Brez napredka

Gostišče Taverna
Svetinje 21
Tel.: 02 7194 128
Taverna je odprta vsak dan od 11. do 22. ure.

Ambient:
masivne rokodelske mize in stoli, lepe vedute in vinarske parafernalije – domačno in prijetno

Napitki:
čeprav gre za vinarsko birtijo, se vse skupaj večinoma začne in konča z osnovnimi linijami Kupljenovih vin

Dostopnost:
parkirnih mest je dovolj, je pa za gibalno ovirane preveč stopnic

Fino:
koktajl negroni

Ne tako fino:
polži v smetanovi omaki nerazpoložljivost vin

Narezek zaračunavajo 7, pogačo z ocvirki 4,9, gobovo juho 3,7, polže 10, na tomahavk odrezan stejk 35, ajdovo pogačo pa 3,5 evra.

»Od grička do grička do končne zmage!« se je gastronomske nagrade na koncu vijuganja po jeruzalemskih vinorodnih krajih pričakujoče radoval načelnik Konzumovega odseka za vinoznanstvo. Spodbujeni s samimi dobrimi, skorajda superlativnimi rečmi, ki smo jih o novejših letnikih Kupljenovih vin slišali (nekaj pa tudi okusili) v zadnjem času, in hkrati pod vtisom nekaterih vzornih primerkov vinarsko-gostinske sprege (Saksida, Gaube, Aleks Klinec) smo se odločili preveriti, kako se energija nove metle kaže v gostinskem delu Kupljenovega posestva, ki nas pred osmimi leti ni ravno navdušil.

Osnovna ambientalna špura je z velikimi starimi prešami in masivnimi mizami ostala takšna, kot je bila, a smo koj uzrli pripojeno vinoteko, pot do mize pa je vodila mimo vitrine za zorenje mesa, pred katero smo si napasli poglede na velikih kosih suho zorenih govejih hrbtov. Ko smo se nato poleg suhe penine klasično aperitivnili s krasnim negronijem, zmešanim iz hišnega gina, in opazili, da so jedilni list izpred let olajšali in razkalamarili, se je zdelo, da optimizem, s katerim smo vstopili, ni bil neutemeljen.

Potem pa je šlo vse narobe: ker smo za glavno reč na mizi iz one vitrine izbrali tomahavk stejk, smo ga želeli na zadnji poti zalivati z najboljšim Kupljenovim rdečim, modrim pinotom passion. Pa ga niso imeli. Čudno in škoda. In nič zelo hudega, bomo pili skywalkerja, na merlotu postavljeno rdečo zvrst. Šment, tudi tega niso imeli. In tudi naslednjega v vrsti, red starja, ne. To, da vinar v svoji gostilni nima svojih najboljših vin, je mogoče dobro za vinarja (vina naj bi bila po natakarjevem zatrjevanju razprodana, čeprav sem jih prav zdajle videl v eni od spletnih vinotek), vsekakor pa ne za gosta, ki računa, da jih bo prav tu lahko poskusil in kupil.

Pri Taverni in Kupljenu je zadeva še dodatno zagatna: če odšteješ vina, ti zmanjka razlogov, zakaj bi sem sploh prišel: narezek je v najboljšem primeru korekten (aprilska paradajz in paprika ter trgovinski sir mu pač ne delajo usluge); gobova juha je bolj močnato-smetanova, z le kakšnim koščkom glive tu in tam; testo prleške postržjače, nekakšne kvašene pite, obložene s toplimi ocvirki, je bilo zašpehano (na spodnji strani zbito in slabo vzhajano); polži so bili preliti s pol litra zgoščene smetane, na serviranje pa so nekje čakali toliko časa, da se je na površini omake že začela delati skorja. Razočaranje zase je bil tomahavk: že res, da je s servirno impozantnostjo tako navdušil avstrijsko gostjo za sosednjo mizo, da ga je hitro pritekla fotografirat, če pa bi ga jedla, bi ugotovila, da je sicer dolgo zoren, a tik pred peko tako obilno posoljen, da se je vsa sol skoncentrirala v zunanji skorji, poleg tega pa je bilo meso na od kosti najbolj oddaljenem delu že well done, tako da je bilo debelo odrezane rezine še težje žvečiti, namesto naročenih popečenih špargljev pa smo na mizo dobili nezabeljene in prekuhane.

Ko smo si nebo še opekli z ultramikrowellano ajdovo pogačo, smo lahko rekli samo: škoda.