Nogometni Julian Assange

Kako je Rui Pinto s spletno stranjo Football Leaks za vedno spremenil nogomet 

Konec leta 2015 je na spletu zaživela spletna stran Football Leaks, kjer so skrbniki domene objavili nekaj pretresljivih novic o nečednostih, ki se dogajajo v nogometnem svetu. Od tedaj je Football Leaks z objavo številnih zaupnih dokumentov poskrbel za nelagodje mnogih nogometnih akterjev, tako igralcev, kot tudi klubskih funkcionarjev, odvetnikov, trenerjev, agentov, predstavnikov za odnose z javnostmi itd. Organi pregona so dolgo iskali odgovorne ljudi, ki stojijo za spletno stranjo, 16. januarja letos pa so na podlagi evropskega pripornega naloga v Budimpešti aretirali Ruia Pinta.

Pinto naj bi, po ugotovitvah portugalske policije, bil za Football Leaks to, kar je Julian Assange za Wikileaks. Veliki računalniški genij, heker, kibernetski kriminalec, ki je pridobil gore tajnih dokumentov. Nemudoma po njegovi aretaciji je Portugalska vložila zahtevo po izročitvi. Madžarsko sodišče je tej zahtevi ugodilo 5. marca, Pinta pa po izročitvi v domovini čaka sojenje. Obtožen je izsiljevanja, nespoštovanja varovanja zaupnih podatkov in nezakonitega dostopa do informacij in podatkov. Vse obtožbe Pinto kategorično zavrača.

Rui Pinto, ki je v intervjujih uporabljal psevdonim John, je žvižgač, ki je z objavo nekaterih zaupnih dokumentov prikazal številne sporne prakse v nogometnem svetu. S somišljeniki je zbral več kot 70 milijonov dokumentov, npr. pogodb, elektronskih sporočil, fotografij, preglednic. Del teh je leta 2016 delil z mednarodno skupino raziskovalnih novinarjev združenih pod okrilje mreže European Investigative Collaborations. Novinarji so prejeli 3,4 terabajte podatkov, Pintu pa je madžarska policija ob aretaciji zasegla kar 10 (!) terabajtov dokumentov.

Pinto, ki je v intervjujih uporabljal psevdonim John, je žvižgač, ki je z objavo nekaterih zaupnih dokumentov prikazal številne sporne prakse v nogometnem svetu. S somišljeniki je zbral več kot 70 milijonov dokumentov. 

Kljub razkritju številnih tajnih dokumentov je Pinto presenetljivo dolgo ostal na prostosti. V Budimpešti je živel povsem normalno življenje, brez igranja skrivalnic, kot to običajno počno žvižgači.

Football Leaks je orisal nogometno podzemlje, opisal prakse kršenja človekovih pravic in izpostavil mafijski način delovanja določenih akterjev. Dokumenti, ki so jih pridobili in objavili pri Football Leaksu, razkrivajo izogibanje plačevanju davčnih obveznosti. Na seznamu so tudi nekateri nogometaši in trenerji (npr. Jose Mourinho). Na podlagi teh dokumentov, sta se pred španskimi sodišči, zaradi utaje davkov, znašla nogometna superzvezdnika Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Oba sta se s sodiščem pogodila, poleg pogojne zaporne kazni sta prejela še denarno kazen. Ronaldu je sodišče naložilo plačilo 19 milijonov evrov kazni. Da ne gre za osamljene primere davčnih utaj, pač pa ustaljeno prakso med nogometaši in njihovimi davčnimi svetovalci, nakazujeta tudi primera Luke Modrića in Xabija Alonsa. Proti slednjemu postopek še poteka.

Football Leaks je izpostavil tudi neetično in protipravno delovanje nekaterih klubov pri prestopih in podpisovanju pogodb z (mladoletnimi) nogometaši. Po predpisih Fife, krovne mednarodne nogometne zveze, ki ureja področje prestopov, lahko igralci prve profesionalne pogodbe sklenejo ob dopolnjenem 15. letu. Kljub temu pa obstajajo tudi klubi, ki uporabijo vse mogoče zvijače in obvode predpisov, da bi pogodbe sklenili tudi z mlajšimi nogometaši. Največkrat sklenejo dogovor s starši športnika, ki se v zameno za plačilo zavežejo, da bo njihov otrok ostal v klubu do določene starosti. Po poročanju Der Spiegla, ki se sklicuje na Pintove dokumente, se je Manchester City leta 2015 zatekel k neformalnemu plačilu za usluge takrat 14-letnega Jadona Sancha, danes mladega upa Borussie iz Dortmunda. Odvetnik angleškega kluba je ponudbo, ki so jo poslali nogometaševemu očetu, prilagodil tako, da ni izgledala, kot pogodba.

Football Leaks je orisal nogometno podzemlje, opisal prakse kršenja človekovih pravic in izpostavil mafijski način delovanja določenih akterjev. Dokumenti, ki so jih pridobili in objavili, razkrivajo izogibanje plačevanju davčnih obveznosti. Na seznamu so tudi nekateri nogometaši in trenerji (npr. Jose Mourinho). Na podlagi teh dokumentov, sta se pred španskimi sodišči, zaradi utaje davkov, znašla nogometna superzvezdnika Cristiano Ronaldo in Lionel Messi.

Fifin pravilnik o prestopih prepoveduje mednarodne prestope pred dopolnjenim 18. letom športnikov. Pravilnik pa dopušča tri izjeme pri mednarodnih prestopih mladoletnikov. Prvič, igralec lahko opravi prestop, v kolikor se njegovi starši preselijo v tujino zaradi razlogov, ki niso povezani z nogometom. Nogometni klubi na pobudo oglednikov in agentov pri starših najbolj nadarjenih otrok vneto lobirajo za njihovo selitev v tujino. Nekateri klubi gredo celo tako daleč, da za starše ustvarijo navidezno, fiktivno delovno mesto. Starši se zaradi nove “zaposlitve” preselijo, s tem pa omogočijo tudi nadaljni otrokov športni razvoj v novem klubu.

Drugič, na območju Evropskega gospodarskega prostora (EEA) so dovoljeni prestopi igralcev med 16. in 18. letom pod določenimi pogoji. Klub mora igralcu poleg nogometnega izpopolnjevanja zagotoviti tudi nastanitev in šolsko izobraževanje. Večina največjih nogometnih klubov ima svoje akademije, kjer igralci trenirajo, se učijo ter spijo. Iz Ria de Janeira je pretekli mesec prišla tragična novica povezana z dogajanjem v nogometni akademiji. V požaru, ki je izbruhnil 8. februarja v akademiji kluba Flamengo je življenje izgubilo 10 mladostnikov starih med 14 in 16 let.

Tretjič, mladoletni nogometaš lahko prestopi v tujino, v kolikor stanuje bližje od 50 kilometrov do državne meje, njegov novi klub pa od doma ni oddaljen za več kot 100 kilometrov. Npr. 17-letni nogometaš iz Tolmina lahko prestopi v tržaški nogometni klub. Oba kluba morata zgolj podati soglasje za prestop.

Nekateri lažni nogometni agenti, ki so v resnici tihotapci, s pridom izkoriščajo finančno uspešnost nogometne panoge. V manj razvitih regijah sveta, predvsem v Afriki, iščejo potencialne talentirane nogometaše, ki jih nato proti plačilu odpeljejo na preizkuse v evropske klube. 

Če je pravni okvir varovanja mladoletnikov dobro zastavljen, pa stanje v praksi ni tako idealno. Nekateri lažni nogometni agenti, ki so v resnici tihotapci, s pridom izkoriščajo finančno uspešnost nogometne panoge. V manj razvitih regijah sveta, predvsem v Afriki, iščejo potencialne talentirane nogometaše, ki jih nato proti plačilu odpeljejo na preizkuse v evropske klube. Razmah sodobnih družbenih omrežij pa jim je zgolj olajšal iskanje tovrstnih žrtev trgovine z ljudmi. V Evropi jim obljubljajo boljše pogoje življenja, njihov novi klub bo poskrbel za vse, a v večini primerov “agent” z denarjem izgine še preden nogometaš opravi kakršenkoli preizkus. Zgolj peščica nogometašev uspešno prestane preizkus, le redki so dovolj dobri, da si klubi z njimi želijo podpisati pogodbo.

V kolikor so nogometaši dovolj dobri se ti “agenti” obesijo nanje in jih v prihodnjih letih zastopajo ter z njihovimi predstavami služijo. V kolikor pa jih na preizkusu klubi zavrnejo so ti mladi ljudje prepuščeni sami sebi, “agenti” jih nemudoma zapustijo. Mladeniči so sami v Evropi, daleč od doma, brez denarja, brez možnosti, da bi se vrnili. Dovoljenje za bivanje hitro preteče in tako se znajdejo v začaranem krogu, postanejo ilegalni migranti, kljub temu, da so ob prihodu imeli urejene vse ustrezne dokumente. Vsekakor ne gre za nov fenomen, saj so o reševanju te problematike v Belgiji in Franciji (kamor “agenti” iz Afrike pripeljejo največ nogometašev) razpravljali že pred več kot dvajsetimi leti.

Nogometne prestope pa ne spremlja zgolj nelegalna trgovina z ljudmi, pač pa tudi suženjsko lastništvo posameznih nogometašev. Gre za t. i. third-party ownership (TPO) oz. lastništvo s strani tretjih oseb. Igralec ni v lasti kluba ali solastništvu dveh klubov, pač pa ima njegove pravice zakupljene nogometni agent ali podjetje. Tovrstna praksa je razširjena predvsem v Južni Ameriki (Argentina, Brazilija), pred dobrim desetletjem pa se je uveljavila tudi v Rusiji, na Portugalskem in v Španiji. Maja leta 2015 je Fifa prepovedala TPO. Ta sistem nogometaše obravnava zgolj z ekonomskega vidika, torej kot subjekte s katerimi investitorji maksimizirajo donos. V želji po čim večjem zaslužku so nogometaši, ki so bili ujeti v sistem TPO, morali bolj pogosto menjati klube, saj so njihovi lastniki ob prestopih bili deležni določenega odstotka kupnine. S to prakso je na milijone evrov zaslužil Doyen Sports Investment, hedge sklad s sedežem na Malti, ki med drugim finančno “pomaga” klubom v težavah. Ker pa perverznost kapitala ne pozna meja, so lahko poslovneži, špekulanti in ostali brezvestni investitorji kupili tudi pravice iz naslova sponzorskih pogodb nogometašev. Zahvaljujoč dokumentom, ki jih je objavil Football leaks, je javnost izvedela, da si je Doyen Sports Investment, lastil vse globalne pravice iz naslova sponzorskih pogodb za brazilskega nogometnega zvezdnika Neymarja.

Football Leaks z objavo tajnih dokumentov preizprašuje trenutno stanje v nogometni industriji, kjer je kapital ugrabil šport. 

Poleg tovrstnih nepravilnosti je Football Leaks objavil tudi obsežen dosje o izigravanju finančnega "fair playja", ki ga je uvedla Uefa leta 2010 v želji po zajezitvi naraščajočih neenakosti v svetu nogometa. Finančni fair play predvideva, da klubi lahko porabijo le toliko kolikor zaslužijo. Najbolj na tapeti sta Paris Saint Germain, ki ga poganjajo naftni dolarji katarskih lastnikov in Manchester City, ki je od leta 2008, ko je klub prevzel emiratski šejk Mensour, zgolj za prestope igralcev namenil kar 1,7 milijarde evrov. S fiktivnimi sponzorskimi pogodbami sta kluba povečala svoje finančne zmožnosti mimo pravil Uefe. Na podlagi objavljenih dokumentov je Uefa sprožila preiskavo, angleškemu klubu se obeta stroga kazen, morda celo izključitev iz vseh evropskih tekmovanj.

Football Leaks je do sedaj objavil zelo zanimive dokumente, ki nosijo oznako tajno, zaupno. Na podlagi teh dokumentov so bile uvedene številne preiskave, leta 2017 tudi v Evropskem parlamentu na temo sistematičnega izogibanja plačevanja davkov prek podjetjij v davčnih oazah. Nizozemski novinar Merijn Rengers je na zasedanju odbora za Ekonomske in monetarne zadeve izjavil, da se je v nogometu razrasla epidemija davčnih utaj. Vsi, od klubov, igralcev, do agentov si pri “optimizaciji” profita pomagajo z davčnimi strokovnjaki, ki poznajo vse zvijače.

Delo Ruia Pinta je boj za fair play nogometnih akterjev tudi na finančnem področju. Z objavo dokumentov se je vsaj odprla debata o transparentnosti, nepravilnostih in (ne)poštenih praksah v nogometu. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da vseh dokumentov Pinto ni pridobil na legalen način, a je z objavo teh tajnih, zaupnih dokumentov vsaj bežno orisal vseprisotno nogometno mafijo, ki se razlega od vrhov Fife do bogatih nogometnih klubov.

Po nekaterih evropskih stadionih lahko zasledimo transparente solidarnosti in podpore žvižgaču Pintu. To so med drugim storili navijači Freiburga, Augsburga, Paderborna.

Postopek proti Pintu bo pred sodišči stekel, ampak tu se je potrebno vprašati nekaj drugega. Kdo je v tej zgodbi “pravi” kriminalec? Kdo je tisti, ki deluje nelegalno, protizakonito? Bodo sodišča in preiskovalne komisije na podlagi (nezakonitih) dokumentov, ki jih je pribrskal Football Leaks obsodila tudi tiste, ki svoje protipravno delovanje zakrivajo pod oznako tajno?

Tisti, ki imajo moč, bodisi odločevalsko, npr. Fifa in Uefa, bodisi finančno, npr. klubi, televizijske hiše in investicijski skladi, si želijo, da bi se še naprej ohranjal status quo, da bi denar in moč ostala v rokah peščice. Football Leaks z objavo tajnih dokumentov ogroža njihov privilegirani položaj, in preizprašuje trenutno stanje v nogometni industriji, kjer je kapital ugrabil šport. Pod oznako tajno se često prikrivajo nezakonite prakse do katerih obča javnost nima vpogleda, transparentnost pa je prvi korak do pravičnejše družbe. 

Po nekaterih evropskih stadionih lahko zasledimo transparente solidarnosti in podpore žvižgaču Pintu. To so med drugim storili navijači Freiburga, Augsburga, Paderborna. Lahko si še naprej zatiskamo oči in se tolažimo, da je vse dobro, a objavljeni dokumenti kažejo drugačno sliko. Čas je, da utaji davkov, trgovanju z ljudmi in izigravanju pravil pokažemo rdeči karton. 

dirgDjO3LA8