Center za kreativno razdeljevanje denarja

Petega februarja letos je javna platforma Center za kreativnost (CzK), ki je organizacijsko del Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, objavila razpis, ki je pritegnil pozornost ustvarjalcev v kulturi. Z njim so iskali avtorje izvirnih izdelkov in konceptov, ki bi v skladu z načeli krožnega gospodarstva temeljili na do okolja prijaznih materialih in podaljševanju rokov njihove uporabnosti. Na razpis, ki se je iztekel 25. februarja, se je prijavilo 21 zainteresiranih ustvarjalcev. Strokovna žirija je odločitev sprejela v vsega nekaj dneh, izmed njih pa izbrala tri zmagovalce – oblikovalki Tino Košak Koren in Evo Garibaldi ter podjetje Donar. In kaj so dobili? Poslovne priložnosti.

Petega marca so na stroške Centra za kreativnost skupaj s svojimi izdelki odpotovali v Bruselj, kjer so se predstavili na evropski konferenci o krožnem gospodarstvu. Maja pa se bodo lahko udeležili sorodne konference, ki bo v Mariboru. A glavna nagrada je namenjena samo enemu izmed njih – center mu bo za udeležbo na sejmu po lastni izbiri pokril do 5000 evrov stroškov. Do tu je vse še nekako sprejemljivo in razumljivo, hitrosti navkljub. Vendar pa je celoten proračun razpisa znašal veliko več, kar 24.000 evrov. Kako je to mogoče, kam gredo torej ostali evri? Za odgovor smo zaprosili Center za kreativnost. Sporočili so nam naslednje: Največji del denarja je šel za plačilo platformi Circular Change v lasti Ladeje Godina Košir, ki je kot partnerica Centra za kreativnost pripravila in vodila celoten razpis; prejela je 12.295 evrov.

Organizacija Circular Change je le eden izmed številnih podizvajalcev, s katerimi sodeluje Center za kreativnost. Slednji namreč nima pristojnosti za samostojno izvedbo razpisov, s katerimi bi med ustvarjalce neposredno razdelil denar, ki ga je nanj preneslo ministrstvo za kulturo. Zato mora najemati partnerje z ustreznim znanjem in referencami. To so nam potrdili tudi sami: »Center svoje aktivnosti izvaja v sodelovanju z različnimi partnerji in podizvajalci, ki jih izbira glede na potrebe projekta glede na skladnost s svojimi aktivnostmi in cilji.« Zato je platforma lani poleti z razpisom poiskala 12 podizvajalcev z različnih področij kulture in gospodarstva; vsak izmed njih za svoje delo na leto dobi od 15.000 do 20.000 evrov. Skupaj bo od 11 milijonov, s kolikor razpolaga Center za kreativnost, do leta 2022 zanje namenjenih okoli milijon evrov.

Direktor Muzeja za arhitekturo Matevž Čelik Vidmar zatrjuje, da je sodelovanje z zunanjimi izvajalci nujno. Muzej namreč zaposluje strokovnjake za arhitekturo, modo in vizualne komunikacije, prek Centra za kreativnost pa želijo doseči ustvarjalce tudi iz drugih spektrov. »Zato pri razpisih zanje sodelujemo s strokovnjaki s teh področij, za krožno gospodarstvo s platformo Circular Change, z glasbo pa s Slovenskim glasbenoinformacijskim centrom. Seveda bi želeli, da bi lahko ta področja pokrili z lastnimi kadri, toda ob ustanovitvi Centra za kreativnost nam je ministrstvo strogo omejilo kvoto zaposlitev.«

Kot kaže primer iz začetka članka, je večina pomoči Centra za kreativnost ustvarjalcem podeljena »v naturi«, v obliki abstraktnih izobraževanj in predstavitev. Kljub temu da ima na voljo 11 milijonov evrov, namreč ne sme neposredno izplačevati denarja. Kot pojasnjuje Čelik Vidmar, lahko platforma kot enota Muzeja za arhitekturo objavlja zgolj javna naročila za storitve, nima pa pristojnosti, da bi razdeljevala nepovratna sredstva iz evropskega kohezijskega sklada. Te pristojnosti ima samo ministrstvo za kulturo. Čeprav je slednje zasnovalo Center za kreativnost kot ključnega izvajalca podpornih aktivnosti za ustvarjalce v kulturi, si je ministrstvo pridržalo, da dejansko razdeljevanje sredstev izvaja samo.

S ključnim razpisom centra z naslovom »Spodbujanje kreativnih kulturnih industrij – Center za kreativnost 2019« bo za tekoče leto razdeljenih skupaj 880.000 evrov. Toda naslov je zavajajoč, v praksi Center za kreativnost ne bo imel nobene besede pri izboru, temveč postopke ob pomoči javnega podjetniškega sklada izvaja ministrstvo za kulturo. Pri največjem razpisu, ki nosi njegovo ime, bo center izvedel zgolj delavnice, s katerimi bo zainteresirane kulturnike pripravljal za prijavo.

Čeprav ima CzK na voljo 11 milijonov evropskega denarja, dejansko sploh nima pristojnosti, da bi delil denar.

Ta razpis je razdeljen na tri sklope. V prvem lahko prijavitelji konkurirajo zgolj s koncepti, za kar bodo prejeli do 15.000 evrov. Drugi je namenjen družbam na začetku delovanja, odobrena sredstva pa so omejena na največ 40.000 evrov za posameznega prijavitelja. Tretji sklop zajema strateško povezovanje uveljavljenih ustvarjalcev z gospodarstvom, višina sredstev znaša do 30.000 evrov na projekt. Za izplačilo denarja pa ne bo zadostoval zgolj dober projekt, temveč bodo morali izbrani ustvarjalci pri tem obvezno sodelovati vsak s svojim mentorjem.

Gre za novost, ki jo na področje kulture uvaja Center za kreativnost. Mentorji so vnaprej izbrane osebe, ki pa jih bodo morali izbrani na razpisih pri svojem delu najeti kot nekakšne zunanje svetovalce. Za svoje delo z izbranimi ustvarjalci bodo dobro nagrajeni; opravili bodo lahko tudi do sto ur mentoriranja, pri čemer bodo za vsako uro prejeli po 50 evrov bruto. Plačali jim bodo kar sami ustvarjalci, in to iz denarja, ki ga bodo prejeli na razpisu. Stroški mentoriranja bodo tako lahko pomenili tudi do tretjino odobrenih sredstev, pri čemer gre za anomalijo na področju kulturniških razpisov. Ustvarjalcem v tem sektorju, ki so večinoma odvisni od državnih drobtinic, izkušenj na tem področju pač ne manjka. »To drži, vendar ta razpis temelji na podjetniških načelih,« pravi direktor Muzeja za arhitekturo, »njegov namen je v kulturnem sektorju omogočiti nastanek novih podjetij in podpreti že obstoječa; zato je bil oblikovan po vzoru primerljivih razpisov javnega podjetniškega sklada, s katerim ministrstvo za kulturo v tem primeru sodeluje. V teh razpisih je mentoriranje preizkušena in uspešna praksa.«

Pri tem pa mentor ne more biti kdorkoli. Merila za uvrstitev na seznam mentorjev, med katerimi lahko prosto izbirajo prijavitelji na omenjeni razpis, se zdijo nedostopna velikemu delu samozaposlenih v kulturi. Med temi merili so: vsaj pet let izkušenj z vodenjem lastnega podjetja ali organizacije, predhodno mentoriranje vsaj enega podjetja ter izkušnje z vodenjem podjetij ali projektov na mednarodnih trgih. Na očitek, da lahko tako visokim merilom zadostijo zgolj redki s področja kulture, da je torej bazen teh kadrov vnaprej omejen, Matevž Čelik Vidmar odgovarja: »Standardi so namenoma visoki. Mentorji so lahko le ustrezno izkušeni ljudje, katerih nasveti pomenijo dodano vrednost; le takšni mentorji so lahko prijaviteljem resnično v pomoč.«

Center za kreativnost kritik ni bil deležen zgolj zaradi najemanja podizvajalcev za razpise, temveč tudi zaradi sodelovanja z zunanjimi izvajalci poslovnih storitev. Čelik Vidmar pravi: »Poslovanje centra je pod strogim nadzorom ministrstva in drugih pristojnih institucij. Vzpostavljeno imamo vrsto mehanizmov, ki preprečujejo zlorabe in onemogočajo dostop lobijem, s katerimi nas prevečkrat po krivici povezujejo.«

Kreativci, zlasti samozaposleni, ne potrebujejo izobraževanj, predstavitev in »coachinga«. Potrebujejo denar, ki jim bo omogočal nemoteno ustvarjanje in preživetje.

Morda je težava v izhodišču sistemska. Ministrstvo za kulturo je v skladu z Nacionalnim programom za leta 2014–2017 zasnovalo Center za kreativnost kot platformo, ki izvaja predvsem podporne aktivnosti, kot so izobraževanja, delavnice in promocije. Toda za ustvarjalce v kulturi, zlasti za samozaposlene, bi bilo bržkone precej bolj koristno, če bi namesto tega prejeli denar, ki bi jim zagotavljal preživetje in s tem nemoteno ustvarjanje. Namesto agencije, ki bi kreativcem delila evropski denar, pa so odločevalci oblikovali novo platformo, ki mora zdaj večino sredstev nameniti za utrjevanje svojega modela. In za podizvajalce, ki zanjo izvajajo abstraktne aktivnosti, ki mnogokrat nimajo merljivih učinkov. Posledično bo Center od omenjenih 11 milijonov namenil 5,6 milijona za stroške svoje infrastrukture ter za različne guruje, mojstre mreženja, usmerjevalce (coache), poslovne svetovalce in mentorje, ki bodo odpirali poslovne priložnosti kulturnim ustvarjalcem – predvsem pa sebi. Z drugimi besedami: ustvarjalci, ki naj bi jim bila sredstva prvotno namenjena, so v tem modelu izrinjeni v korist ljudi, ki povečini niso povezani s kulturo in njenim ustvarjanjem. In na koncu bo država zmagoslavno trdila, da so kulturi namenili dodatna sredstva.

Zgodba o 35 milijonih evrov

Kako je denar za razpise sploh prišel na ministrstvo za kulturo?

Vzpostavitev centra je bila predvidena z Nacionalnim programom za kulturo za obdobje 2014–2017, ki ga je resor za kulturo pripravil pod ministrom Urošem Grilcem, državni zbor pa sprejel novembra 2013. Dokument je med svojimi cilji določil, da bo center »izvajal prednostno podporo inovativnim oblikam nove ekonomije, ki izhaja iz kreativnih industrij (’startup’, ’coworking’, ’service jam’), povezoval produkte s podjetji ter izvajal podporo razvoju projektov socialnih inovacij in socialnega podjetništva«. Decembra 2014 je državni zbor potrdil operativni program za črpanje evropskih kohezijskih sredstev v letih 2014–2020, ki je določil, da bo država z evropskim denarjem podprla »platforme, ki bodo pripomogle k ustvarjanju novih povezav med mednarodno že uveljavljenimi projekti, ki prispevajo k prepoznavanju področij za razvoj konkretnih aplikacij«. Takrat so v nevladnem sektorju že delovale organizacije, ki so počele točno to – med njimi zavoda Motovila in Poligon, leta 2015 je bil ustanovljen še Big. Kljub temu se je država odločila, da bo povsem na novo oblikovala svojo platformo.

Leta 2015 je ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar dosegla, da je vlada na njen resor z ministrstva za gospodarstvo preusmerila 35 milijonov evropskih sredstev. Od tega naj bi šlo devet milijonov za povezovanje umetnosti in novih tehnologij, 15 milijonov za kulturno dediščino in 11 za kreativne dejavnosti. Slednje naj bi z gospodarstvom povezoval Center za kreativnost, katerega ustanovitev je Bizjak Mlakarjeva napovedala oktobra 2015. In zatrdila, da se bodo s tem »na področju kulture naredili veliki premiki in odprle nove priložnosti za kulturni kreativni sektor in za samozaposlene«. Za nosilca projekta Centra za kreativnost je bil določen Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki ima med javnimi zavodi največ izkušenj na tem področju. Postopke je operativno vodila dobra prijateljica Bizjak Mlakarjeve, direktorica direktorata za ustvarjalnost Biserka Močnik; slednja je danes odgovorna oseba tudi za osrednji razpis Centra za kreativnost, ki je vreden 880 tisoč evrov.