Slovenija brez tiskane besede?

Jeseni 2012 – bil je čas druge Janševe vlade, čas varčevalnega zujfa, nekaj mescev pred izbruhom ljudskih vstaj – smo izvedeli, da vlada razmišlja o zvišanju davka na dodano vrednost za tiskane medije z 8,5 na 20 odstotkov. Mediji, novinarski združenji, celo GZS so se selektivnemu zvišanju davka uprli. Tedanji predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik je recimo dejal, da je vladni predlog fiskalno in družbeno neprimeren, kratkoviden, škodljiv za demokracijo. Večina tiskanih časopisov ima zaradi interneta in drugih stvari že tako težave, dodatne davčne obremenitve bi pomenile še dodatno zmanjševanje njihove družbene moči.

Za predlaganim zvišanjem obdavčitve za tiskane publikacije se je takrat skrival politični premislek, kako pokoriti ali utišati do oblasti neposlušne medije. Nazadnje ministrstvu za finance, ki ga je vodil ekonomist Janez Šušteršič, s predlogom sprememb ni uspelo. Padla je tudi Janševa vlada. DDV je pol leta kasneje zvišala vlada Alenke Bratušek, a ne selektivno, spodnja stopnja se je za vse izdelke zvišala na 9,5, zgornja pa na 22 odstotkov. Tako velja še danes.

Pred meseci se je zgodila majhna sprememba. Po večletnih pogajanjih so evropski finančni ministri dosegli dogovor o izenačitvi davčne obravnave tiskanih in elektronskih knjig, tiskanih in elektronskih časopisov. Na podlagi tega dogovora je slovenski finančni minister Andrej Bertoncelj 1. aprila v javno obravnavo poslal zakon, po katerem bodo imele elektronske publikacije znižano stopnjo DDV, torej takšno kot tiskane publikacije in knjige. To je logično, zakaj bi bila knjiga, ki jo prebirate na zaslonu elektronske naprave, bolj obdavčena od tiste, ki je natisnjena na papirju.

Zaradi znižanja te davčne stopnje Slovenija ne bo obubožala, letni prihodek naj bi bil manjši za milijon evrov.

Zakaj bi se ustavili samo pri tem? Zakaj ne bi tiskanih medijev, knjig in periodičnih publikacij obdavčili s »super« znižano stopnjo (petodstotno) ali celo z ničelno stopnjo DDV? V nekaterih evropskih državah je stopnja obdavčitve tiskanih medijev nižja kot v Sloveniji. Na Danskem, Finskem in v Belgiji časopisi ne plačujejo DDV. Enako je v Veliki Britaniji. V Španiji so tiskani mediji, ki niso komercialno usmerjeni, natančneje, ki dobijo manj kot 75 odstotkov prihodkov od oglasov, obdavčeni s štiriodstotno stopnjo DDV, na Malti s petodstotno, enako je na Cipru, Češkem, v Latviji, na Portugalskem, tudi na Hrvaškem. V večini držav EU za časopise velja nižja stopnja DDV kot v Sloveniji.

Slovenije sicer ni med državami, ki jim je med pristopnimi pogajanji z EU uspelo (ali pa so to želele) izpogajati, da se lahko za knjige, časopise in revije uporablja posebno nizka stopnja DDV (najmanj pet odstotkov) ali celo ničelna stopnja. Nekatere so bile pri tem uspešnejše.

Po podatkih ministrstva za finance znaša po grobih ocenah znesek DDV, ki se obračuna pri dobavi knjig na vseh fizičnih nosilcih, časopisov in periodičnih publikacij, okoli 17 milijonov evrov na letni ravni. Če bi se ta znesek denimo skoraj prepolovil, če bi se stopnja DDV znižala na pet odstotkov, bi to pomenilo za osem milijonov evrov nižje prihodke za državni proračun.

Privilegij?

Vprašanje, zakaj bi imeli časopisi in knjige pri obdavčitvi nižji DDV kot storitev prevoza oseb ali uporaba športnih objektov, se zdi na prvi pogled logično, a je odveč. »Tak ukrep ni in ne bi bil kak privilegij, temveč vsaj en konkreten in nujen ukrep podpore države tiskanim medijem, potem ko je s pasivnostjo in prepuščanjem deloma tudi samoregulaciji trga v preteklih letih pripomogla k poslabšanju razmer,« trdi predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek. »Gre za veliko širše vidike, kot je podpora medijem in novinarstvu – tudi za vzgojo in ohranjanje kritičnih bralcev (državljanov), v širšem smislu slovenskega jezika in bralne kulture nasploh, tudi za opredelitev za pluralno in demokratično družbo.«

Dr. Marko Milosavljevič s katedre za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede razmišlja podobno. »Tiskani mediji bi morali biti med največjimi prioritetami sedanje vlade,« je dejal za Dnevnikov Objektiv. »Novinarske redakcije so zdesetkane. Nižanje DDV bi bilo v tem primeru univerzalni ukrep, ki bi preprečeval državno zlorabo. Vprašanje, komu daš in komu ne daš subvencije, bi odpadlo.« Milosavljevič še dodaja, da odpis davkov ne bi smel biti brezpogojen, po njegovem mnenju bi moral vključevati tudi zahteve po vlaganju lastnikov v medije in druge ukrepe.

V večini držav EU za tiskane medije velja nižja stopnja DDV kot v Sloveniji.

V zadnjem desetletju je večina slovenskih tiskanih medijev zašla v težave. Glavni razlog je pojav interneta, navidezna brezplačnost informacij, krivi so tudi mediji sami, krivi so njihovi lastniki.

Številke so neizprosne. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je povprečno gospodinjstvo za nakup časopisov in drugega periodičnega tiska leta 2015 porabilo 96 evrov, še leta 2008 pa je bila ta številka 146 evrov. Novejši izsledki, ki bodo objavljeni jeseni, bodo pokazali, da so razmere za tiskane medije zdaj še slabše.

Pred leti se je vlada Boruta Pahorja teh težav zavedala. Tedanja ministrica za kulturo Majda Širca je leta 2010 zagovarjala predlog o ničelni stopnji davka za knjige in revijalno periodiko (časopisi tedaj še niso bili tako aktualni). »Vsaka sprememba DDV, če gre za odmik od splošnih načel, direktiv, mora dobiti potrditev vseh evropskih držav. Če bi želeli v Sloveniji uvesti ničelno stopnjo za knjige, bi morali s tem soglašati vsi,« se tistega časa spominja Majda Širca. »V Evropi sem se pogovarjala v odborih za kulturo, moj ključni argument je bil, da EU sicer načeloma ne podpira ničelne stopnje davka, a nekatere države jo vseeno imajo. Recimo Velika Britanija. To početje je diskriminatorno – velika država nekaj lahko počne, majhna država, ki ima manjši trg, katere jezik je lahko ogrožen, tega ne sme. Spomnim se, da me je podprl tedanji francoski minister za kulturo Frédéric Mitterrand. Žal je potem vse ostalo na ravni načelne razprave, naslednje vlade so imele druge prioritete.« S stališča evropskega prava gre za zahtevno vprašanje, ukrep ničelne davčne stopnje DDV bi za Slovenijo najlažje uvedli med postopkom vstopanja v EU. Torej pred več kot 15 leti. »Takrat se je pogajalcem, vodil jih je Janez Potočnik, mudilo, včasih smo bili res papeški, pazilo se je, da Slovenija ne bi zapletala s kakšnimi predlogi, ki bi zavlačevali zapiranje pristopnih poglavij.«

To, da Žiga Turk in Janez Šušteršič nista nadaljevala politike Majde Širca, je logično, vendar so na njeno evropsko lobiranje pozabili tudi drugi, recimo minister Uroš Grilc. »Zamisel, da bi v mojem času zniževali DDV, je malce nenavadna, na ministrstvu sem bil v času ekstremne gospodarske krize, bolj smo se pogovarjali o zvišanju DDV. Ne glede na to pa sem do znižanja vseeno rahel skeptik,« pojasnjuje Grilc danes. »Država lahko zelo hitro zniža DDV za knjigo in tiskane medije, na vse druge sistemske ukrepe pa pozabi. V Angliji, kjer imajo ničelno stopnjo za knjige, je to oblika državne podpore, a tam deluje, njihov trg je ogromen. V Sloveniji oprostitev davka ne bi bila dovolj. Znižanje DDV je torej dobra zamisel, a le ob predpostavki, da se oblikuje celovita politika, ki zadeva vse člene verige pri knjigi ali pri tiskanih medijih. Samo to bi prineslo kvalitativen in dolgoročen učinek, v nasprotnem primeru gre le za simbolni ukrep.«

To, da nižji DDV še zdaleč ni dovolj, pravi tudi Petra Lesjak Tušek. »Še veliko drugih stvari je, začnemo lahko s samo opredelitvijo medija. Podporo medijem in novinarstvu bi lahko država omogočila z drugačnim delovanjem medijskega sklada, ki bi podprl predvsem preiskovalne projekte novinarjev (ne nujno medijev), tudi s podporo zaposlovanju mladih novinarjev. Dodatne vire bi lahko pridobili že z odpravo ali vsaj preoblikovanjem občinskih glasil, ki presegajo vlogo informiranja občanov, saj so marsikje promocijska trobila oblasti, vanje se netransparentno steka denar na ravni lokalne samouprave.«

Kultura in finance

Ministrstvo za finance predlogom o nižjem DDV nasprotuje. Navedlo je več razlogov, eden je ta, da vlada ravno pripravlja prestrukturiranje davčnega sistema na področju dohodkov iz dela, in ker je že to samo po sebi šok za stabilnost javnofinančnih prihodkov, bi lahko dodatne, parcialne spremembe ogrozile fiskalno stabilnost.

Drugi razlog naj bi bila Evropska unija. »To vprašanje bi bilo treba preučiti (enotno) po tem, ko bo na ravni EU uveden nov, že predlagan, posodobljen sistem DDV, ki naj bi državam članicam omogočil tudi več prožnosti pri določanju stopenj DDV. Takrat bo v Sloveniji, ob upoštevanju temeljnih ciljev njene ekonomske politike, primeren tudi ponovni razmislek o sistemu nižjih stopenj DDV.« Tretji razlog je samo vprašanje cene knjig, časopisov, revij. »Na oblikovanje cen na trgu ne vplivajo le davki, temveč so odvisne predvsem od ponudbe in povpraševanja,« pravijo na ministrstvu. »Namen nižjih stopenj DDV je v prvi vrsti znižanje cen in s tem zagotovitev večje dostopnosti dobrin za končne potrošnike in ne zagotavljanje boljšega ekonomskega položaja zavezancev v posamezni dejavnosti.« Trdijo torej, da ni nujno, da bi se nižji DDV odrazil v večji dostopnosti izdelkov, torej v nižji ceni, in tudi ne v koristi za potrošnike (kot da samo cena knjige ali pa tiskanega medija določa kakovost izdelka).

Dvomi ministrstva za finance zrcalijo njegov finančni pogled. Njegovi predstavniki imajo prav, odločitev o nižji obdavčitvi knjig in tiskanih medijev je predvsem politična. Politika je tista, ki določa, kaj ima prednost, ki naj bi vedela, zakaj je nekatere stvari treba podpreti, zakaj trg ni ultimativen odgovor na vprašanja preživetja medijev.

Tak ukrep ni in ne bi bil kak privilegij, temveč vsaj en konkreten in nujen ukrep podpore države tiskanim medijem.

Zanimivo, vsega tega se zavedajo tudi na ministrstvu za kulturo. Na vprašanje, ali bi podprli zniževanje DDV, so poslali presenetljiv odgovor. »Nižja davčna stopnja za tiskane medije in knjigo je uveljavljena v številnih evropskih državah in se nam zaradi svoje nearbitrarnosti in nediskriminatornosti kaže kot dober pristop, saj ne vodi v izkrivljanje konkurence ali pretirano odvisnost od države. Uvedba takega sistema bi založnikom knjig in izdajateljem medijev olajšala poslovanje in se v spremenjenih gospodarskih razmerah kaže kot prava smer.« Glede tega vprašanje pa so že, kot pravijo, »vzpostaviti dialog z ministrstvom za finance«. V eni izmed alinej veljavnega nacionalnega programa za kulturo je sicer zapisana zaveza, da bo treba v Sloveniji omogočiti »ničelno stopnjo DDV vsaj za kakovostne leposlovne in znanstvene knjige in revije«.

Andrej Rozman - Roza je točno pred desetimi leti ustanovil versko skupnost zaničnikov in zaničnic, skupnost tistih, ki verujejo, »da je v Sloveniji možna ničelna stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik«.

Kdo ve, morda pa se bo nazadnje vseeno izkazalo, da Roza ni le lažni prerok.