Primer Radonjič

V tem uvodniku, pa tudi v članku »Pritiski na sodnike«, je sicer jasno razviden napor obeh avtorjev, da ne bi bilo njuno »opozarjanje na njegovo (Radonjićevo) neobičajno sojenje takoj razumljeno kot diskreditacija«, in opazna je njuna previdnost pri obravnavi te delikatne teme. Celo prevelika, bodo najbrž rekli kakšni »ostrejši« bralci – jaz pa bi ob tem rad opozoril na »sistematično« spregledovano drugo plat tega vsekakor zelo nenavadnega dogajanja.

Bom kar citiral, kar sem o tem že pred dnevi zapisal v korespondenci z nekom, ki misli, da je nepopravljivo škodo ugledu sodstva naredil predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, češ da je na Radonjićev »izpad« reagiral mnogo preblago. Moje ravno nasprotno gledanje na to sem mu pojasnil tako, kot sledi v naslednjem odstavku. »Če je kdo naredil ugledu sodstva nepopravljivo škodo, so jo akterji in dejanja, ki jih navaja Radonjić (tudi če jim on morda pripisuje namene, ki jih morda niso imeli in jih je narobe razumel – toda ta problematična dejanja nasproti njemu so nesporno bila) – in ne Radonjićeva reakcija na vse to. Ovrednotena bo s strani za to pristojnih organov v ustreznih postopkih, ko (in če) bodo izvedeni (pod budnim očesom javnosti, ki jih bo seveda zdaj še toliko bolj z zanimanjem spremljala in lahko tudi kritizirala) – isto pa velja za tu najpomembnejšo zadevo Novič. Preberite si tudi Radonjićev članek v Pravni praksi 18. aprila Dvojna merila disciplinskega tožilca. Tisto, kar mene (ki stanje v našem sodstvu najbrž poznam bolje kot vi) tu res vedno huje skrbi, je tisto javnosti neznano sivo ali črno polje, ki se skriva (oziroma počasi razkriva) zdaj tudi pri zadevi Novič – tudi tista mentaliteta političnega oportunizma, izvirajoča iz strokovne nesposobnosti in moralne netrdnosti nekaterih (tudi najvišjih) sodnikov. Slednje še precej bolj kot iz zadev Patria in Novič poznam iz cele vrste svojih zadev (izbrisani, azilanti, drugi tujci), kjer sem naravnost škandalozne odločitve vrhovnega in včasih tudi ustavnega sodišča javno že večkrat najostreje kritiziral – toda odziv je bil (s kakšno redko izjemo) nemočen (ali prezirljiv?) molk. In se po vsem tem ne čudim, da je zdaj Radonjić reagiral tako, kot je reagiral. Pretirano (napačno?) ali ne – toda tisočkrat hujši problem našega sodstva so nekateri dobro prilagojeni (in prilagodljivi) sodniki kot en morda ’neprilagojeni’ in svojeglavi Radonjić.

Da o prejšnjem nestrokovnem ’izživljanju’ nad Novičem niti ne govorim – kaj s tem mislim, je razvidno iz mojih šestih pravnih mnenj o tej zadevi.« Da gornje ne bi izpadlo, kot da izključujem nujnost, da se potem, ko se Radonjiću omogoči dokončati začeto sojenje (spisati še obrazložitev sodbe), temeljito raziščejo tudi njegove obtožbe o pritiskih nanj, pa bom o tem citiral še iz svojega prejšnjega pisma v isti korespondenci. »Ali je bilo pri tem sojenju kaj narobe, se bo odločalo (po zaslugi Pogačnikove modre intervencije) po spisani in izdani sodbi – in to najmanj v dveh postopkih: v pritožbenem postopku zoper sodbo, pa še v že odprtem in morda še drugih možnih postopkih zoper Radonjića (ali njega zoper koga drugega). Kot sem napisal že včeraj: obe sporni zadevi je Pogačnik utiril tja, kamor spadata – ven iz medijskih (izrazito pristranskih) obračunavanj. Seveda mediji smejo (in morajo) o sojenjih tako poročati kot jih tudi komentirati – Pogačnik je vsej javnosti samo povedal, kako (po kakšnih zakonitih poteh) bosta obe sporni zadevi (Novič in Radonjić) v nadaljevanju obravnavani. Edino, o čemer je on s tem že odločil, je vprašanje, ali je Radonjić zagrešil kaj tako izjemno hudega, da bi ga bilo treba (ali bi bilo to sploh možno, niti ne vem) odstraniti iz sodnega senata v položaju, ko je senat sojenje končal in sodbo že razglasil, čakamo pa še na njeno pisno utemeljitev. Pogačnikov odgovor na to vprašanje je bil odločen: ne! Toda postopek še ni končan – ne tisti proti Noviču ne tisti proti Radonjiću. In je s tem medijsko navijanje - vsaj te prve dni – kar učinkovito umiril.« Glede nadaljevanja bom pa citiral dr. Mateja Avblja, ki je Financah napisal takole: »Javnost ima pravico izvedeti, ali si ni morda sodnik vsega skupaj izmislil ali pa je zadevo subjektivno tako napihnil, da je ušla iz vseh okvirov normalnosti. Če gre za karkoli od navedenega, tak posameznik ne more biti sodnik. Če pa ne gre za nič od navedenega, mora … sodni svet čim prej sprejeti nujne in sistemske ukrepe.« Ne pa, kot se skupaj z Avbljem bojim tudi jaz, da bi, recimo, Radonjića blagohotno »pomilostili« kot čudaka (ali blago opomnili ali kaznovali) – tiste realne dogodke (in s tem probleme), na katere je opozoril, pa še enkrat potlačili pod preprogo. Kdor misli, da si je Radonjić vse to izmislil, ima po mojem mnenju hujše težave z dojemanjem bližnje realnosti kot morda Radonjić s prepričanjem o »iluminatih«. Kot tudi tisti mediji, ki pri Noviču kar naprej poudarjajo, da je politično pri SDS – kot da ima to kakšno zvezo z vprašanjem, kdo je v resnici umoril Jamnika.