Vladar je hruška, a hruška tudi zgnije!

»Ste videli zadnjo hruško?« so ob koncu leta 1831 Parižani spraševali drug drugega. Nove in nove podobe hrušk so videvali še naslednje leto in še naslednje, in to ne le v časopisih, ampak tudi na mestnih zidovih. Manija hrušk se je širila celo iz Pariza.

Nemški pesnik Heinrich Heine (1797– 1856) se je leta 1831 preselil v Pariz prav zaradi julijske revolucije, ki je potekala leto prej. Sicer je bil goreč privrženec načel francoske revolucije iz leta 1789 – Liberté, égalité, fraternité. V Parizu je imel na voljo veliko več vznemirljivih dogodkov in več kulture kot v nemških mestih. Zato se je naselil v francoski prestolnici in postal dopisnik nemškega časopisa Allgemeine Zeitung. O dogodkih v Franciji je 25. marca 1832 napisal dolg članek in v njem analiziral razmere po julijski revoluciji, torej prvo leto pod vladavino kralja Ludvika Filipa Orleanskega. Opisal je, kako se je kralj že kmalu odrekel načelom in zahtevam julijske revolucije. Predmet tega članka je bila tudi zgodba Philiponove hruške. Kajti ta je postala osrednja šala. Na to temo je nastalo na stotine karikatur, ki so visele povsod po mestu in hkrati zabavale bralca v skoraj vsakem časopisu.

Za kaj je torej šlo? Kot je zapisal Heine, je hruška postala tema ljudskih šal, vsakršnega smešenja kralja in seveda časopisnih karikatur, tudi v časopisih za dame. Piše, kako je kraljica točila solze, ko je prebirala norčavosti na možev račun. Val, s katerim se je kralj spremenil v ’sadež’, je sprožil Charles Philipon (1800– 1861), ki je skupaj s svakom Gabrielom Aubertom ustanovil in izdajal ilustrirana satirična časopisa La Caricature, satirični tednik, ki je izhajal v letih 1830–1843 in je bil osrednji časopis, ki je s članki in karikaturami ostro napadal kralja Ludvika Filipa, in satirični Le Charivari; ta je izhajal od leta 1832 do 1837. Bil je tudi za zgled peščici angleških intelektualcev, ko so leta 1841 ustanovili londonski The Punch, ki je nosil podnaslov The London Charivari.

Philipon je vzporedno vodil oba časopisa – La Caricature in Le Charivari –, in ko so oblasti enega zaplenile, je še ostreje napadel v drugem. Bil je luciden, duhovit, domiseln in pogumen urednik ter prodoren pisec satiričnih člankov, ki je karikaturistom dajal zamisli za pikre karikature. Razočaran nad politiko in vladanjem meščanskega kralja Ludvika Filipa, ki ga je na oblast prinesla julijska revolucija, je takoj po prvih kraljevih izmikanjih objavil karikaturo – Replàtrage, izšla je v časopisu La Caricature 30. junija 1831. Naslov govori o ’krpariji’ in karikatura kaže, kako kralj z mavcem prekriva manifest zapisanih načel, zahtev in pridobitev julijske revolucije. Zaradi nje je bil Philipon obsojen – lèse-majesté (za žalitev visočanstva). V zagovor je dejal, da je kraljeva podoba abstraktna, je podoba vlade kot take. Zatorej ni neposredni napad na kralja. Vendar je hudomušno dodal, da manjša podobnost s kraljem ni povsem izključena. Med sodnim procesom – 14. novembra 1831 – je sodnikom predstavil bister argument, namreč, da je lahko prav vse podobno kralju. Zaradi tega pač ne more biti kriv za podobnost, ki jo nekateri vidijo na karikaturi Replàtrage. Sodnikom je trditev ponazoril s preobrazbo, ki jo je narisal med sojenjem. V štirih korakih, štirih risbah je pokazal, kako se lahko podoba kraljeve glave (predvsem zaradi pričeske) brez velikega truda postopoma spremeni v stilizirano hruško. Ta domislica je kmalu postala vsesplošno sprejeti simbol za debelušnega kralja.

Preobrazbo – La Poire (hruška) – so objavili v časopisu Le Charivari kot separat. Po Philiponovi skici jo je izrisal mojster karikature Honoré Daumier (1808–1879), ki je bil redni sodelavec obeh Philiponovih časopisov. In zgodba s hruško sploh še ni bila končana. Leta 1834 so v Le Charivariju objavili tipografsko hruško. Namreč, besedilo obsodbe, ki so ga morali objaviti, so postavili v obliki hruške. Philipon se je v nadaljevanju zagovarjal, češ da bodo morali sodniki v prihodnosti obsoditi vsako risbo glave, ki je na vrhu ozka in spodaj široka, ter da se kralj vendarle prepozna po insignijah. Je bilo na risbi kraljevo ime ali njegove insignije? Ne! Tako je sklenil zagovor. Morda pa je bilo tisto, kar je bilo pri tej karikaturi najbolj trpko, to, da ’poire’ v slengu pomeni goljuf.

Ni nepomembno, da je Philipon okoli sebe zbral velikane metjeja. Članke sta pisala Honoré de Balzac in Louis Desnoyers, karikaturisti so poleg Daumierja bili še Grandville, Travies, Gill, Vernier, Legrand, Delannoy, Grandjouan in drugi. Tudi to, da se je karikatura prvič razcvetela prav v obdobju od leta 1830 do 1835, ni nepomembno, kajti leta 1835 jo je Ludvik Filip prepovedal in spet uvedel cenzuro. Honoré Daumier je zaradi svojih karikatur šest mesecev preživel v ječi, Grandvillu se je uspelo zaporni kazni izogniti, ne pa tudi drugim karikaturistom obeh satiričnih časopisov.

Francoski politik Adolphe Thiers (1797– 1877) je leta 1835 dejal, kako ni nič bolj nevarnega, kot so žaljiva karikatura in puntarske risbe, to so najbolj neposredni napadi. Da, podobe so lahko močne in morda so sposobne spremeniti prepričanje državljanov. V zgodovini evropske civilizacije imata politika in karikatura burno razmerje. Redkokateri politik dobro prenese šalo na svoj račun, kaj šele trpko karikaturo, ki zna udariti v jedro posameznikove biti. Navadno se v dušicah politikov že po nekaj mesecih vladanja naselijo ošabnost, narcisizem in želja po moči. Karikatura običajno smeši prav posledice teh naplavin nečimrnosti. Vendar vsak demokratičen vladar (premier ali predsednik države), če ima dovolj širok intelektualni razpon, razume karikaturo, se zaveda njene vloge in tudi razume, da so mediji tukaj, da razkrivajo njegove zdrse.