Cincanje in klečeplazenje slovenskih oblasti?

Prejšnji petek je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na delovni obisk sprejel delegacijo družine Bidovec, ki si že vrsto let prizadeva za sodno rehabilitacijo njihovega svojca Ferda Bidovca, ene izmed štirih »bazoviških žrtev«, ki jih je leta 1930 na t. i. prvem tržaškem procesu italijansko posebno sodišče za zaščito države (Tribunale speciale) spoznalo za krive terorističnih dejanj. Šestega septembra zjutraj so Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, člane slovenske zamejske antifašistične organizacije Borba, ustrelili na gmajni pri Bazovici.

Danes, skoraj 90 let po usmrtitvi, veljajo ti ljudje v Italiji – tudi Bidovec, ki je bil leta 1997 posmrtno odlikovan z zlatim častnim znakom Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja – še vedno za »teroriste«.

Povedno je, da sta Marko in Matjaž Bidovec, pranečak in nečak Ferda Bidovca, zaprosila za sprejem pri predsedniku Pahorju že pred mesecem dni, vendar so sestanek z njima v predsednikovem uradu najprej zavrnili z obrazložitvijo, da morajo svojci vložiti zahtevek za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev pri pristojnih organih države Italije, »postopku (pa) ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države«. Predsednik Pahor je potem, tudi zaradi odziva javnosti, Bidovčeve vseeno sprejel, v izjavi po srečanju z njimi sicer ponovil, da morebitno posredovanje uradne politike ni v prid postopku, vendar obljubil, da bo zunanje ministrstvo zaprosil za pravni in politični nasvet glede morebitnega nadaljnjega ravnanja.

Kakorkoli. Tudi zaradi nerodnega ravnanja predsednikovega kabineta je Bidovčevim v slovenski javnosti uspelo zbuditi zanimanje za problematiko sodne rehabilitacije žrtev prvega tržaškega procesa, zavedajoč se seveda, da bo pot do udejanjanja te dolga in zapletena.

Neizpodbitno je, da so bili Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič, ki jih je obtožnica bremenila tudi postavitve bombe v uredništvu tržaškega dnevnika Il Popolo di Trieste, pri čemer je en človek umrl, obsojeni na smrt mimo tedaj veljavne fašistične zakonodaje, saj je ta takšno kazen predvidevala le za tiste, ki bi s svojimi dejanji ogrozili življenje članov ožje kraljeve družine in premiera. Vendar bodo morali pravni strokovnjaki – Bidovčevi se nadejajo, da čim prej – temeljito proučiti tudi v italijanskih arhivih dostopne dokumente, da bi lahko ustrezno pripravili zahtevek za revizijo. Po mnenju slovenskih pravnikov v Italiji je vztrajanje pri sodni rehabilitaciji žrtev brez poprejšnje politične podpore lahko tudi tvegano. »Lahko vložiš zahtevo po izredni reviziji, a se potem na odločitev kasacijskega sodišča ne moreš več pritožiti. Sodniki so v takih primerih odločali zelo različno. Tvegamo, da bi sodniki sklenili, da obsodba drži, in potem bi bili junaki za vedno teroristi,« je v pogovoru za Primorski dnevnik opozoril tržaški odvetnik Peter Močnik.

Marko Bidovec dobro pozna vse politične okoliščine in sodne zagate, ki zadevajo rehabilitacijo bazoviških žrtev, tudi zadržke in skrbi Slovencev v Italiji ob vložitvi zahtevka, vendar ima – kot pravi – »cincanja«, čakanja na »ugodni trenutek« in večdesetletnega »poniglavega klečeplazenja« slovenskih oblasti v odnosu do Italije dovolj. Sprašuje se, zakaj nihče z vrha slovenske politike ne zmore dovolj poguma, da bi Italijane spomnil, da so Slovencem z nastopom fašizma »odvzeli pravico do uporabe jezika v javnem življenju, poitalijančili njihova imena in priimke, jih pretepali in zapirali, uničevali slovenske knjige, zažigali slovenske posojilnice in odvetniške pisarne. Saj se niso Slovenci nekega jutra zbudili in začeli delati ’kraval’. Morali so se upreti,« pravi.

Bidovca zato ne prepričajo skrbi pravnikov, da bi, če bi italijanska sodišča zavrnila zahteve po reviziji postopka, ta bil dokončno ustavljen, saj lahko v tem primeru o rehabilitaciji žrtev razsoja še Evropsko sodišče za človekove pravice. Dodaja še, da bi svojci že sami vložili zahtevek za obnovo postopka, vendar nas mora »Slovenija v teh prizadevanjih podpreti, kajti ne nazadnje je to velik finančni zalogaj, ki pa ga sami ne zmoremo kriti. Podpreti nas mora, ker je to njena dolžnost, saj so ti fantje žrtvovali življenje za slovenski narod in Slovenijo ... Vsi skupaj in vsak po svojih močeh moramo prispevati k temu, da naši fantje, katerih telesa je predrlo 56 krogel, ob 100. obletnici usmrtitve ne bi bili več krivično imenovani teroristi.«