Obveščevalna vojna in neodvisni mediji

Kako je Ivan Tolj poskušal vplivati na poročanje Pop tv

Ni dvoma, da je vprašanje arbitraže za Slovenijo in Hrvaško pomembno politično vprašanje. Zato se z mejo že desetletja ukvarjajo različne institucije, pravne, zgodovinske, politične, tudi obveščevalne. Strokovnjaki, ki so pred leti Sloveniji pomagali pri oblikovanju argumentacije za stališča na pogajanjih, so bili prej podrobno varnostno pregledani in podučeni, kaj smejo in česa ne.

Ko so leta 2015 hrvaški mediji objavili pogovor med Jernejem Sekolcem in našo agentko pri sodišču Simono Drenik – namen objave je bila diskreditacija Slovenije in izgovor, da se Hrvaška vnaprej odpove rezultatom arbitražnega sodišča –, je postalo jasno dvoje. Najprej, da slovenska predstavnika nista ravnala po varnostnih navodilih, in potem, da je nekdo njuno nepazljivost izkoristil, verjetno hrvaška obveščevalna služba. Tak je tudi namen obveščevalnih služb. Politiki pripravljajo teren, servirajo jim informacije, oborožijo jih za njihovo politično delo.

Pop tv je prejšnji teden razkrila, kdo naj bi prisluškoval Slovencema. Akcijo naj bi vodil Davor Franić, eden vplivnejših agentov hrvaške varnostne obveščevalne agencije SOA. Zadaj se torej ni skrivala CIA, ki naj bi se zaradi proruskih stališč maščevala slovenski vladi, zadaj je bil zgolj pragmatični interes hrvaške države. Običajni obveščevalski posel.

Najhuje, kar se lahko zgodi obveščevalcem, je, da se razkrijejo njihova imena. Kadar se to zgodi, lahko obveščevalec vrne delovno knjižico. In ko so na Hrvaškem izvedeli, kaj bodo poročali na Pop TV, so skušali poročanje novinarjev ustaviti. Na več ravneh, preko različnih ljudi; eni in drugi so klicali novinarje in uredništvo. Večer pred objavo je telefon v roke prijel tudi Ivan Tolj, predstavnik avstrijskega časopisnega podjetja Styria na Hrvaškem, sicer tudi duhovnik, ki je poklical nekega direktorja multinacionalke (ki bi očitno lahko vplival na odločevalce na Pop tv, seveda) ter ga prepričeval, naj s svojim vplivom »uredi« poročanje Pop tv. Hrvaška politika je sicer zanikala, da bi kdorkoli klical v njenem imenu.

Gre za poskus vplivanja na svobodo tiska. Po Madžarski, ki je preko veleposlaništva poskušala vplivati na Mladinino poročanje o Orbanu, so tudi Hrvati skušali vplivati na poročanje Pop tv. »Šokirani smo nad razumevanjem svobode govora in neodvisnosti medijev v sosednjih državah, sicer članicah EU. Še posebej nas skrbi, da pritiski prihajajo iz držav, ki sistematično kršijo medijsko svobodo in pravice novinarjev. Metode, ki jih vlade uporabljajo doma, skušajo očitno izvoziti tudi čez mejo. Takšna ravnanja kažejo na krizo, v kateri je razumevanje svobode izražanja v Evropi, in razkrivajo politične pritiske, za katere smo menili, da so stvar preteklosti,« je o tem zapisalo Društvo novinarjev Slovenije.

Lahko se strinjamo, da je boj za mejo v Piranskem zalivu, kjer živijo samo »komarji in žabe«, kakor je pred leti dejal predsednik arbitražnega sodišča Francoz Gilbert Guillaume, nepotrebna igra prestiža, predstava za javnost, ki škoduje tako Sloveniji kot Hrvaški. Natanko ta boj pa je razkril, kaj je narobe s politikami obeh držav. Obveščevalne službe služijo nacionalizmu – ne zagovarjanju interesov držav, pač pa vodenju njunih nacionalističnih politik. To velja tako za slovensko kot za hrvaško obveščevalno službo.

Prisluškovanja in vplivi na medije niso nič novega. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel ugotovila, da so ji prisluškovale ameriške tajne službe, je izjavila, »da je prisluškovanje med prijatelji nesprejemljivo«. Res je, kdor ima takšne prijatelje, ne potrebuje sovražnikov. In nesprejemljivi so tudi pritiski na medije. Novinarji Pop tv so ravnali prav, ko so jih razkrili.