Intervju: Andrej Simončič

V Mladini je bil 19. 4. 2019 objavljen intervju z direktorjem Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), dr. Andrejem Simončičem.

V redu je, da se direktor KIS zaveda, da je nesmiselno krmiti rejne živali s poljščinami. Vsaj zdi se tako, da se tega zaveda. Z vidika prehranske varnosti in z vidika racionalnega ravnanja z državnim denarjem bi bilo odlično, če bi krmljenje rejnih živali s poljščinami postopoma prepovedali. Le približno tretjina poljščin, namenjenih krmi živali, se pretvori v živila živalskega izvora, približno dve tretjini pa živinorejci izgubijo zaradi intrinzične neučinkovitosti reje toplokrvnih živali - kar pomeni, da približno dve tretjini subvencij za pridelovalce krme za rejne živali neizogibno roma v „smeti“.

Slabo pa je, da je direktor KIS proti ’’omejevanju živinoreje na splošno’’. Zakaj mi to nasprotovanje ni logično? Predpostavimo, da se dogovorimo, da krmljenje rejnih živali s poljščinami postopoma začnemo prepovedovati. Če ohranimo le živino, krmljeno izključno ali skoraj izključno s travo, in take vrste živinoreje ne povečamo, se celoten živinorejski sektor močno, močno zmanjša - zagotovo za več kot 3-krat, a še bolj verjetno bi zmanjšanje bilo okoli 10-kratno. Živila živalskega izvora, ki izvirajo iz živali, krmljenih izključno ali skoraj izključno s travo, trenutno na globalnem nivoju k preskrbi s hrano doprinesejo le približno 3 % živalskih beljakovin in le približno 1 % skupnih beljakovin. Če sodimo po svetovnih podatkih, bi se torej ob prepovedi krmljenja rejnih živali s poljščinami celoten živinorejski sektor drastično zmanjšal.

Seveda verjetno direktor KIS predvideva, da bi izključno ali skoraj izključno „travnat“ način reje živali lahko v prihodnosti postal pogostejši, kot je trenutno, kar je res, ampak definitivno pa ni mogoče samo s tem načinom ohraniti takšnega vnosa beljakovin živalskega izvora, kot je današnji. Daleč od tega. Že trenutnega povprečnega globalnega vnosa živalskih beljakovin ni mogoče vzdrževati brez izkoriščanja živali, krmljenih s poljščinami, kaj šele povprečnega slovenskega/evropskega vnosa živalskih beljakovin, ki je močno nad globalnim povprečjem. Zato je z vidika prehranske varnosti nesmiselno vzdrževati tako visoko pridelavo in vnos živalskih beljakovin. Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko. V razvitih državah je na razpolago približno 50-60 gramov beljakovin živalskega izvora na prebivalca na dan; v scenariju, kjer bi živina bila krmljena izključno s travo, pa bi bilo na razpolago lahko maksimalno samo okoli 7-18 gramov beljakovin živalskega izvora na prebivalca na dan. Celoten živinorejski sektor bo torej definitivno treba močno omejiti in to se bo zgodilo ne glede na to, ali se izključno „travnata“ živinoreja poveča ali ne.

Kar pa se tiče direktorjevega poskusa ignoriranja vpliva živinoreje na okolje: Živinoreja pomembno prispeva k preseganju vseh že preseženih varnih mej zmogljivosti našega planeta, hkrati pa zaradi potratnosti krmljenja rejnih živali s poljščinami ogroža prehransko varnost. Direktor pa je okoljski odtis živinoreje ocenil le z vidika podnebnih sprememb in še to napačno - saj so slovenske kmetijske emisije mnogo nižje od prehranskega ogljičnega odtisa Slovencev in posledično zavajajoče. In poleg tega je že v starih slovenskih podnebnih smernicah zapisano, da mora v Sloveniji kmetijski sektor do leta 2050 približno razpoloviti emisije, v prihajajočih strožjih smernicah pa je za pričakovati še bolj ambiciozne zahteve. V starih smernicah namreč še ni bilo govora o neto ničelnih emisijah iz vseh sektorjev in ni bilo govora o podnebni pravičnosti. Kot nadpovprečno sposobna razvita država z visokimi zgodovinskimi emisijami in visokimi trenutnimi emisijami moramo intenzivno reagirati cca. 10-20 let prej od globalnega povprečja, kar v praksi pomeni: takoj zdaj.

Lep pozdrav.