, tem več pogajalske moči ima.«

Ni pa vse črno. Pomemben razlog za razmeroma nizko stopnjo samooskrbe z zelenjavo je tudi v tem, da sicer stalno povečevanje pridelka preprosto ne dohaja povečevanja porabe. Če bi sedanji letni pridelek zelenjave imeli leta 2000, ko smo je porabili skoraj sto tisoč ton manj kot danes, bi bila stopnja samooskrbe krepko nad 50 odstotki. A v tem času je poraba zelenjave na prebivalca zrasla z manj kot 80 kilogramov na leto na več kot 110 kilogramov na leto. To je dobra novica.