Lorenci ima prav

Ob zaostrovanju upora družinskih zdravnikov se zdravniška združenja otepajo očitkov, da so v ozadju njihovih aktivnosti težnje po privatizaciji. V Mladini smo namreč razkrili elektronsko sporočilo iz leta 2017, v katerem je predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um Igor Muževič svojim članom predstavil podroben načrt, po katerem »vsi lahko date odpoved«, s čimer bi izsilili izstop iz sistema javnih uslužbencev in prisilili javne zavode, da jih najamejo po podjemnih pogodbah kot zasebnike. Razkritja so sprožila nemalo ogorčenja, posebej ostro pa se je nanje odzval Mladinin kolumnist Janko Lorenci, ki je zapisal, da »anonimna zdravniška večina dopušča, da na vrh njenih ustanov plezajo različni kuštrini in delajo za plazečo se privatizacijo«.

V sindikatu Fides, ki ga vodi Konrad Kuštrin, so se na Lorencijev zapis odzvali zelo prizadeto. »Ne Fides kot organizacija, niti njegov predsednik, ni nikoli vodil ne odkritih ne prikritih akcij s ciljem privatizacije zdravstva in ni manipuliral z javnostjo, kot se nam očita,« so zapisali v izjavi za javnost. V kritiki se je prepoznalo tudi vodstvo Zdravniške zbornice, ki je nanjo prav tako odgovorilo javno. »V tem, da se odkrito pogovarjamo o vseh vidikih slovenskega zdravstvenega sistema in iščemo možne rešitve za trenutne razmere v dobro pacienta, v zdravniški zbornici ne vidimo nobenega znaka za kakršno koli obsedenost ali podpiranje ’plazeče se privatizacije’,« so med drugim zapisali v zbornici. Toda ali je res tako? Že leta 2014 so zdravniška združenja in sindikati sprejeli Strateške usmeritve slovenskega zdravstva za izhod iz krize. Med temi usmeritvami sta bila tudi predlog o prekinitvi monopola državnega ZZZS pri financiranju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in vzpostavitev »konkurence med ponudniki zavarovanj in s tem uveljavljanju evropskih načel svobodne konkurence«. Obenem so predlagali, da bi z ZZZS lahko sklenil pogodbo o financiranju »katerikoli izvajalec, ki sprejema pogoje, pod katerimi mora te storitve opravljati« – kar odpira prostor za zdravnike, ki bi dali odpovedi v javnih zavodih.

Ena izmed ključnih usmeritev, s katero bi zdravnikom dopustili tudi podjetniške motive, pa je po dokumentu zdravniških organizacij oblikovanje »neekskluzivnih pogodb« med zdravniki in javnimi zavodi. Te bi posameznim zdravnikom še zmeraj zagotavljale varno zaposlitev za 32 ur na teden, sočasno pa dovoljevale še »zaposlitev ali opravljanje storitev na trgu ali pri drugem delodajalcu«. Dokument predvideva tudi izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema za javni sektor ali pa vsaj »odpravo limita za uvrščanje zdravniških delovnih mest v plačne razrede« – s čimer bi najbolje plačanim zdravnikom, katerih prejemki že sedaj krepko presegajo plače ostalih javnih uslužbencev, omogočili še večje zaslužke.

Z argumentom, da ne gre za privatizacijo, pač pa le za dopolnitev javnega sistema, ki da bo z uveljavljanjem tržnih načel še povečal svoje zmogljivosti, zdravniške organizacije zagovarjajo vrivanje zasebništva v javni sistem. Nenazadnje so to posredno priznali tudi v Zdravniški zbornici in v Fidesu, in sicer kar v izjavah, s katerimi so želeli zanikati Lorencijeve očitke. V Fidesu so tako udrihali po aktualnem sistemu »državnega« zdravstva, v katerem se menda »ne počutijo dobro ne uporabniki in tudi ne zdravniki kot odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti«. Zdravniška zbornica pa je v svoji izjavi med drugim zapisala, da »bomo vedno opozarjali na zmogljivosti, s katerimi razpolagajo zasebniki, in podpiramo takšen zdravstveni sistem, ki bo pripravljen in zmožen vključevati vse zdravnike in zobozdravnike, med katerimi bi pacienti lahko res svobodno izbirali. Upamo pa, da se bodo razmere sčasoma toliko spremenile, da bo v našem zdravstvenem sistemu zaželeno in cenjeno tudi delo zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov.«