Internacionala sovraštva

Novinarju Juretu Trampušu se je v članku Internacionala sovraštva, v katerem razkriva mednarodne povezave slovenskega gibanja Generacija identitete, zlasti z avstrijskimi identitarci, zapisala izjava, ki je za levo-liberalni medij skrajno nenavadna. In sicer, novinar ugotavlja, da ima gibanje v Sloveniji tri podružnice: v Ljubljani, Mariboru in Velenju, ob slednjem pa se obregne: „Kar je ironično, saj brez priseljevanja tujcev (poud. J.D.) tega rudarskega mesta ne bi bilo“. Glede na to da tudi sama sodim med velenjske „tujce“, saj sem v tem rudarskem mestu, iz katerega prihaja tudi novinar Trampuš, odraščala kot pripadnica t.i. druge generacije v 80. in 90. letih, me je nekritična uporaba te kategorije s strani Mladininega novinarja kot ideološko nevtralne izzvala k temu, da opozorim, da je uporaba kategorije „tujci“ za državljane_ke nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo priselili iz drugih republik pred 25. junijem 1991, ne samo pravno-formalno napačna, temveč je predvsem v službi reprodukcije ideološkega konstrukta o vzpostavitvi slovenskega „državljanskega telesa“ (če uporabim MNZ-jevski diskurz) v začetku 90ih let.

Ideološka funkcija tega diskurza je bila in še vedno je retroaktivno „potujčenje“ prebivalcev, ki smo leta ali desetletja živeli v Sloveniji kot polnopravni državljani_ke, vendar smo - v času preobrazbe iz večkulturne in večetnične federacije v enonacionalno državo, utemeljeno kot skupnost etničnih Slovencev - postali odvečni. Takratna slovenska oblast je proces potujčenja v začetku 90. let izvedla izjemno subtilno; in sicer tako, da nam je benevolentno„dala priložnost“, da v šestih mesecih zaprosimo za slovensko državljanstvo, skladno s 40. členom Zakona o državljanstvu. Torej, da bi postali slovenski državljani_ke, smo najprej morali postati tujci_ke; logično, kajne? Seveda, to da je ta „priložnost“ bila dana samo tistim državljanom_kam drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki smo v Sloveniji imeli STALNO prebivališče na dan 23. decembra 1990, je bilo povsem „naravno“, iz česar je izhajala tudi „samoumevna“ zahteva, da morajo vsi tisti, ki stalnega prebivališča niso imeli oziroma so imeli le ZAČASNO prebivališče v Sloveniji, urediti status tujca, skladno z Zakonom o tujcih. Skrajni ukrep takšne demografske politike pa je nedvomno bil izbris državljanov_k drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, iz registra stalnega prebivalstva 26. februarja 1992. (Mladina je bila ena redkih izjem, ki je že v 90. letih kritično pisala in opozarjala na grozljive posledice množične in sistematične kršitve človekovih pravic, ki jih je povzročil izbris, zaradi česar sem Mladininim urednikom in novinarjem_kam globoko hvaležna.) Izbris je predstavljal skrajen ukrep, ki ni puščal nobenega dvoma glede (ne)zaželenosti neslovenskega prebivalstva v novi državi, vendar še zdaleč ni bil edini.

Če se omejim le na Velenje, ker dobro poznam socio-ekonomski in kulturni kontekst tega mesta na začetku 90. let, lahko povem, da so oblastne strukture vzporedno s pravno-formalnim potujčenjem, uporabljale tudi „blažje“ pristope, ki so se odvijali v ekonomski sferi, kot npr. odpuščanje delavcev_k, ki so živeli v samskih domovih, zaradi česar niso imeli stalnega bivališča, na podlagi katerega bi lahko zaprosili za slovensko državljanstvo. Eden takih primerov je obravnavalo celo Evropsko sodišče za človekove pravice, gre pa za primer Kuduzović proti Sloveniji; ESČP je sicer zavrnilo vsebinsko obravnavo navajanih kršitev, vendar Kuduzović predstavlja eklatanten primer izključujoče demografske politike tistega časa (glej http://echr. ketse.com/doc/60723.00-en-20050317/view/). Verjetno najbolj „radodaren“ pristop pa je bil tisti, ki ga je izvajal (takratni) Rudnik lignita Velenje, ki je v letih 1990-1992 zaposlenim rudarjem ponujal 24 osebnih dohodkov v zameno za sporazumno odpoved delovnega razmerja za obdobje dveh let in vrnitev družbenega stanovanja delodajalcu, tj. RLV. Javna skrivnost je bila, da je bila „ponudba“ namenjena le rudarjem iz drugih republik. Koliko rudarjev - bodisi samskih bodisi z družinami - se je takrat odločilo za „vrnitev“ v matično republiko oziroma za remigracijo, če uporabim Trampušev izraz, smo lahko le ugibali; ocene so se gibale med sto in dvesto družin, verjetno pa bi bila ta številka bistveno višja, če teh prostovoljnih preseljevanj „tja, od koder so prišli“ ne bi ustavile jugoslovanske vojne v 90. letih, zlasti v Bosni in Hercegovini. Velenjski lokalni kontekst sem priklicala zato, da bi pokazala, da gibanje Generacija identitete ne prinaša nekaj bistveno novega v slovenski družbeni in politični prostor in da so ključni elementi njegove ideološke strukture, ki je globoko etnicistična in rasistična, kot pravilno ugotavlja tudi novinar, pravzaprav vgrajeni v same temelje slovenske državnosti. Zato je vlečenje vzporednic z nacističnimi eksperimenti, kakršen je bil poskus preselitve Judov iz rajha na Madagaskar, do neke mere pretenciozno, zlasti pa je škodljivo, ker nas utrjuje v prepričanju, da gre le za marginalen družbeni pojav.