Nad raka s konopljo

Odkar je konoplja pred nekaj leti prodrla v zavest neozdravljivo bolnih kot potencialno univerzalno zdravilo za najrazličnejše težave, si zdravniki na vse pretege prizadevajo omejiti rabo pripravkov iz nje na tiste bolnike, za katere so z dovolj veliko verjetnostjo prepričani, da jim bodo dejansko pomagali.

Raba konoplje oziroma njenih naravnih izvlečkov ali sintetičnih kanabinoidov je dokazano učinkovita v zelo omejenem številu primerov. Gre za lajšanje bolečin in slabosti po kemoterapiji, lajšanje mišičnih krčev pri multipli sklerozi in preprečevanje epileptičnih napadov pri otrocih s trdovratnimi oblikami epilepsije. Ker za vse te težave obstajajo bolj preizkušena alternativna zdravila, so konopljini pripravki praviloma druga ali celo tretja izbira zdravnikov. Hkrati se je vzporedno z uradno medicino razvila prava neuradna industrija zdravljenja s konopljinimi pripravki, njeni preroki pa ljudem obljubljajo bistveno več, kot bi si zdravniki drznili sploh pomisliti. Bolniki jih v upanju na čudežno ozdravitev poslušajo.

Raba konoplje v onkologiji številne površne opazovalce navede na sklep, da je to rastlina, ki je sposobna pozdraviti raka. Zdravniki lahko še tisočkrat zatrdijo, da je dokazano koristna le za lajšanje neželenih učinkov standardnega onkološkega zdravljenja, pa ne bo nič pomagalo. Tako se vse bolj uveljavlja vtis, da država kljub sprostitvi rabe konoplje v medicinske namene ljudem preprečuje dostop do učinkovitega zdravila. Seveda zadeva nikakor ni tako preprosta.

Obetavna znanost

To, da so nekateri kanabinoidi, skupina več kot sto različnih snovi, ki jih vsebuje konoplja, sposobni ubijati rakave celice, je dejstvo. Poskusi v celičnih kulturah, ko znanstveniki v laboratoriju gojijo rakave celice in jih izpostavljajo različnim snovem ter opazujejo njihov odziv, so pokazali širok razpon učinkovitosti pri različnih vrstah raka. Prav tako so spodbudni izsledki poskusov na laboratorijskih živalih.

Do zdaj so znanstveniki odkrili več različnih mehanizmov, prek katerih izvlečki konoplje vplivajo na raka. Skupna lastnost rakavih celic je, da nikakor nočejo umreti. Navadna celica bo ob okvari v delovanju napravila samomor z mehanizmom samouničenja, imenovanim apoptoza. Rakavim celicam uspe ta mehanizem zaobiti in se kljub okvarjenemu genskemu zapisu delijo v neskončnost. Nekaterim kanabinoidom pa uspe mehanizem apoptoze obuditi in rakave celice prisiliti, da se samouničijo. Prav tako raziskave kažejo, da lahko kanabinoidi zavirajo delitev rakavih celic in upočasnjujejo ožiljenje tumorskega tkiva, ki je nujno potrebno za nadaljnjo rast, v nekaterih primerih pa zmanjšujejo sposobnost širjenja rakavih celic v druge dele telesa in s tem nastajanje metastaz.

Nekateri kanabinoidi rakave celice prisilijo, da se samouničijo. Nekateri zavirajo delitev rakavih celic, upočasnjujejo ožiljenje tumorskega tkiva ali pa zmanjšujejo nastajanje metastaz.

Prvi izsledki so torej obetavni, a treba je poudariti, da so uspehi na celičnih kulturah in laboratorijskih živalih eno, uspešno uvajanje v klinično prakso pri človeku pa nekaj povsem drugega. Prehod iz laboratorija v bolnišnice je točka, na kateri so pogorela že številna »obetavna« zdravila.

Kliničnih raziskav, ki bi preverjale učinkovitost kanabinoidov za zdravljenje rakavih obolenj, tako rekoč ni. Podatki, ki so na voljo o učinkih pri ljudeh, večinoma temeljijo na anekdotičnih dokazih in retrospektivnih analizah, ki za resno sklepanje o učinkovitosti niso zadovoljivi.

»Kar se tiče kliničnih raziskav, smo v veliki zadregi,« je prejšnji mesec na seminarju Nacionalnega inštituta za biologijo razlagala njegova dolgoletna direktorica dr. Tamara Lah Turnšek. »Do zdaj sta bili opravljeni samo dve klinični raziskavi na zelo majhnem številu pacientov, pri obeh pa so ugotovili nekoliko podaljšano preživetje. Vsi se zavedamo, da kliničnih raziskav ni dovolj, to pa seveda preprečuje rutinsko uporabo pri bolnikih.« Nenadzorovana raba pripravkov, dostopnih na črnem trgu, je po njenih besedah sporna. »Ni primerno, da bi bolniki, ki iščejo rešitev za svoje težave, uživali karkoli. Kombinacij različnih učinkovin v rastlinah je namreč nešteto.«

Igra na srečo

Januarja je v hotelu Union v Ljubljani potekala konferenca o rabi konoplje v pediatriji. Na njej je nastopil tudi izraelski znanstvenik dr. David Meiri, ki se v laboratoriju na državnem tehnološkem inštitutu Technion ukvarja z analiziranjem in preizkušanjem različnih kanabinoidov. V predavanju je bil zelo jasen – iskanje prave mešanice kanabinoidov za vsako posamezno vrsto raka je zahteven proces. »Kanabis je rastlina, ki jo je mogoče spreminjati glede na način pridelave, glede na kraj pridelave in izbiro različnih sevov. V mojem laboratoriju imamo na voljo približno 700 različnih vrst kanabisa. Vsaka od njih ima drugačno sestavo in razmerje kanabinoidov. Za zdaj smo edini laboratorij na svetu, ki je sposoben v kanabisu določiti kar 144 različnih kanabinoidov.«

Rak, kot radi poudarjajo zdravniki, ni ena bolezen. Zdravilo, ki bo uspešno obvladalo eno vrsto raka, bo pri drugi lahko popolnoma neuporabno. »Različnih rakavih celic je skoraj toliko, kot imamo različnih celic v telesu,« pravi Tamara Lah Turnšek. »Tako rekoč vsaka vrsta tkiva je lahko rakavo spremenjena. Pa tudi pri vsaki vrsti tkiva so lahko rakava obolenja različna, genski profil malignih celic pa se s potekom bolezni spreminja.« Konoplja sama po sebi ni zdravilna. Zdravilne so nekatere snovi v njej. Za uspešno zdravljenje, je prepričan David Meiri, se bo treba odreči prepričanju o holistični naravi zdravljenja s konopljo.

»Kanabis vsebuje na stotine aktivnih učinkovin, ne samo kanabinoide. Ali potrebujemo vse? Ali potrebujemo samo eno od teh snovi?« V njihovem laboratoriju skušajo z izločanjem najti najmanjši nabor učinkovin, ki še ponuja maksimalen učinek. »Tako nam recimo uspe izolirati le tri učinkovine, ki imajo na celice enak učinek kot celoten rastlinski izvleček.« To bi lahko v prihodnosti vodilo do standardiziranega zdravljenja s točno določenimi učinkovinami in razmerji med njimi. S takim načinom bi se zdravniki veliko laže sprijaznili.

Ko so v njegovem laboratoriju preizkušali učinke različnih vrst kanabisa na rakave celice, so ugotovili, da lahko en izvleček zelo dobro uničuje celice raka debelega črevesa ali dojke, ne pa denimo tudi raka prostate. In nasprotno, izvleček, ki ni imel nikakršnega učinka na celice raka črevesa in dojke, je zelo učinkovito uničil celice raka prostate. Razlike so velikanske tudi pri posameznih vrstah raka na istem tkivu. »Pri eni vrsti raka črevesa smo našli pet sevov kanabisa, katerih izvlečki so učinkovito ubijali rakave celice. Pri drugi vrsti med več kot 600 preizkušenimi izvlečki ni bilo niti enega, ki bi bil tega sposoben.«

Uživanje konoplje lahko v nekaterih primerih izboljša učinkovitost standardnega onkološkega zdravljenja, v nekaterih primerih pa jo lahko tudi poslabša.

Kupovanje izvlečkov kanabisa na črnem trgu in jemanje na lastno pest, brez poznavanja sestave in razmerja med učinkovinami, je zato po njegovem mnenju podobno igranju loterije. »Medicinska konoplja bi morala biti v rokah zdravnikov in na voljo zgolj na recept. Tudi morfij je v svojem bistvu rastlinski izvleček, pa ga zato še ne odobravamo za samozdravljenje.«

Zaveznik in sovražnik

Sporni vidik samozdravljenja s konopljo je tudi še ne dovolj raziskan učinek hkratnega jemanja konopljinih pripravkov in uveljavljenih onkoloških zdravil. V nekaterih primerih se sicer kaže, da lahko hkratno uživanje konoplje izboljša učinek osnovnega zdravljenja. »Sinergistični učinek je opazen pri nekaterih kemoterapevtikih, prav tako pri hkratnem jemanju kanabinoidov in obsevanju.« V takih primerih bi bila lahko konoplja učinkovit dodatek uveljavljenim onkološkim terapijam.

A pri boju proti rakavim obolenjem se vse bolj uveljavlja imunoterapija, spodbujanje lastnega imunskega sistema bolnika, da učinkovito prepozna in odstrani rakave celice. Tu pa lahko ob hkratnem uživanju pripravkov iz konoplje nastane težava, svari David Meiri. »Kanabis zavira delovanje imunskega sistema. Če pacient prejema imunoterapijo za raka, hkrati pa jemlje tudi kanabinoidne pripravke, se verjetnost, da bo imunoterapija imela pozitiven učinek, bistveno zmanjša.« Ravno letos je skupaj s sodelavci objavil izsledke raziskave, v kateri so retrospektivno preverjali odzivnost na imunoterapijo v odvisnosti od uživanja konopljinih pripravkov. Med bolniki, ki teh niso jemali, se jih je na imunoterapijo odzvalo približno 40 odstotkov. Med tistimi, ki so hkrati jemali tudi konopljine pripravke, pa je bil delež bistveno manjši, le 15-odstoten.

Imunoterapija raka v zadnjem času žanje pomembne uspehe in omogoča ozdravitev tudi pri nekaterih bolniki z napredovanim rakom, pri katerih bi onkologi še pred nekaj leti dvignili roke. Neučakanost in nepremišljenost pri poseganju po naravnih izvlečkih konoplje lahko v tem primeru naredi veliko škode.