Kaj se v resnici dogaja na Šrilanki

Ozadje razmer na tem priljubljenem otoku, ki ga vsako leto obišče več kot dva milijona turistov. Bližajoče se volitve ne obetajo nič dobrega, saj bodo politiki v želji po volilnih glasovih znova razpihovali sovražnost do drugih in drugačnih.

Na Šrilanki je počilo, na velikonočno nedeljo je prišlo do serije eksplozij v cerkvah in hotelih. V napadih je življenje izgubilo več kot 250 ljudi. Na priljubljen turističen otok, ki ga letno obiščeta več kot dva milijona turistov, se je ponovno vrnila panika. Etnično in versko pestra populacija otoka se je čez noč znašla v negotovosti, vsaj tako situacijo prikazujejo številni mediji, ki po napadih obširno poročajo o dogajanju. Vendarle pa so težave šrilanške družbe in politike mnogo globlje, verske in etnične napetosti so na otoku prisotne že vsaj od razglasitve neodvisnosti leta 1948. 

Združeni v raznolikosti

Šrilanka ima nekaj več kot 21 milijonov prebivalcev, tri četrtine predstavljajo Singalci, ki naseljujejo osrednji in južni del otoka. Na severu in vzhodu živijo šrilanški Tamilci, ki predstavljajo nekaj več kot desetino prebivalstva. Desetino populacije predstavljajo Moori, ki so potomci arabskih trgovcev, ki so se naselili na otoku v zlati dobi trgovine z začimbami. Četrto pomembno etnično skupino pa predstavljajo indijski Tamilci, ki so jih v kolonialnem času za delo na plantažah čaja, kot sužnje uvozili Britanci. Danes njihov delež predstavlja približno le pet odstotkov, predvsem po zaslugi množičnih deportacij v Indijo, za katere sta se v šestdesetih letih dogovorili državi. Indija jim je tudi podelila državljanstvo, za tiste, ki so si nato želeli ostati na Šrilanki pa je sledil 'izbris', ostali so brez temeljnih pravic, šrilanško državljanstvo so nekateri prejeli šele na začetku novega tisočletja.

Singalci za medsebojno sporazumevanje uporabljajo singalščino, ki je leta 1958, kot edini uradni jezik Šrilanke, tedaj še Cejlona, nadomestila do tekrat veljavno angleščino. S tem je tedanji parlament 'pozabil' na tamilščino, ki je prvi jezik za tri največje etnične manjšine. Prav sprejetje tega dokumenta je za Tamilce predstavljalo veliko krivico in v njihovih očeh legitimiralo zahtevo po ustanovitvi lastne države. Od leta 1978 je z ustavo določeno, da sta singalščina in tamilščina uradna jezika, angleščina pa se uporablja kot nevtralni jezik, saj sta si uradna jezika preveč različna, da bi se ju bilo smiselno učiti. Tudi zaradi nespoštovanja jezikovnih pravic (tamilske) manjšine je prišlo do državljanske vojne, ki je potekala med leti 1983 in 2009.

Med verskimi prepričanji na Šrilanki prevladuje budizem, ki mu sledi 70 odstotkov državljanov, to so predvsem Singalci. Hinduizem je druga najbolj razširjena religija na otoku in teritorialno sovpada s poselitvijo Tamilcev, tako indijskih, kot tudi šrilanških. Hinduizem je torej najbolj razširjen na severu in vzhodu države. Na Šrilanki je delež muslimanov 10-odstoten, kristjani pa predstavljajo sedemodstotni delež, sledilce obeh religij pa lahko najdemo tako med Singalci, kot tudi med Tamilci.

Med verskimi prepričanji na Šrilanki prevladuje budizem, ki mu sledi 70 odstotkov državljanov, na drugem mestu je hinduizem. Delež muslimanov je 10-odstoten, kristjani pa predstavljajo sedemodstotni delež. 

Kljub verskim razlikam pa imajo vse omenjene religije povezovalni element, tj. Sri Pada oz. Adamov vrh, kjer se blizu vrha nahaja sveta stopinja. V budistični tradiciji velja za odtis stopala Bude, v hindujski za odtis Šive, v krščanski ter islamski tradiciji pa za odtis prve Adamove stopinje na zemlji po izgonu iz raja. Gre za simbol enotnosti in sobivanja štirih religij na otoku, a vendarle to še ne zagotavlja miru v državi. Da so verniki zmožni preseči razlike so pokazale tudi nedeljske maše, teden dni po napadih, ko so svoje prostore za molitev kristjanom odstopili budisti. V petek, v času muslimanskih molitev, pa so njihove verske objekte pred morebitnimi napadi ščitili, varovali kristjani in budisti.

Konec državljanske vojne

Šrilanka je v polpretekli zgodovini prešla grozljivo izkušnjo državljanske vojne, ki se je končala leta 2009, po več kot 26 letih bojev med šrilanško vojsko in Osvobodilnimi tigri Tamilskega Elama, ki se jih je prijelo splošno bolj sprejeto ime: Tamilski tigri. V okviru mednarodnega prava in mednarodnih odnosov je šrilanška vojska branila ozemeljsko celovitost Šrilanke. Tamilski tigri so poskušali doseči neodvisnost na tamilskem delu Šrilanke, mednarodna skupnost pa je tamilsko vojaško formacijo prepoznala kot teroristično organizacijo in ne kot osvobodilno vojsko. Tamilski tigri so za dosego svojih ciljev uporabili številne samomorilske napadalce, v dvajsetih letih so izvedli kar 168 takih napadov na vojaške in civilne cilje. Pomemben povod za oborožen upor Tamilcev je predstavljal singalski nacionalizem, ki je še danes, desetletje po vojni, močno zakoreninjen med vodilnimi politiki.

Za začetek konca vojne lahko označimo predsedniške volitve leta 2005, ko je s tesnim rezultatom zmagal Mahinda Rajapaksa, ki je leto poprej postal prvi minister Šrilanke. Na volitvah je premagal Ranila Wickremesinghea, ki je bil premier med leti 2001 in 2004. Šrilanka ima pol-predsedniški politični sistem, kjer je predsednik države tudi predsednik vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Predsednik imenuje vladni kabinet, kjer vlogo prvega ministra prevzame vodja stranke, ki ima v parlamentu največ glasov.

Rajapaksa si je z obljubami o ponovnem dogovoru o premirju s Tamilci ter ustavitvijo divje privatizacije, ki jo je izvedel njegov predhodnik, zagotovil široko podporo Singalcev. Wickremesinghe se je moral, v kolikor je želel računati na volilni uspeh, zanesti na podporo etničnih in verskih manjšin. Številne Tamilce je prepričal, da mu zaupajo svoj glas, a so mu načrte prekrižali Tamilski tigri, ki so pozvali k bojkotu volitev. Prav ta bojkot je Rajapaksi zagotovil volilno zmago, Tamilske tigre pa popeljal v poraz, ki so še konec leta 2005 nadzirali celoten sever in vzhod otoka.

Da so verniki zmožni preseči razlike so pokazale tudi nedeljske maše, teden dni po napadih, ko so svoje prostore za molitev kristjanom odstopili budisti. V petek, v času muslimanskih molitev, pa so njihove verske objekte pred morebitnimi napadi ščitili, varovali kristjani in budisti.

Sledilo je intenzivno obdobje pogajanj, Tamilci so se v začetku leta 2006 umaknili iz mirovnih pogovorov in še naprej napadali vojaške ter civilne cilje. Decembra 2006 je šrilanška vlada napovedala, da bo z ofenzivo iz vzhoda pregnala Tamilske tigre, nato pa napadla še na severu. Do pomembnega preboja vladnih sil je prišlo leta 2008, predsednik Rajapaksa in njegov brat Gotabaya, ki je v vladi zasedal položaj obrambnega ministra sta napovedovala hiter konec vojne.

16. maja leta 2009 so vladne sile razglasile zmago, dan kasneje so tamilski uporniki priznali poraz, šrilanška vojska je osvobodila celotno ozemlje. S koncem vojne pa na otoku ni zavladal mir, zgolj intenziteta konflikta se je nekoliko znižala. V zadnjih mesecih vojne sta obe strani zagrešili več vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, tako vladne sile, kot tudi uporniki so sistematično kršili temeljne človekove pravice. Šrilanška vlada pa še do danes ni preiskala zunajsodnih pobojev, mučenj civilistov, posilstev, ugrabitve 300.000 ljudi s strani Tamilskih tigrov ter izginotja več tisoč ljudi v zadnjih dneh vojne.

Nedokončan proces sprave

Na krilih zmage nad uporniki, zmage nad teroristi s severa je Mahinda Rajapaksa hitro sklical nove predsedniške volitve. S prepričljivo zmago si je zagotovil še en mandat, volitve pa so spremljale številne obtožbe o porabi javnega denarja za predsednikovo kampanjo, javni mediji pa so Rajapaksi namenjali ogromno prostora v svojem poročanju. Po zmagi je Rajapaksa nemudoma odpravil omejitev števila mandatov predsednika republike, predlog spremembe ustave je bil z absolutno večino sprejet v parlamentu. V času svojega drugega mandata je še povečal svoja pooblastila, vladal je avtoritarno.

Leta 2015 so bile na sporedu nove volitve na katerih je Rajapaksa vnovič kandidiral, svoj program je osnoval na boju zoper organiziran kriminal in preprodajalce drog, posebno pozornost je namenjal tudi boju proti terorizmu. Njegov protikandidat, Maithripala Sirisena, ki je v primeru izvolitve obljubil takojšnje spremembe ustave, ki bi omejile predsednikovo moč. S serijo populističnih obljub pa si je pridobil naklonjenost večine volivcev. Zaposlenim v javni upravi bi zvišal plačo, znižal ceno bencina, občutno povečal izdatke za zdravstvo in šolstvo.

Po volilni zmagi je Sirisena s sodelavci zavihal rokave, že aprila je parlament sprejel spremembo ustave s katero je bil razveljavljen amandma, ki je dovoljeval neomejeno število mandatov za predsednika. Takoj po volitvah sta Sirisena in prvi minister Wickremesinghe tudi zvišala vse plače javnih uslužbencev. Koalicija je nato zašla v težave, še večje težave pa so se za Siriseno pojavile lani.

Versko nasilje se je torej ohranilo tudi po koncu državljanske vojne.

V začetku marca je prišlo do nove eskalacije verskega konflikta, ki je na Šrilanki prisoten že od osamosvojitve leta 1948. Heidelberški inštitut, ki proučuje mednarodne konflikte je ta spor označil kot nasilno krizo, ki se je manifestirala predvsem v nasilju med budisti in muslimani. Marca je predsednik Sirisena zaradi nasilja nad muslimani razglasil izredne razmere, uvedel policijsko uro ter zaradi širjenja lažnih novic in sovražnega govora začasno suspendiral družbena omrežja. Izredne razmere so trajale deset dni, v tem času pa je življenje zaradi verskega nasilja izgubilo najmanj 5 ljudi, požganih in napadenih pa je bilo kar 450 trgovin in domov, ki so v lasti muslimanov. Zveza krščanskih organizacij Šrilanke pa je skozi celotno leto naštela 16 nasilnih dejanj zoper kristjane ter 48 napadov na cerkve. Versko nasilje se je torej ohranilo tudi po koncu državljanske vojne.

Proti koncu leta je sledila še huda politična kriza. Predsednik Sirisena je konec oktobra za prvega ministra imenoval Rajapakso, ki je do tedaj zasedal položaj vodje opozicije, nekateri politični komentatorji so to potezo imenovali kot mirni državni udar. Čedalje bolj nepriljubljeni predsednik se je odločil v svoj kabinet za prvega ministra vzeti najpopularnejšega politika, s tem je skušal okrepiti svoj položaj pred novimi volitvami. Sledilo je obdobje protestov, tako podpornikov, kot tudi nasprotnikov Rajapakse, v parlamentu so se poslanci celo stepli, o imenovanju novega prvega ministra pa je na koncu odločalo sodišče, saj je parlament dvakrat izglasoval nezaupnico novemu kandidatu. Vrhovno sodišče je odločilo, da je predsednikova menjava prvega ministra neustavna, nelegalna, zato se je po več kot dveh mesecih na položaj ponovno vrnil Wickremensinghe. Odnos med predsednikom in prvim ministrom se je znatno poslabšal, prav ta spor pa je bil ključen, da šrilanška vojska in policija nista uspeli preprečiti velikonočnih napadov.

Je Šrilanka propadla država?

Velikonočni napad na hotele in cerkve je pokazal nove razpoke v vladanju na Šrilanki. Izkazalo se je, da je bila Šrilanka obveščena o nevarnosti napadov, tako s strani indijske obveščevalne agencije, kot tudi s strani ameriških obveščevalcev. Nazadnje je bilo opozorilo izdano dva dni pred napadom. Bi lahko napad preprečili, če ne bi bilo lanske zaostritve odnosov med Siriseno in Wickremensinghom?

Vodilni politiki so priznali, da imajo na otoku velik varnostni problem. Sirisena je sporočil, da Wickremensinghe z njim ni delil nobenih informacij, ki bi nakazovale, da se napad pripravlja, zato je prvega ministra pozval naj prevzame odgovornost, ker ni uspel preprečiti napada. Slednji se odgovornosti izmika z izgovarjanjem, da dokumentov indijskih obveščevalnih sil ni prejel. Takoj po napadih je bila uvedena policijska ura po vsem otoku, predsednik je razglasil izredne razmere, vojska in policija pa sta izvedli številne hišne preiskave po vsej državi. Policija je zasegla več deset bomb, pušk, sabelj, mačet, detonatorjev, tudi zastav Islamske države. Že januarja je policija na severu Šrilanke zasegla več kot 100 kilogramov eksploziva. V tednu dni po krvavih napadih so aretirali več kot 100 osumljencev, med njimi pa je tudi nekaj politikov, npr. podžupan v Negombu in en mestni svetnik iz Colomba. Prav prepletenost organiziranega kriminala, korupcije in politike predstavlja pomembno grožnjo državi.

Seveda pa to niso edine težave, ki pestijo Šrilanko. V imenu varnosti predsednik Sirisena in prvi minister Wickremensinghe vztrajno krčita pravice in svoboščine prebivalcev. Družbena omrežja so bila takoj blokirana, seveda v želji po zajezitvi dezinformacij, lažnih novic in sovražnega govora. Prav vlada pa je tista, ki je širila dezinformacije, tako o številu žrtev, nekatera trupla so prešteli celo dvakrat, kot tudi o domnevnih napadalcih, ko so v javnost poslali sliko napačne osumljenke.

Velikonočni napad na hotele in cerkve je pokazal nove razpoke v vladanju na Šrilanki. Izkazalo se je, da je bila Šrilanka obveščena o nevarnosti napadov, tako s strani indijske obveščevalne agencije, kot tudi s strani ameriških obveščevalcev. Nazadnje je bilo opozorilo izdano dva dni pred napadom.

Sirisena je celo poudaril, da v kolikor se družbena omrežja ne bodo zavezala za strožji nadzor vsebin, razmišljajo celo o trajni blokadi spletnih strani in aplikacij. Tudi Youtube je blokiran! Tudi brezpilotni letalniki, droni so prizemljeni. Itak pa interneta, računalnika in dronov ne moreš uporabljati, če prihaja do električnih mrkov. Šrilanka zaradi suše proizvede premalo električne energije, zato za štiri ure dnevno izklopijo električno omrežje. Zanimivo, o električnih mrkih na Šrilanki nič ne slišimo, očitno res ni tako hudo kot v Venezueli, kjer je mednarodna skupnost odločila, da je potrebno čimprej kaj spremeniti, ker ljudje brez elektrike ne preživijo.

Po hitrem postopku so sprejeli ukrep, ki prepoveduje zakrivanje obraza z namenom preprečevanja identifikacije, tudi nošenje burk od ponedeljka ne bo več dovoljeno. Champika Ranawaka, član desničarske Singalske nacionalistične stranke in eden od tridesetih ministrov v vladnem kabinetu je predlagal seznam desetih ukrepov s katerimi bi preprečili radikalizacijo muslimanov. Poleg prepovedi nikaba in burke, se je zavzel za deportacijo vseh islamskih učiteljev, ki poučujejo arabski jezik ter deportacijo posameznikov, predvsem iz arabskih držav, ki jim je pretekla viza. Za t. i. rizične države, kjer naj bi se urili teroristi in islamisti pa predlaga celo uvedbo posebne vize.

Šrilanko letos čakajo nove predsedniške volitve, če jih bodo seveda sploh izpeljali, če ne bodo trajno zavladale izredne razmere. Sirisena bo gotovo kandidiral, je pa v soboto 27. aprila svojo kandidaturo napovedal Gotabaya Rajapaksa, brat nekdanjega predsednika. V intervjuju za Reuters je že zatrdil, da se bo boril proti radikalnemu islamismu, in to s pomočjo poostritve, okrepitve sistema za nadzor in izboljšanja obveščevalnih agencij. Gotabaya bi v imenu varnosti še dodatno skrčil človekove pravice. S svojo kampanjo želi le še dodatno okrepiti položaj politične dinastije Rajapaksa. Mahinda je v času predsednikovanja bil tudi finančni in pravosodni minister. V času volitev leta 2010 so državna podjetja in državne banke velike vsote denarja namenile, organizacijam in podjetjem, ki so v lasti njegovih sinov. Ta so nato financirala očetovo kampanjo, pod največjim plazom kritik in obtožb o zlorabi javnega denarja ter pranju denarja se je znašel Namal, ki naj bi po očetovi upokojitvi prevzel njegov položaj.

Singalski budistični nacionalizem, ki ga zagovarjajo vodilni politiki, ne glede na ideološko prepričanje, je največji problem s katerim se srečuje Šrilanka. Singlci zaradi svoje številčnosti predstavljajo zmagovalno volilno bazo, zaradi katere politiki prostovoljno teptajo pravice (etničnih in verskih) manjšin. Svoj dominanten položaj v družbi Singalci ohranjajo s številnimi zakonskimi predpisi, kot so npr. regionalne kvote, ki veljajo pri vpisu na univerzo. Tamilci morajo pri vpisu doseči višje število točk, kot njihovi singalski kolegi, če želijo biti sprejeti na fakulteto. Družbena neenakost je zakonsko določena, razlike se bodo le še povečevale. Odtujene, marginalizirane družbene skupine pa se bodo še naprej radikalizirale.

Šrilanko letos čakajo nove predsedniške volitve, če ne bodo trajno zavladale izredne razmere. 

Nad čustvi mora prevladati razum, dolžnost politikov in verskih predstavnikov je, da ljudi združijo in ne razdvajajo, da v družbo vključujejo tudi manjšine in zadovoljujejo njihove potrebe. Šrilančani so svojo enotnost, sodelovanje, empatijo izkazali ob množičnem odzivu na krvodajalsko akcijo, v le nekaj urah so zagotovili dovolj krvi za ranjence, ki so bili poškodovani v brutalnih napadih. Zgolj upamo lahko, da se bo situacija postopno umirila, a bližajoče se volitve ne obetajo nič dobrega, saj bodo politiki v želji po volilnih glasovih znova razpihovali sovražnost do drugih in drugačnih.

Oo7QURWz-xs

k0fha_ty7to

Gi1xfFEMhSQ

8RJggOEP1qY