Japonska odličnost

Prvo Pritzkerjevo nagrado za vrhunske dosežke v arhitekturi so podelili ameriškemu arhitektu Philipu Johnsonu leta 1979 v Dumbarton Oaksu v Washingtonu D. C. Nagrada si je v letih, ki so sledila, zagotovila sloves in dosegla cilj, ki si ga je družina Pritzker postavila na začetku – da bi pridobila pomen Nobelove nagrade za arhitekturo. V arhitekturnih krogih in tudi v širši svetovni zainteresirani javnosti se na začetku vsakega leta nestrpno pričakuje, katerega arhitekta bo tokrat izbrala mednarodna strokovna žirija. V teh 40 letih so nagrado podelili osmim Američanom in kar devetim Japoncem pa štirim Angležem, po dva med Pritzkerjevimi nagrajenci sta iz Brazilije, Portugalske, Italije in Nemčije, trije so iz Švice, sicer pa so doslej to ugledno nagrado prejeli še po en Kitajec, Norvežan, Danec, Irec, Avstrijec, Francoz, Mehičan, Čilenec, Indijec. Edini Avstralec je bil Glen Murcutt (2002), arhitekt, ki do zadnje bilke upošteva naravo in je med redkimi, ki ustvarjajo bivališča, skladna z naravnim okoljem. Pritzkerjeve komisije niso bile najbolj naklonjene arhitektkam. Edina ženska, ki je nagrado dobila samostojno, je bila leta 2004 Zaha Hadid, Japonka Kazujo Sedžima jo je prejela leta 2010 skupaj s kolegom Rjuejem Nišizavo, Španka Carme Pigem pa leta 2017 skupaj s kolegoma iz biroja RCR arhitekti. Skratka, pestra druščina vrhunskih arhitektov in treh arhitektk z zelo različnimi arhitekturnimi slogi ter raznorodnim odnosom do bivanja, grajenega okolja in narave.

Letošnji Pritzkerjev nagrajenec, japonski arhitekt Arata Isozaki, je predstavnik zanimivega arhitekturnega gibanja iz druge polovice 20. stoletja, poimenovanega metabolizem. Pojem metabolizem je prvič opredelil njegov profesor arhitekture Kenzo Tange (1913–2005), ko je leta 1959 na mednarodnem srečanju arhitektov na Nizozemskem predstavil futuristični projekt mlajšega kolega Kijonorija Kikutake. Takrat je bil ta pojem iz biokemije in fiziologije prvič omenjen v povezavi z arhitekturo in njenimi načeli. Japonsko arhitekturno gibanje metabolizem je vzklilo na ruševinah 2. svetovne vojne. Leta 1945 so ZDA odvrgle atomski bombi na dve japonski mesti – 6. avgusta na Hirošimo in tri dni pozneje še na Nagasaki. Uničenje, ki sta ga povzročili, je Japonsko ne le prisililo k vdaji, s katero se je 2. svetovna vojna končala tudi na Tihem oceanu, temveč je zaradi njiju tamkajšnja družba dobila nepopravljive in globoke rane. V jedrskem napadu je umrlo okoli 250 tisoč prebivalcev, kasneje jih je še na stotine zbolelo in umrlo zaradi radioaktivnega sevanja, hkrati sta na lokaciji obeh zbombardiranih mest ostali veliki luknji in vse naokrog ruševine. Tako sta bila motiv za rekonstrukcijo in gradnjo mest ter želja ustvariti nova bivališča pri japonskih arhitektih, ki so poklicno pot začeli po 2. svetovni vojni, med njimi je bil tudi Isozaki, nekoliko drugačna kot pri evropskih, ki so obnavljali v vojni porušeno Evropo. Vsi pa so imeli velike ambicije in hkrati jih je vodil optimizem – vojna je končana, gradimo nov, boljši svet!

Metabolizem je arhitekturno gibanje, ki je združilo principe arhitekturnih megastruktur z organsko rastjo posameznih elementov. Pripadnike tega gibanja so zanimali tehnološki razvoj v gradbeništvu ter konstrukcijska in modularna gradnja, pa tudi resnični biološki procesi, ki so jim bili v razmislek in za izhodišče pri iskanju rešitev za posamezne družbene procese. Morda pa je presenetljivo tudi, da je metaboliste zanimala marksistična teorija. Materiali, ki so jih uporabljali pri gradnji, so bili beton, aluminij, jeklo in steklo. Predstavniki japonskega metabolizma so bili študentje Kenza Tange (1913–2005): Kijonori Kikutake (1928–2011), Kišo Kurokova (1934–2007), Fumihiko Maki (1928), ki je Pritzkerjevo nagrado prejel leta 1993, in Arata Isozaki (1931). Manifest, ki ga je na mednarodni konferenci predstavil Tange, je bil deležen precejšnje pozornosti in je pridobil privržence tudi drugod po svetu. Prav zaradi tega lahko Kenza Tango, ki je Pritzkerjevo nagrado prejel že leta 1987, prepoznamo kot enega najpomembnejših japonskih arhitektov. Pridobil si je velik vpliv, pa tudi velik sloves. Poznal je arhitekturo in dela Le Curbusierja in Walterja Gropiusa, izredno pomembnih arhitektov prve polovice 20. stoletja, z obema se je seznanil, drug drugemu so zaupali svoja mnenja, z Gropiusom je celo prijateljeval. Zanj je značilno, da je znal tradicionalno japonsko arhitekturo združiti z evropskim modernizmom in je ustvaril nekatere ključne arhitekture na kar petih celinah. Zmaga na natečaju za spominski park miru v Hirošimi leta 1949 je bila za Tanga čast in tudi stvar ugleda. Zelo pomembne so njegove študije urbanizma, ki so bile natančno premišljene in hkrati univerzalne, zaradi česar je postal eden izmed vodilnih svetovnih urbanistov. Njegove ideje novega urbanizma so delno udejanjili v Tokiu in makedonskem Skopju. Kajti Tange je leta 1965 zmagal na mednarodnem natečaju za načrtovanje mesta Skopje, potem ko ga je leta 1963 porušil katastrofalni potres 9. stopnje po Mercallijevi lestvici. Žal se je Skopje po urbani strukturi v zadnjih 20 letih tako spremenilo, da so zabrisane že tako rekoč vse Tangove urbanistične poteze.

Zdi se, da o letošnjem Pritzkerjevem lavreatu Arati Isozakiju ne moremo govoriti brez omembe velikega Kenza Tange, njegovega profesorja na fakulteti za arhitekturo. Morda Isozakiju delamo krivico? Zagotovo. Vendar je po študiju (1961) začel delati v Tangovem studiu, doktoriral in kmalu v Tokiu odprl svoj projektantski studio. Njegovo arhitekturo stroka opredeljuje v razponu med tradicionalnim ljudskim japonskim stavbarstvom prek futurističnih idejnih elaboratov pa do realizacij high tech arhitekture. Prehodil je pot od metabolizma in modernističnega brutalizma do trenutka, ko se je ponovno vrnil k načelom geometrijske strogosti tradicionalne japonske arhitekture. Raziskoval je zakonitosti praznega in polnega, volumna in vsebine, poigraval se je z oblikami, kombiniral arhitekturne prvine iz zgodovine arhitekture in ustvaril neki svoj postmodernistični »flair« občutek. Žirija Pritzkerjeve nagrade je zapisala, da je povsem jasno, da je Isozaki eden najvplivnejših sodobnih arhitektov, saj nenehno raziskuje, išče nove zamisli in se ne boji sprememb. Njegova dela temeljijo na globokem razumevanju bistva arhitekture in njene teorije, poleg tega je dober poznavalec zgodovine, filozofije in kulture nasploh. Menijo, da je uspešno združil Vzhod in Zahod, vendar na višji ravni in se izognil preprosti »lepljenki« obeh kultur. Gradil je na Japonskem, v Ameriki in Katarju, Italiji in Španiji itd. V osemdesetih letih je kar po vrsti začel prejemati najpomembnejše mednarodne arhitekturne nagrade, vabili so ga na predavanja po svetu. In ko se je enkrat vključil v krog najvplivnejših, je pridobival zanimiva naročila po vseh celinah in s tem tudi vpliv. Pritzkerjeva nagrada je pač kot dragulj na kroni njegove uspešne svetovne kariere.