Aleksander Čeferin: Sramovati bi se morali vseh rasističnih, homofobnih in seksističnih žalitev

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je izrazil razočaranje, da se na stadionih s tribun prepogosto širijo nestrpna in žaljiva sporočila. Povedal je, da bi se morali sramovati vseh rasističnih, homofobnih in seksističnih žalitev, ki so jih deležni igralci ter igralke v vseh starostnih kategorijah.

V Londonu se je v začetku aprila odvila mednarodna konferenca #EqualGame, kjer so ključni ljudje evropskega nogometa debatirali o družbeni vlogi tega športa. Istoimenska kampanja, ki poteka pod budnim očesom Uefe, stremi k večji enakosti, vključenosti in raznolikosti v nogometu. Osrednji govornik je bil predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je v svojem govoru izrazil razočaranje, da se na stadionih s tribun prepogosto širijo nestrpna in žaljiva sporočila. Povedal je, da bi se morali sramovati vseh rasističnih, homofobnih in seksističnih žalitev, ki so jih deležni igralci ter igralke v vseh starostnih kategorijah in na vseh nivojih tekmovanja, od profesionalnih do amaterskih, rekreativnih lig. Nestrpnost, ki jo vidimo v elitnih tekmovanjih, pa žal predstavlja zgolj vrh ledene gore sovraštva.

Čeferinov poziv sodnikom, naj v primeru rasističnih izpadov gledalcev, prekinejo tekmo, je potrebno pozdraviti. Novembrska študija, v kateri je sodelovalo 27.000 navijačev iz več kot 30 držav, je pokazala, da je več kot polovica anketirancev na stadionu že doživela rasistične žalitve. Gre za skrb zbujajoč podatek, saj to pomeni, da težave z rasizmom nimajo le države na Balkanu ali v Vzhodni Evropi, pač pa je to problem, ki tare tudi nekatere druge države, npr. Italijo in Anglijo. To je v svojem govoru tudi poudaril Čeferin, zato pa nekoliko preseneča njegova izjava, da je rasizem "problem netolerantnih posameznikov in ni problem držav".

No, da so netolerantni posamezniki tisti, ki na tribunah bruhajo ogenj sovraštva zoper športnike, ki imajo drugačno barvo kože, povsem drži. A za tovrstnimi izpadi vedno stoji agenda političnih gibanj. Prav politika in širša družbena klima pomembno vplivata na razmah sovraštva na tribunah. Današnja Italja je denimo dober primer.

Novembrska študija, v kateri je sodelovalo 27.000 navijačev iz več kot 30 držav, je pokazala, da je več kot polovica anketirancev na stadionu že doživela rasistične žalitve.

Stanje na tribunah se je v času Salvinijevega ministrovanja namreč močno poslabšalo. Italijanski tednik Left je 18. januarja tretjo številko z naslovno temo posvetil razrastu rasizma na nogometnih tekmah. Problem pa je seveda globlji: februarja lani je desničarski terorist v Macerati izvedel strelski napad na temnopolte someščane, avgusta je bila v rasistično motiviranem napadu poškodovana italijanska atletinja Daisy Osakue, novembra se je po "coming outu" (razkritju) na Paolo Egonu, vrhunsko italijansko odbojkarico, vsul plaz spletnega koktejla nestrpnosti, duška so si poleg homofobov dali še rasisti. Tovrstnih dogodkov, kjer je barva kože motiv za sovražnost pa je še ogromno, predvsem v nogometu in to na vseh nivojih.

Lani novembra je sodnik, po vrsti rasističnih opazk in stopnjevanju sovražne retorike do temnopoltega nogometaša, prekinil srečanje. To se je zgodilo v mestecu Cartura v bližini Padove, kjer sta ligaško tekmo igrali ekipi dečkov starih do 11 let! Zgolj v prvi ligi je letos bilo že več primerov rasističnih, ksenofobnih in antisemitskih izpadov navijačev. V Bologni, Milanu, Rimu in nazadnje, v začetku aprila tudi v Cagliariju. Dodaten problem predstavlja neodzivnost politike, ki ob tovrstnih nestrpnostih molči. Notranji minister Matteo Salvini je v tem pogledu prvi med enakimi, čeprav ga številna uredništva nogometnih oddaj, ki jih je v Italiji ogromno, vztrajno vabijo v goste. Federico Tulli je v uvodniku Lefta odlično zapisal, da želi Salvini tudi stadione prilagoditi, ustvariti po svoji podobi. Prav tribune z najzvestejšimi navijači, predvsem v Milanu od koder prihaja Salvini, predstavljajo pomembno volilno bazo nacionalistične Lige.

Stanje na tribunah se je v času Salvinijevega ministrovanja močno poslabšalo.

V Salvinijevem svetu je kričanje proti sodnikovi mami in pozivanje k linču temnopoltih enakovredno. Oboje spada v sfero svobode govora, izražanja in kot tako ne more biti povod za prekinitev tekme. V najboljšem primeru si lahko klub, ki ima nekaj deset milijonov letnih prihodkov, prisluži denarno kazen v višini par tisoč evrov. Ob decembrskem rasizmu navijačev Interja je Salvini rohnel, da se "tekma ne sme prekiniti zaradi nekaj sto ljudi". Povedano drugače, organizirane navijaške skupine, ki jih vodijo neofašisti lahko počnejo čisto vse. V članku za Left je to tudi poudaril Stefano Gallieni ter dodal, da se tako legitimira rasizem, nasilje in homofobija. 

Curva, osrednja navijaška tribuna Milana je pred nekaj meseci obeležila 50. obletnico delovanja. V javnosti je veliko prahu dvignila fotografija na kateri se objemata in rokujeta Salvini in Luca Lucci, že kaznovani vodja tribune. Ultrasi Milana, kluba za katerega pesti stiska tudi Salvini, so se v desno usmerili okoli leta 1995, v zlatih časih kluba pod vodstvom Silvia Berlusconija. Po letu 2005 je nadzor nad tribuno prevzela skupna Guerrieri (bojevniki) ultras, ki jih vodi Giancarlo Lombardi alias Sandokan, ki je zaradi ropov in posedovanja orožja že večkrat bil del policijske preiskave. Po podatkih policije so Guerrieri kriminalna organizacija s številnimi vidnimi člani ekstremne desnice. Saverlo Ferrari v članku navaja, da je desna roka Sandokana prav Luca Lucci, ki je bil med drugim aretiran zaradi preprodaje drog, leta 2004 je prejel triletno prepoved obiskovanja tekem, pred kratkim pa se je vrnil iz zapora, kjer je prestajal štiri in pol letno kazen zaradi povzročitve poškodbe očesa navijača Interja.

Salvini je po objavi teh podatkov zatrdil, da Luccija ne pozna ter dodal, da v kolikor bi vedel za koga gre, da bi se srečanju izognil. Kljub temu pa ga Luccijevo delovanje ne moti, saj prav iz tovrstnih skupin Salvini črpa veliko število volilnih glasov. Zakaj Salvini kot notranji minister ne poskrbi, da se nestrpnost prežene s stadionov? Ker na številnih tribunah po Italiji vladajo organizirane kriminalne združbe, ki so močnejše od policije. Poleg tega pa Salviniju tovrsten diskurz koristi, saj neofašisti na tribunah uporabljajo enak jezik kot vodja Lige. Tribune predstavljajo odličen vir zaslužka. 

Na številnih tribunah po Italiji vladajo organizirane kriminalne združbe, ki so močnejše od policije. Poleg tega pa Salviniju tovrsten diskurz koristi, saj neofašisti na tribunah uporabljajo enak jezik kot vodja Lige. 

Tribuna Milana naj bi po ocenah letno prinesla do dva milijona evrov zaslužka, od prodaje navijaških izdelkov do razpečevanja drog, kot so kokain, ekstazi, trava. Prav želja po zaslužku je glavni motiv zaradi katerega se na tribunah pojavljajo mafijske organizacije. Na tribuni Milana skuša svoj položaj okrepiti skupina Black Devil, skupina, ki naj bi bila tesno povezana z 'ndrangheto, kalabrijsko mafijo, ki imajo svoje lovke razpredene tudi na osrednji tribuni Juventusa.

Vprašanje ali je Salvini zmožen obsoditi in ustaviti rasiste, homofobe, ksenofobe, antisemite na stadionih in v družbi, ne potrebuje odgovora. Da je problem tovrstne nestrpnosti še globlje zakoreninjen kot si mislimo pa je ob rasističnih izpadih navijačih Cagliarija, ki so bili uperjeni v temnopoltega Italijana Keana, dokazal Leonardo Bonucci. Bonucci je po tekmi izjavil, da Moise Kean »nosi polovico krivde za rasizem« in s tem dodatno udaril po soigralcu. »Ne bi smel tako proslavljati zadetka, ne bi smel tako reagirati.« Zakaj je provociral? Sam si je kriv! Verjetno Bonucci tudi meni, da so ženske same krive, da jih nekdo posli, kaj pa so provocirale, zakaj so izzivale, same so si krive! No, po medijskem pritisku je Bonucci sporočil, da so bile njegove besede napačno razumljene, na družbenih omrežjih pa je to podkrepil z neštetokrat zlorabljeno frazo: »Ne rasizmu!«

Boj proti vsem oblikam nestrpnosti je mogoč le z izobraževanjem in vsakodnevnim 'delom' na področju antifašizma, tako na igrišču, kot tudi v šolah, doma itd. Pozitivnih zgodb o vključevanju in sprejemanju drugačnosti je na področju nogometa ogromno, kot primer velja omeniti African Academy iz Livorna, kjer imajo igralci poleg treningov tudi jezikovne tečaje ter druge dejavnosti, ki članom ekipe, torej prosilcem za azil pomagajo pri lažji integraciji v družbo in novo okolje. V Italiji že od leta 1997 letno poteka Svetovno prvenstvo v antirasizmu, kjer športniki zbrcajo rasizem. Lani je turnir potekal v okrnjeni zasedbi, saj je Salvinijev zakon o varnosti prepovedal vsakršno oddaljevanje od struktur, kjer so migranti in prosilci za azil nastanjeni.

Italijanska izkušnja nas uči, da rasizem ni zgolj problem posameznih nestrpnežev, saj gre v številnih primerih za organizirane skupine fašistov, pač pa je to družbeni problem. 

Italijanska izkušnja nas uči, da rasizem ni zgolj problem posameznih nestrpnežev, saj gre v številnih primerih za organizirane skupine fašistov, pač pa je to družbeni problem. Patologija družbe, ki jo hrani vladajoča koalicija. V Italiji se je izkazalo, da uvedba Tessere del tifoso (personaliziranih vstopnic in gostovanja zgolj za imetnike klubskih kartic, kjer so zabeleženi posameznikovi osebni podatki in njegova kartoteka) ni preprečila obiskovanja tekem nevarnim posameznikom, mafijcem, (neo)fašistom, rasistom, homofobom. Kazni in prepovedi lahko zgolj začasno preložijo problem.

Ob koncu velja poudariti, da je velika večina navijačev, ki tekme spremljajo na stadionih tolerantnih in strpnih ter tako nenevarnih za družbo. Namen tega besedila ni demonizacija navijaških skupin, pač pa prikaz prepletenosti interesov, diskurza in agende, ki jih zastopajo fašisti na stadionu in nestrpneži v vladi.

669EeJ458WU