»Živijo v primežu individualizma, sanjajo o večji enakosti«

V povzetku izsledkov obsežne raziskave Slovenska mladina 2018/19, te dni so ga v sodelovanju z nemško Fundacijo Friedricha Eberta Stiftunga objavili slovenski raziskovalci z mariborske univerze, je zapisana na prvi pogled nenavadna ugotovitev; sicer je takšnih še več, a ostanimo predvsem na polju političnega in družbenega razvoja. Raziskovalci so po obsežnih intervjujih in anketiranju sklenili, da mladi v Sloveniji »močno podpirajo družbeno reformo v smeri demokratičnega socializma – družbena in gospodarska varnost za vse ter večja enakost so skoraj splošno sprejeta stališča«. Hkrati opozarjajo, da so »avtoritarne tendence med mladimi razmeroma šibke«, se pa lahko hitro okrepijo, še posebej, »če bi se gospodarske razmere (vključno z brezposelnostjo, gospodarsko blaginjo in neenakostjo) v prihodnosti poslabšale«.

Še več, med zaključnimi političnimi priporočili državi je zapisano, da bi morala država spremeniti gospodarske modele, ki izvajajo pritisk na povečanje prožnosti, »in razmisliti o uvedbi novega sistema socialne varnosti (na primer univerzalnega temeljnega dohodka)«. Zahteve po večji enakosti? Novi gospodarski model? Vse to naj bi podpirali mladi, tisti, za katere naj bi veljalo, da so največji potrošniki, individualci, apatični in instantni zadovoljevalci sebičnih potreb?

Gre seveda za priporočila, politične izpeljave, a te imajo z znanstveno analizo pridobljeno ozadje.

Past individualnosti

Da bi razumeli ta paradoks, se je treba potopiti v strukturne zakonitosti današnjega dojemanja mladosti, ki jih je razkrila raziskava. Vodja nacionalne raziskave je bil dr. Andrej Naterer, nekoč je redno obiskoval Ukrajino in delal z otroki, ki so živeli na cesti, o njihovem življenju je posnel tudi dokumentarni film in zanj dobil Miklošičevo nagrado. Danes poučuje na Filozofski fakulteti v Mariboru. »Raziskava je pokazala, da mlade v Sloveniji določajo tri glavne teme. To je individualizem. To je prekarnost. In to je stres,« pojasnjuje. »Vse te stvari so med seboj neposredno povezane. Glavna težava mladih je vprašanje, kako izpeljati prehod v svet odraslosti.« Kako se torej odseliti od staršev, kako se zaposliti, kako si ustvariti družino, kako si postaviti meje lastne svobode, kako iz stanja odvisnosti preiti v stanje neodvisnosti. »Vse to je glavni generator konfliktov in želja.«

Danes se trikrat več mladih kot leta 2013 strinja s trditvijo, da večino dni v tednu občutijo stres. Delež takšnih mladih je sicer še vedno majhen, a neprizanesljivo narašča. Stres se povečuje v šoli, na trgu delovne sile, občutek stresa se povečuje tudi pri medosebnih odnosih.

Da bi razumeli, zakaj je tako, se moramo ustaviti pri pasti individualizma v družbi, ki temelji na začasnih delovnih razmerjih. Velja pravilo, da so mladi v razvitejših državah bolj individualizirani, individualizacija je povezana z manjšim občutkom skupnosti in pripadanja, s stanjem, ko je posameznik osredotočen predvsem nase. A individualizem ni le polje neskončnih možnosti, temveč prinaša tudi travmo zaradi izgube skupnosti, varnosti. »V času individualizma je središče sveta posameznik, ko ta dobi nagrado, je ta izključno in predvsem njegova, lahko jo deli, a je hkrati sam lastnik svojega uspeha. Vprašajmo pa se raje, kolikokrat je človek res zmagovalec. Praviloma ni. Večina je poražencev in po premisah individualizma so potem tudi za te ponavljajoče se poraze vedno odgovorni zgolj posamezniki sami. Oni nosijo stigmo in breme. Ni več skupnosti, ki bi kot nekakšna tamponska cona blažila občutke nemoči, ampak je vse to preneseno na pleča tistega, ki naj bi bil neuspešen.« Tako je tudi breme brezposelnosti v današnjem svetu naloženo predvsem posamezniku. »Ni čudno, da je v takšnem položaju podpora idejam, ki jim lahko na grobo rečemo ’demokratični socializem’, ne fantazija, temveč globoka želja, da bi se stvari znova postavile na mesto, iskanje solidarnejše skupnosti, vključujoče družbe, socialne in ekonomske varnosti, med mladimi zelo močna. Preprosto si želijo več egalitarizma. Živijo v primežu individualizma, sanjajo pa o večji enakosti.« Hlepijo torej po tistem, česar nimajo.

Tako se po izsledkih raziskave mladi v veliki večini strinjajo s trditvami, ki bi jim težko pripisali neoliberalno oznako. Velika večina jih pravi, da bi »morala država prevzeti več odgovornosti za blaginjo posameznikov« ali da bi »morale biti razlike med revnimi in bogatimi manjše«.

Mlade v Sloveniji določajo tri glavne teme. To je individualizem. To je prekarnost. In to je stres.

Negotovost, občutek nesvobode, brezizhodnosti so seveda, po stari marksistični doktrini, neposredno povezani z ekonomskimi odnosi. Strah pred brezposelnostjo pri mladih nenehno narašča, od leta 2000 se je skoraj podvojil.

Pasti politike

Nedavne vseslovenske demonstracije, podnebni protest, ki ga je spodbudila Greta Thunberg, so pokazale, da prav tako ne drži, da je mladim vseeno za politiko, ali bolje, za svet, v katerem živijo.

Morda jim je vseeno za konvencionalne politične stranke, za klasično opredeljevanje med levico in desnico – 43 odstotkov mladih se ni moglo odločiti, ali so levo, desno ali sredinsko usmerjeni –, ni pa jim vseeno za politično participacijo. Predvsem delujejo »protestno«. »Skeptični so do konvencionalnih oblik politike,« pojasnjuje Naterer, »hkrati pa je njihova participacija v alternativnih političnih modelih zelo visoka, recimo pri protestih, pa tudi pri individualnih potezah, ko, dajem zgolj za primer, namenoma bojkotirajo nekatere potrošniške izdelke, ker se ne strinjajo z načinom izdelave. Tu so močni in vplivni.«

Morda zveni logično, da zavračajo konvencionalno politiko, predvsem politične stranke, a mnenji »vsi ste gotofi«, »vsi so isti« sta lahko nevarni. Na to posredno opozarjajo tudi izsledki raziskave. Tisti mladi, ki ne čutijo, da jih politiki zastopajo, in so zaradi tega manj zadovoljni s stanjem demokracije, so pripravljeni podpreti trditev, da bi »morali imeti močnega vodjo, ki vlada s trdo roko za javno dobro,« ali sorodno, »da je močna stranka, ki predstavlja navadnega človeka, to, kar potrebujemo sedaj«.

Med mladimi v Sloveniji je religioznost tesno povezana s političnim desničarstvom in avtoritarnostjo.

Te avtoritarne težnje so v Slovenji sicer še vedno razmeroma šibke, a so hkrati močno povezane s podporo nacionalizmu. Tudi med mladimi v Sloveniji opažamo podobne pojave kot na Madžarskem, v ZDA, Veliki Britaniji, med odraslimi v Sloveniji … Vera v močne voditelje, močen narod, je torej neposredno povezana z občutkom gospodarske nemoči. Izsledki raziskave še nakazujejo, da se vera v avtoritarne rešitve pogosto okrepi, če se gospodarski položaj ali zgolj občutek neenakosti poslabša.

Pasti religije

Raziskava razkriva še eno zanimivost. Delež samoopredeljenih pripadnikov katoliške cerkve se med mladimi v Sloveniji naglo zmanjšuje (od leta 2000 do leta 2018 se je zmanjšal z 72 odstotkov na 52 – zgolj za primerjavo: mladih, ki se identificirajo s katolištvom, je na Hrvaškem recimo še vedno 90 odstotkov). Na drugi strani se je povečal sicer majhen, a izrazit delež globokih vernikov, tistih mladih torej, ki jim vera pomeni enega od temeljnih gradnikov identitete. Ravno med temi mladimi, v skupini najbolj vernih, so ravni višje religioznosti povezane z višjimi ravnmi nacionalizma, politične avtoritarnosti, še posebej močno z desno politično usmeritvijo. Ali z drugimi besedami: med slovenskimi mladimi je religioznost tesno povezana s političnim desničarstvom in avtoritarnostjo. Raziskovalci so hkrati ugotovili, da so korelacije med religioznostjo in desno politično usmeritvijo v Sloveniji bistveno višje kot v drugih državah Jugovzhodne Evrope.

Pojavlja se seveda vprašanje, ali sta v Sloveniji politika in cerkev ločeni? Andrej Naterer odgovarja, da sta »politika in vera formalnopravno seveda ločeni, a močen vodja, ali na ravni politike ali na ravni verskega sistema, za marsikoga pogosto deluje kot rešitev. Prišel naj bi nekdo, ki bo naredil red in prinesel rešitev. Če se bo poslabšala gospodarska stabilnost, bi se torej lahko hitro zgodilo, da bi se nekateri mladi navezali na močne voditelje, na populistične in skrajno desne alternative.«

Natančno to pa je sporočilo, na katero bi morali biti zelo pozorni tisti, ki oblikujejo politiko vlade.

Raziskava o mladih

Kako je nastalo raziskovalno poročilo o mladih

Raziskava Slovenska mladina 2018/2019 je zadnja izmed raziskav o stališčih in vrednotah mladih iz Slovenije.

Nekoč so podobne raziskave nastajale na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, vodila jih je Mirjana Ule, sodelovali so Vlado Miheljak in drugi, leta 2010 pa jih je začela izvajati skupina raziskovalcev z mariborske Filozofske fakultete. Zadnje poročilo o razmerah v Sloveniji je v sodelovanju s Fundacijo Friedricha Eberta Stiftunga izšlo pred nekaj dnevi, poleg Slovencev pa so pri njem sodelovali tudi raziskovalci iz desetih drugih držav Jugovzhodne Evrope.

V Sloveniji je raziskovalno poročilo nastalo na podlagi vprašalnika, pri izpolnjevanju katerega je sodelovalo 1014 respondentov, gre za mlade, stare od 14 do 19 let, ter deset globinskih intervjujev. Raziskavo je pri nas vodil dr. Andrej Naterer, pri njej pa so sodelovali še Miran Lavrič, Rudi Klanjšek, Sergej Flere, Tibor Rutar, Danijela Lahe, Metka Kuhar, Valentina Hlebec, Tina Cupar in Žiga Kobše.

Besedili poročil obeh raziskav, torej slovenskega in mednarodnega dela, sta dostopni na portalu mlad.si.