Izsiliti privatizacijo

Da ne zgubljam prostora v tem zapisu: »reformo« zdravstvene dejavnosti terjajo tisti, ki želijo dokončno pokopati javno zdravstvo in javni interes v njem! Reforma ni potrebna, potrebno je le odpraviti anomalije, privatizacijo, odklone potrebnega ravnanja, korupcijo, zagotoviti red in zaostriti odgovornost vodilnih.

Kot zdravnik splošne medicine, specialist, sem delal v osnovnem zdravstvu skoraj 36 let. Od tega 27 let kot direktor ali pomočnik direktorja za strokovne zadeve. Osnovni cilj je bil vseskozi usmerjen v interes onih v čakalnici. Da bi lahko ta cilj dosegali pa je bilo treba predvsem naslednje: - Ugotoviti, da so vsi zaposleni v zdravstvenem domu potrebni - Da je treba misliti na materialni položaj vseh, ne samo zdravnikov - Da za vse velja red in spoštovanje delovnega časa - Da je treba vsem zagotoviti potrebno strokovno izobraževanje - Da je treba vse opravljeno delo ustrezno nagraditi - Da se delovne obveznosti, na posameznem nivoju, pravično razdelijo med vse, (zdravniki, sestre, teren, dežurstva, delo med vikendi in prazniki) - Da se postopno, a neizbežno, nabavi potrebna oprema, za nujno medicinsko oskrbo in zagotovi varen ter hiter prevoz do sekundarne ravni - Da se ohranja timsko delo in uspešno delo tretira kot rezultat vseh - Da se nagradi bolj delavne - Da je treba vsem zdravnikom zagotoviti ustrezno stanovanje in potrebno specializacijo - In še bolje: zaposlovati zdravnike iz domačega okolja-na dolgi rok.

Vse našteto smo počeli in počne zdravstveni dom še danes. Kaj delajo drugi – drugod pa bi kazalo pogledati prav od blizu.

V letu 1996 smo se pogovarjali o zasebnem delu v osnovni zdravstveni dejavnosti. Moje stališče je bilo: »da je smiselno začeti zasebno delo le, če naj bi ob nespremenjenem odnosu do bolnikov in načinu dela (strokovnega), lahko znotraj koncesije, formalno prijavil višjo bruto plačo, kot sem jo prejemal v zdravstvenem domu«! Za nižji formalni dohodek se namreč zasebno delo ne »izplača«, saj potegne za sabo skrbi, ki jih do tedaj zdravnik ni imel in je bilo za »vse« poskrbljeno znotraj zavoda.

Po zelo natančnem ugotavljanju stroškov, obveznosti in odgovornosti, se je pokazalo, da je mogoče »zaslužiti« več le s spremembo strokovnega dela, uradno nižjo »plačo«(da se prihrani dohodnina in zmanjšajo prispevki), da se manj pošilja v laboratorij, da se izbira paciente, da se opusti vsaj del nujne zdravstvene vzgoje, zmanjša izobraževalne stroške na nujno potrebne (zapovedan obseg) itd. Ko je vodstvo ZD s tem seznanilo vse zdravnike, do danes (v tem zavodu) nihče ni odšel med zasebnike-koncesionarje, saj bi z odhodom v koncesionarstvo priznali, da za ceno višjih dohodkov pristaja na znane in dokazane odklone v delovanju stroke, namenske porabe sredstev, pridobljenih v okviru koncesije, siromašenje pokojninske in zdravstvene blagajne (večina koncesionarjev plačuje komaj pol toliko dohodnine in prispevkov kot zaposleni v javnem zavodu), s čimer tvegajo dolgoročno socialno varnost zase in za svoje podrejene, ki bi ob zgodnji invalidnosti prejemali pač pol manj pokojnine kot jim zagotavlja zdravstveni zavod znotraj danih razmer.

Na žalost je Zdravniška zbornica vsa leta tiho ali naglas podpirala privatizacijo, zanemarila dejstvo, da je od vsakokratnega položaja osnovne zdravstvene službe odvisno dolgoročno delovanje sekundarne in terciarne ravni. Velika večina čakalnih vrst je namreč posledica preobremenitve zdravstvenih timov v osnovni dejavnosti in privatizacije, izpeljane brez resnih premislekov, najmanj ob: - Odklonih glede kadrov (ve se, kaj mora zagotavlajati zdravstveni dom), ustrezna izobrazba in njen nivo pa se je pri nekaterih kocesionarjih ignoriral, ob enakih sredstvih ... - Težavah na področju zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva-dežurstva - Opuščanju dispanzerske motode dela, ki so nam jo zavidale najrazvitejše države - Vrednotenju dela v osnovni zdravstveni dejavnosti, kjer so še danes plače specialistov družinske medicine nižje od onih v bolnišnicah in še bi lahko našteval ...

Kaj storiti?

Takoj povečati plače v osnovni zdravstveni dejavnosti in priznati dodatke v oddaljenih krajih, kar je bila praksa v zgodnjih sedemdesetih letih (v Vitanju je bila plača zdravnika 25% višja, v Kozjem pa 40 % višja kot v Ljubljani). Sam sem takrat služboval v Zrečah ... in preživel velike snegove in vsakodnevne peš poti k pacientom, ko ni bilo ne cest ne terencev. Tam in danes so nekateri še vedno ...

Zdravniki v osnovnem zdravstvu delajo v najtežjih vremenskih razmerah, na samotnih poteh, pogosto osamljeni v hudih preizkušnjah na področju urgentne medicine, ponekod slabše opremljeni in s strani vodilnih, v okvirih danih možnosti, morda premalo upoštevani in nagrajeni. Kje vzeti?

Caa 60 milijonov je na razpolago v ukinitvi »prostovoljnega zavarovanja«, ki sedaj poniknejo v žepih zavarovalniškega lobija treh zavarovalnic. Preostali potrebni denar pa čaka vsaj povprečno obdavčitev dobičkov in kapitala (v primerjavi z državami EU), kjer sedaj k peščici državljanov ponikne cca ena milijarda, razen pohlepu, nikomur koristnega denarja ...

Na vseh nivojih je potrebno zaostriti odgovornost vodilnih, ki so ali osebno ali posredno vpleteni v naraščajočo korupcijo, ki pogoltne velik del sredstev, s katerimi bi lahko poplačali več timov in več nujnih storitev, vključno z zaposlenimi.

Ukiniti je treba koncesije (soglašam z zapisom dr. Demšarja). Sam mislim: kdor želi obogateti s samoplačniki, naj se tega loti. Drugi naj zagotavljajo nujno in solidarno delovanje javnega zdravstva tako, da ne bodo materialno prizadeti, kar je v naših razmerah ob strpnem dialogu in misli na sočloveka mogoče in nujno doseči tudi v dogovoru z državo, ki ne sme popustiti neoliberalni miselnosti dela politike in stroke!

Tisti, ki želijo obogateti na račun bolnih soljudi, naj čim prej gredo s trebuhom za kruhom, tudi v tujino, s čimer sedaj nekateri, celo skupinsko izsiljujejo državo in politiko, ki naj bi bila kriva za vse odklone, ki smo jim priča. Če so zdravniki odločujoči v sistemu zdravstva, čudi njihova pozaba na položaj vseh drugih in nepogrešljivih sodelavcev!

Pri tem je zanimivo, da imenovani ne ponudijo uresničljivih rešitev in svoj interes branijo tudi na račun drugih. K sreči je večina še vedno zavezana svoji temeljni opredelitvi, da bodo znotraj zdravništva storili vse, da ohranimo človečnost, solidarnost in nepristransko pomoč onim, ki to od vseh nas utemeljeno in upravičeno pričakujejo. Hvala jim!

Kar zadeva politiko, je ta, največ škode in nezakonitih odklonov v zdravstvu na sploh, povzročila v času vlade Janeza Janše, ko so se razbohotile »dvoživke« in nepremišljene koncesije. Na primer: nekemu kirurgu, ki ni imel ne opreme, ne vnaprej zagotovljenih prostorov (operacijske), ne ekipe ... je bilo danih kup milijonov tedanjih tolarjev, kar sem sam razumel kot nerazumno razmetavanje javnih sredstev za ustrezno korist posamezniku in temu odločno nasprotoval.

Z vidika ustavnih določb pa naj omenim še absurdno odločitev ustavnega sodišča, da priznava zdravstvu »svobodno gospodarsko pobudo« in seveda s tem porabo javnih sredstev za dobiček zasebnikov ... žebelj v krsto stvari. Ali niso prebrali Ustave ali »vedo, kaj delajo«, kar je še slabše.