Težavna elektronika

Lani smo se v Sloveniji veliko ukvarjali s težavami, nastalimi v shemi ravnanja z odpadno embalažo. Na dvoriščih komunalnih podjetij so ostajali kupi embalaže, ki jih ni hotel nihče prevzeti, ker bi si s tem vsak naložil dodatne stroške. Nazadnje je morala za odstranitev plačati država.

Tako kot pri odpadni embalaži tudi pri ravnanju z električno in elektronsko opremo v Sloveniji velja razširjena odgovornost proizvajalca, ta pa podjetjem, ki nam naprave prodajajo, nalaga, da po izteku življenjske dobe teh poskrbijo tudi za njihovo razgradnjo.

Pri odpadni embalaži je bila pomemben krivec za nastalo krizo zakonodaja, zaradi katere za več kot polovico embalaže, dane na trg, proizvajalci zdaj sploh ne plačajo embalažnine.

Kot pravi direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Sebastjan Zupanc, je zakonodaja, ki ureja ravnanje z električno in elektronsko opremo, dobra, a kaj, ko državi ne uspe zadovoljivo zagotoviti izvajanja. Tudi tu se nekatera podjetja izogibajo prevzemanju manj vrednih »frakcij« elektronskih odpadkov. Posebej nezaželeni so hladilniki, televizorji in varčne sijalke, ki vsi veljajo za nevarne odpadke in jih je treba na predelavo voziti v tujino.

V Sloveniji vsako leto odvržemo za približno 12 tisoč ton električne in elektronske opreme. Obveznosti za prevzemanje in predelavo te opreme si deli pet zasebnih družb. Daleč največji delež med njimi prevzema družba Zeos, katere ustanovitelji so veliki proizvajalci elektronike, kot so Gorenje, Electrolux in Bosch, ter trgovci, kot sta Mercator in Merkur.

Kot pravi direktor Zeosa Emil Šehić, je konkurenca več zasebnih družb tudi na tem področju povzročila cenovne pritiske. »Ko je cena prvo merilo, lahko to hitro vodi v zmanjševanje kakovosti storitev. Pristojbina mora biti čim nižja. To pa je mogoče doseči z nižanjem stroškov. Zato so se začele pojavljati prakse, da družbe prevzemajo le tisto električno in elektronsko opremo z manj nečistočami, z več vrednimi komponentami.« Glede na plačane pristojbine bi moral Zeos poskrbeti za 60 do 65 odstotkov nastalih e-odpadkov. »Količina opreme, ki jo dejansko prevzamemo, pa je neprestano od 70 do 80 odstotkov. Vsa leta delovanja presegamo obveznosti, ki jih imamo. To pomeni, da druge družbe svojih obveznosti ne izpolnjujejo v celoti.«

Zakonodaja sicer predvideva možnost finančne izravnave ob koncu leta, ko bi morale družbe, ki prevzamejo manj odpadkov od predvidenih, pokriti stroške tistim, ki so prevzele del njihovih obveznosti. »V praksi pa se pri tem pojavljajo težave. Država se je od tega vprašanja distancirala in dogovarjanje o izravnavah prepustila družbam samim. Te so seveda začele iskati vse mogoče razloge, zakaj jim izravnave ni treba plačati.«

Kot pravi Šehić, so si sami v preteklih letih ustvarili dovolj rezerv, da za zdaj kljub preseganju obveznosti nimajo težav s poslovanjem. »V prihodnjih letih to ne bo več samoumevno.« Lahko se zgodi, da bodo na dvoriščih komunalnih podjetij začele ostajati gore hladilnikov in televizorjev.