I feel Slovenia

Z zamudo mi je prišla v roke 13. številka letošnje Mladine z dne 29. 3. 2019, v kateri je objavljen članek Lare Paukovič z naslovom I feel Slovenia in podnaslovom Zakrnela slovenščina in provincialna družba, moja fotografija pa je opremljena s komentarjem Pesnik Boris A. Novak, predsednik zaskrbljene Komisije za slovenski jezik. Članek se nanaša na tiskovno konferenco Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU z dne 22. 3. 2019, osredotoča pa se na Izjavo zoper razvrednotenje slovenskega znanstvenega jezika, ki jo je na moj predlog komisija sprejela z večino glasov. V članku je nekaj netočnosti, ki so pa malenkost v primerjavi z ironičnim tonom članka, ki ga intonira predvsem naslov I feel Slovenia. To kičasto geslo komercialnega slovenskega turizma mi je skrajno zoprno. Ta naslov, pod katerim je moja fotografija, me posmehljivo prikazuje kot nacionalista.

Jaz - nacionalist?! Hahaha! Odraščal sem v Beogradu, med vojnami v prvi polovici devetdesetih let sem v imenu Mednarodnega PEN-a organiziral humanitarno pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje iz obleganega Sarajeva, boril sem se za pravice izbrisanih, kar vse je, kot vemo, značilno za slovenske nacionaliste. Prevajam iz desetih jezikov, svoje pesmi tudi v angleščino, kjer so objavljene v več knjigah, kar vse je nedvomno znamenje mojega provincializma.

Obtožbi o nacionalizmu in provincializmu sta torej smešni. A prav zato, ker nisem nacionalistični provincialec, lahko z vso avtoriteto izrečem kritiko na račun nesnažnega protežiranja angleščine kot izključnega znanstvenega jezika in nenehnih poskusov uvajanja angleščine v učni proces naših univerz. Ne more biti nobenega dvoma, da je funkcioniranje v angleščini conditio sine que non za sodobno znanost, ne le pri nas, temveč povsod po svetu - vendar pa zanemarjanja in celo prezira do slovenskega znanstvenega jezika ni mogoče označiti drugače kot IZDAJSTVO ZNANSTVENIKOV. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti. In ne bo znal misliti!

Veliko je odvisno od usode tega jezika. Zdaj je skrajni čas, da se odločimo, ali hočemo živeti kot državljani sveta ali kot cenena delovna sila svetovnih bank, ki bo na ulici govorila klavrno in revno računalniško anglospakedravščino, doma pa hlipala v pohabljeni slovenščini. Inkasanti in politikanti, mešetarji in kramarji, ki razprodajajo in izdajajo slovenski jezik, nas peljejo v p. m. zgodovine. Žal so se tem veleizdajalcem pridružile tudi male packe iz Mladine.

Jaz pa, ki nisem nacionalist, pišem pesmi v tem lepem, prelepem slovenskem jeziku – in zato tega jezika ne dam. Sem vnuk in nečak treh borcev za severno mejo – in zato razkošnih pokrajin tega jezika ne dam. Sem potomec petih patriotov, partizanov in ilegalcev, ki so umirali na najbolj strašne načine, ko so branili to subalpsko deželico in ta veliki jezik – in zato tega jezika ne dam.

Ni prvič in prav gotovo ne zadnjič, da se mi Mladina podlo posmehuje. Naj v dolgi seriji pljunkov malih pack iz Mladine omenim le večkrat objavljeno karikaturo »mojstra« Lavriča, ki me je pred dobrim letom, v času prejema velike Prešernove nagrade za pesniški opus, prikazal kot Juda, ki prešteva denarce. Lavričeva karikatura ni nič drugega kot plagiat antisemitske nacistične propagande iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada si je slavljeni »družbenokritični umetnik« gotovo ustvaril avtoportret v rjavi srajci.

Zakaj torej ta dva in mnogi drugi paglavski napadi Mladine name skozi leta? Ker jaz živim tisto, kar male packe iz Mladine le blefirajo.