Kaj piše v sporazumu med Levico in vlado in zakaj še vedno ni podpisan?

Goran Lukić, neizprosni borec za pravice delavcev, je pred enim mesecem pisal RTV Slovenija in zastavil vprašanje, zakaj želijo zaposliti čistilke in čistilce, ki bodo delali prek zunanjega izvajalca. »Zakaj direktno ne zaposlite čistilk in čistilcev,« se je vprašal in dodal, ali »je RTV pozabila na prispevek lastne novinarke, ki je v oddaji Tednik poročala o izkoriščanju čistilk in čistilcev, zaposlenih pri zunanjem izvajalcu storitev«. Ker ni dobil odgovora, je ta teden na Kolodvorsko pisal še enkrat. Ponovil je svojo zahtevo: zunanje čistilke in čistilci morajo postati neposredno zaposleni čistilke in čistilci.

»Vse to je stara izkoriščevalska zgodba,« je za Mladino dejal Lukić. »Težko je vedeti, koliko je v resnici ljudi, ki so prek zunanjih izvajalcev zaposleni v javnih zavodih. A gotovo jih je več tisoč, ne gre samo za čiščenje in varnost, temveč tudi kuharsko osebje, za javna komunalna podjetja, ki zaposlujejo agencijske delavce, še za kaj. Res je, da so se v zadnjem času pojavili javni zavodi, recimo Fakulteta za družbene vede ali pa Filozofska fakulteta, ki sta zaposlili čistilke, gre pa za izjemi. Na ptujski osnovni šoli so šli v drugo skrajnost: redno zaposlene čistilke so iz javnega zavoda prezaposlili k zunanjemu izvajalcu.«

Razloga, zakaj javni zavodi to počno, sta navadno dva. Prvi je pomanjkanje občutka za pravičnost, velja pravilo, da so zunanji izvajalci praviloma slabši delodajalci, kot naj bi bili tisti, ki so del javnega sektorja. Drugi je želja po zniževanju stroškov. »V Sloveniji obstaja večja javna zdravstvena ustanova, ki ima v tem trenutku prek zunanjega izvajalca najetih okoli 40 čistilk, izračun je pokazal, da bi bila v primeru, če bi zavod redno zaposlil te čistilke, če bi upošteval stroške opreme, bolniških dopustov in podobno, stroškovna razlika visoka le šest odstotkov. Torej 40 ljudi dela v slabših razmerah, z manj pravic, z večjo intenzivnostjo dela, z nenormalno visokimi kvotami, zgolj za to, da ta javni zavod privarčuje šest odstotkov. Toliko je vredno izkoriščanje.« Dobiček navadno pobere druga stran. Lastnik enega od največjih slovenskih čistilnih servisov podjetja Aktiva čiščenje Mihael Strmljan je eden od najbogatejših ljudi v Sloveniji.

Če je verjeti političnim zavezam, naj bi se ta praksa v javnih zavodih konec leta prekinila. Po časovnici, ki jo vsebuje prejšnji teden parafiran, a še vedno ne podpisan Sporazum o sodelovanju med koalicijskimi strankami in opozicijsko stranko Levico, naj bi bila novembra sprejeta zakonska podlaga za zaposlitev zunanjih delavcev nazaj v javni sektor.

»Poleg ukinitve študentskih servisov bo verjetno najtrši oreh ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja,« pravi Luka Mesec.

»Že letos nam je uspelo v zdaj veljavnem Zakonu o izvajanju proračunov vnesti določbo, ki pravi, da lahko javni zavodi povečajo zaposlitvene načrte, če zaposlijo delavce, ki so bili prej najeti od zunaj,« pravi Luka Mesec, koordinator stranke Levica. »Res pa je, da v koaliciji na to nimamo enakih pogledov, slišimo nekatere zadržke glede finančne vzdržnosti javnih zavodov, a mi jim odgovarjamo z argumentom, če za hip pozabim na izkoriščanje in pogosto kršenja delavske zakonodaje, da izkušnje kažejo, da so delavci, ki so najeti prek zunanjih izvajalcev, pogosto celo dražji od zaposlenih. Javni zavod ne plačuje le najetih delavcev, pač pa tudi administracijo posrednika, njenega direktorja, pričakovani dobiček.« Sporazum nakazuje tudi rešitev za tiste javne zavode, ki so premajhni ali ki vedno ne potrebujejo nekih storitev. »Ena od rešitev, ki jo je v odgovoru na poslansko vprašanje podprl tudi predsednik vlade Marjan Šarec, je ustanovitev javne agencije, ki bi zaposlovala čistilke, varnostnike in druge kadre ter jih po potrebi posojala javnim zavodom, ki bi jih v nekem trenutku potrebovali. Tam, kjer pa gre za redne potrebe in za redna dela, bi morala biti zaposlitvena politika zelo jasna.«

Konec prekarnosti?

Zaposlovanje tistih, ki so zaposleni pri zunanjem izvajalcu storitev, je samo eden od ukrepov, ki jih predvideva omenjeni sporazum. Levica naj bi bila v tem proračunskem letu odgovorna za tri projekte: za odpravo prekarnosti, za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in preprečitev privatizacije javnega zdravstva ter za spremembe na področju davka na dobiček pravnih oseb.

Odprava prekarnosti, o kateri se govori že leta, predvideva velike spremembe na področju delavske zakonodaje. Nastajala bo na ministrstvu za delo, a Levica naj bi bila tista, ki bi izvorno pripravila nekaj ukrepov, ki bodo kasneje poslani v koalicijsko in javno obravnavo. »Pri vprašanju prekarnosti je bil do zdaj največji problem politična volja,« trdi Luka Mesec. »Sam vidim razrast prekarnosti kot načrtno politiko: tisto, kar je v Nemčiji uspelo Gerhardu Schröderju z odkritimi reformami, so pri nas po propadu reform Pahorjeve vlade, ki je posnemala nemške, naredili pod pultom. Tiho so tolerirali kršitve delavske zakonodaje, oslabili so delavsko inšpekcijo, spodbujali so razrast espejev in drugih oblik prekarnosti.« Eden od ukrepov, ki ga vsebuje sporazum, je postopna ukinitev posredovanja študentskega dela. Sporazum predvideva, da naj bi ukinitev nepotrebnega posredništva prinesla dodatnih sedem milijonov evrov, ki naj bi bili neposredno namenjeni za štipendije. »Študentski servisi so finančno močne organizacije, ki bodo vsekakor poskušale vplivati na javnost. Tega spopada se ne bojimo. Študentski servisi delajo na podlagi koncesij, ki jim jih podeli ministrstvo, a to funkcijo bi lahko opravljali zavodi za zaposlovanje. Naša ideja je, da za posredovanje študentskega dela usposobimo zavode, koncesije, ki jih zdaj pobirajo servisi, pa preusmerimo v sklad za štipendije. Finančni delež, ki ga iz študentskega dela dobijo študentske organizacije, se ne bi spremenil.«

Po načrtu naj bi se ukinitev študentskih servisov zgodila razmeroma hitro, zakonske rešitve naj bi bile v parlamentarni postopek vložene aprila, sprejem je predviden za junij. Gre za smelo časovnico, še posebej zaradi mnenja ministrice za delo Ksenije Klampfer, ki je pred tedni v intervjuju za Mladino dejala, da študentskih servisov ne bodo zaprli. »Mislim, da servisi dobro delajo, študentom vnaprej nakažejo denar, tako da dobijo ti nakazila prej, kot bi jih sicer, zato ne verjamem, da bi njihovo vlogo lahko prevzela država. Reforma tega dela trga dela, ki je tesno povezana tudi s študentsko organiziranostjo, za zdaj ni na našem prednostnem seznamu.« Ministrica, ki prihaja iz kvote SMC, trdi, da je »prekarnost nekaj sprevrženega«. Citirana izjava je bila sicer izrečena pred parafiranjem sporazuma z Levico. Morda se je ministrica v vmesnem času premislila ali vsaj omehčala.

Poleg omenjenih dveh ukrepov sporazum predvideva postopno znižanje dovoljenega odstotka agencijskih delavcev v podjetjih in zagotovilo izplačila vsaj minimalne plače tistim agencijskim delavcem, ki so na čakanju. Tudi ta dva ukrepa naj bi bila sprejeta julija. Med ukrepi, povezanimi s prekarizacijo, je predvidena še sprememba statusa samozaposlenih v kulturi. Rešitev o tem so začeli pripravljati na ministrstvu za kulturo v času ministrovanja Dejana Prešička.

Zavarovalnice

»Poleg ukinitve študentskih servisov bo verjetno najtrši oreh ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja,« pravi Luka Mesec.

Dikcije v sporazumu so glede tega precej ohlapne. Zapisano je namreč, da bo delovna skupina »preučila možnost« ukinitve dopolnilnega zavarovanja in ohranitve istih ravni zdravstvenih pravic. In če bodo »finančni učinki« ukinitev dovoljevali, bo skupina do srede septembra uskladila nov predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Nov zakon naj bi bil vložen do konca leta, ob vseh izrečenih pogojih naj bi bilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje dokončno ukinjeno prvega januarja 2021.

»Za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja rabimo nadomestilo, da ne bo prišlo do izpada v zdravstveno blagajno. Mi predvidevamo prenos v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ta bi moral biti umeščen v skupno reformo prispevkov na plače in dohodnine,« še pojasnjuje Luka Mesec. Zdravstvene zavarovalnice s prispevki za dodatno zavarovanje na leto poberejo okoli 515 milijonov evrov, v zdravstveni sistem pa so lani vplačale le 452 milijonov evrov. Zdravstveni sistem bi z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja neposredno pridobil dobrih 60 milijonov evrov. »Kot rečeno, pa je glede plač odprtih še več stvari: dohodninska razbremenitev plač in pa večji prispevek delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato moramo že ob razpravi o dohodnini, ki jo je načel minister Bertoncelj, razmišljati tudi o prenosu dopolnilnega v obvezno zavarovanje. Ponavljam pa, da z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja mislimo resno.«

Gre za zaupanje, enkrat je bil sporazum že pripravljen za podpis, pa je padel zaradi Damirja Črnčeca, zdaj, v drugo, mu z izmikanjem nasprotuje SD.

Resno je o tem že pred dobrim desetletjem razmišljal nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, pa ni bil uspešen. Uspešna tudi ni bila prejšnja ministrica Milojka Kolar Celarc, pa tudi nedavno odstopljeni minister Samo Fakin, ki je prav tako »zagovarjal preprost prenos dopolnilnega zavarovanja v obvezno«. Takoj po njegovem nenadnem odstopu so se pojavile govorice, da je odšel zaradi zahtev Levice. Govorice so se izkazale za neresnične, ni jih potrdil niti nekdanji minister, na Levici pa so jih označili za »fake news«. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je sicer zapisana tudi v koalicijski pogodbi. O tem ukrepu v koaliciji govorijo kot o »izzivu«.

Pravica do stanovanja

Ena od večjih težav naj bi bila tudi stanovanjska politika. Gre za projekt, ki naj bi ga vodili skupina ministrstva za okolje in prostor ter predstavniki Levice. Predlagane so znane rešitve: recimo dopustitev višje zadolžitve javnim stanovanjskim skladom ali pa zakonska določitev postopnega zvišanja sredstev za stanovanjsko politiko na vsaj 0,4 odstotka BDP-ja. Slovenija zdaj za stanovanjsko politiko namenja zgolj 0,04 odstotka. Sporazum prav tako predvideva, da naj bi država v naslednjih sedmih letih zgradila 10.000 najemnih stanovanj (kar predvideva tudi koalicijska pogodba).

Med cilji stanovanjske politike pa je še posebej zanimiva regulacija digitalnih platform, kot je Airbnb. Nosilka predlaganih sprememb naj bi bila Levica. Razlog za regulacijo je dejstvo, da so »hitro rast cen najema in nedostopnost stanovanj v urbanih središčih in na obali« povzročile digitalne platforme. Na ministrstvu za gospodarstvo so v prejšnjem mandatu že imeli skupino, a konkretnih rešitev ni ponudila. Tudi tokrat se obetajo težave.

»Zavedamo se, da nas na tem področju čaka veliko pasti,« je previden Luka Mesec. »V Sloveniji se je doslej zelo rigidno gledalo na stanovanje kot zgolj na zasebno lastnino. Ko smo lani predlagali omejitve najemnin, je zakonodajno pravna služba DZ podala mnenje, da je to protiustavno, saj naj bi šlo za poseg v svobodo gospodarske pobude. Pričakujem, da se bomo s podobnimi ovirami srečevali tudi zdaj. Enaki zadržki so se pojavljali tudi, ko so najemnine omejevali v Berlinu, a v Nemčiji je ustavno sodišče razsodilo, da omejitev najemnine ni protiustavno, saj stanovanje ni navadna lastnina, pač pa ima, sploh če je na najemnem trgu, hkrati tudi javno funkcijo.« Po predlagani časovnici naj bi regulacijo digitalnih platform uredili letos septembra.

Kdo se boji?

Sporazum z Levico, mala koalicijska pogodba, ima v politiki veliko nasprotnikov, tudi med vladnimi strankami je nekaj nerazumevanja. Levici navadno očitajo, da sedi na dveh stolih, da ne želi sesti v vlado in da bi se rada hvalila zgolj s tistimi projekti, ki si jih je izbrala sama. Očitek je na prvi pogled upravičen, vendar separatni mir, ki ga je Levica sklenila z manjšinsko vlado, ni slovenska posebnost. Na Portugalskem je premier António Costa sklenil podoben sporazum s t. i. Levim blokom. Costa portugalsko vlado uspešno vodi že od leta 2015.

»Dogovorili smo se za eno leto, potem pa bomo videli, kako naprej. Imamo načelno zavezo, da bo koalicija naše predloge podprla. Vemo pa, da bo, ko bodo zakonske rešitve pripravljene, za vsakega izmed njih potrebno politično usklajevanje, vsak od njih bo moral tudi čez javno razpravo, marsikateri od njih, predvsem glede študentskega dela in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bo naletel na odpor interesnih organizacij. Je pa Levica tista, ki prevzema odgovornost za projekte, ki jih več vlad ni odpravilo – za odpravo prekarnosti, za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, za ureditev davka na dobiček pravnih oseb,« pravi Luka Mesec.

Ni pa Levici uspelo vse, kar si je želela. Nekaj časa je bila v igri bolj ambiciozna reforma upravljanja državnega premoženja. Država bi lahko po norveškem zgledu ustanovila sklad, katerega funkcija ne bi bila samo prodaja državnega premoženja. Na koncu sta v sporazumu ostali zgolj zaveza o pripravi nove strategije upravljanja in zasnova demografskega sklada …

Sporazum čakata dve preizkušnji. Ena je zaveza »finančne vzdržnosti«, o njej veliko govori Miro Cerar, o njej veliko govori finančni minister Andrej Bertoncelj. Za zdaj je denarja v državi sicer dovolj, sprejeti proračun za leto 2019 predvideva 194 milijonov evrov presežka, dolg državnega proračuna pa naj bi bil konec letošnjega leta 63,2 odstotka BDP-ja.

Marjan Šarec vodi manjšinsko vlado, če bo izgubil podporo opozicijske Levice, mu preostane pakt z Novo Slovenijo ali z Zmagom Jelinčičem.

Druga preizkušnja je vprašanje zaupanja. Enkrat je bil sporazum vladnih strank z Levico že pripravljen za podpis, pa je padel zaradi imenovanja Damirja Črnčeca, zdaj, v drugo, mu z izmikanjem nasprotuje SD.

Po svoje je to logično, Levica je obljubila tisto, kar SD ni uspelo, leta je imela v rokah ministrstvo za delo, pa problema prekarnosti ni rešila. Boj za prestiž med eno manj in eno bolj levo stranko ne bo koristil nikomur. Marjan Šarec vodi manjšinsko vlado. Če bo izgubil podporo opozicijske Levice, mu preostane pakt z Novo Slovenijo ali z Zmagom Jelinčičem. Nova Slovenija je stranka, ki je že enkrat odločno zavrnila sodelovanje v vladi Marjana Šarca. Zmago Jelinčič pa je politik, ki je nekoč na vrata svoje poslanske pisarne obesil plakat, kjer je izbrisane vabil na ples s puškomitraljezom, danes pa je na teh vratih zalepljena nalepka skrajnega desnega gibanja Generacija identitete.

Če sporazum z Levico ne bo uveljavljen, če ne bo resnično zaživel, bo Slovenijo vodila neka druga vlada, z neko drugo politično vsebino. Nihče več ne bo govoril o koncu prekarnosti in o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Politika se bo raje ukvarjala s fleksibilizacijo trga delovne sile, s prodajo premoženja in s še eno razbremenitvijo plač najbolje plačanih posameznikov.