Razrast fašizma

Pred kratkim mi je pisanje o dogodkih, povezanih z drugo svetovno vojno (2SV), ponovno obudilo moj najbolj boleč spomin in sprožilo potrebo, da ga izlijem na papir. Moja teta in njena hčerkica sta bili v taborišču Jasenovac zverinsko umorjeni. Poznavanje dogajanj v Jasenovcu lahko pripomore, da se grozote 2SV ne bood več ponovile.

Del Hrvatov je pred in med 2SV verjelo v zmago Hitlerja in se zato odločilo ustanoviti Nezavisnu državu Hrvatsku (NDH). Moj stric se je pred vojno poročil s Hrvatico. V Karlovcu je bil preizkusni vojaški pilot. Z nekaterimi somišljeniki so z letali odleteli iz letalske baze NDH na osvobojeno ozemlje. Stričeva žena z dojenčkom se je tik pred tem zatekla v ilegalno življenje pri raznih družinah na Hrvaškem. Tajna služba NDH jo je žal izsledila in zaprla v Jasenovac. V teh zaporih so mučili in pobijali vse (tudi hrvaške) pripadnike in simpatizerje narodno osvobodilne borbe (NOB). Po vojni je stric v Jasenovcu našel fotografijo svoje razmrcvarjene žene z odrezano glavico njune hčerkice v njenem razparanem trebuhu; okoli nje pa v zmagoslavnih držah nekaj njenih morilcev. Stric je imel strašne travme. Med vojno sem imel dovolj poguma, da sem se kot deček vključil v odporniško organizacijo gibanja NOB. Nikoli pa nisem zbral dovolj poguma, da bi s stricem odšel v Jasenovac in si tam ogledal že opisano grozno fotografijo.

V več naših javnih občilih sem slišal in prebral o obžalovanju potomcev po vojni pobitih ustašev v Pliberku, ker so Avstrijci prepovedali letošnjo organizacijo komemoracij ob obletnici teh dogodkov. Obsodbam te prepovedi so se pridružili tudi nekateri hrvaški politiki in državniki. Videli smo tudi posnetke dogodkov na lanskoletni slovesnosti. Izjave govorcev, vzkliki in ustaški pozdravi udeležencev so razumljiv vzrok za letošnjo prepoved. Podobno je bilo obžalovanju, da se je vojna končala s propadom in skoraj popolnim uničenjem nacizma.

V Avstriji je zakonsko prepovedano izražanje podpore in odobravanja medvojni nacistični ideologiji. Hrvaška vlada doslej ni čutila potrebe po podobnem zakonu. Lanskoletna dogajanja pa bi lahko bila vzpodbuda za razmislek, da bo morda potrebno, da s podobno zakonodajo tudi Hrvaška sledi Nemčiji in sodobnim načelom EU, ki si želi zagotoviti mir.

P.S.: Žal o okrutnostih ne znam pisati prizanesljivo. Morda pa tudi ne bi bilo prav in smiselno.