Funkcionalizem

Gostilna Krhne
Glavni trg 5, Vipava
Tel. 040 166 932
Na glavnem vipavskem trgu se lahko z izjemo zaprte srede krepčate vsak dan od 9. do 22. ure.

Ambient:
Prenovljeno pritličje na glavnem vipavskem trgu, pretežno rjave barve, z na stene napisanimi tematskimi poemami in generično lounge žolco na zvočnikih.

Napitki:
Izključno vina iz Vipavske doline, ki so postavljena v vitrino, ne pa tudi zapisana na karto; nekaj jih tudi točijo na kozarec, sauvignon lanthieri in goli breg fedora sta bila odlična.

Dostopnost:
Na trgu je kar nekaj parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
ideja polente s klobaso in zaseko njoki s petelinom

Ne tako fino:
izvedba polente s klobaso in zaseko (zlo)raba balzamičnega sirupa

Goveji karpačo je stal 10, juhi 3,5, njoki 7, polenta s klobaso in zaseko 9, žlikrofi s tartufi 10, taljata 18, tiramisu 3 in štruklji 5 evrov.

»V bistvu bi morali Ronaldo, Jay-Z, Abramovič in ostali bogatuni namesto na Hrvaško hoditi v VIPavo!« je ob rumeni tabli, ki je označila bližino cilja naše tokratne gostilniške ekspedicije eno od svojih besednih iger odigral starosta našega zahodnega dopisništva. V Vipavski dolini so v zadnjih letih poleg vinarjev resno stopili po gasu tudi rokodelski pivovarji in džinokuhi, iz zaupnih poročil naših terenskih oglednikov pa je zaznati tudi novotarijsko brbotanje na gostinski fronti.

Eden zadnjih korakov v to smer je menda tudi odprtje prenovljene gostilne Krhne na osrednjem vipavskem trgu, v kateri je naši v kotu malicajoči odpravi na uho prihajala predvsem angleška govorica – kar je bilo za ponedeljkov večer (še posebej po ekstenzivnem praznovalnem desetdnevju) kar pričakovano. Krhnetovi so gostilno uštimali precej generično; kakšne reči, na primer sodobni usnjeni stoli vs. rustikalne kredence, so sicer v kontradikciji, ampak vseeno je v njej čisto prijetno. Jedilni list je kratek in pregleden, večinoma gre za pričakovane sredinske primorske zicerje – otvoritveni narezki, za prgišče juh (z obvezno, v Krhnetovi izvedbi čisto spodobno, dovolj žmohtno joto, ki pa je v naši komparaciji ostala v senci še odličnejše, goste in močne gobove juhe), njoki in žlikrofi z različnimi zosi, malo pečenk in stejkovja ter sladica ali tri.

Edina jed, ki je res padla v oči, je bila polenta s klobaso, zaseko in kislim mlekom. Sliši se super, tudi ko krožnik pride na mizo, izgleda okej, a kaj, ko že po dveh ali treh grižljajih hrustljave mešanice klobasne file in ocvirkov (ki jih lepo osvežuje v posebni skodelici postreženo kremasto kislo mleko) človek pride do precej globoke luže čiste masti, v kateri se utapljajo rezine polente in ob kateri holesterolometre zabije up to eleven. Namrščene poglede in grajo namenjamo še nebodigatreba navadi krancljajočega polivanja krožnikov s fabrško sirupiziranim balzamičnim kisom, s katerim jim je uspelo skvariti tako (ne čisto do konca odmrznjen) goveji karpačo kot sicer pravilno pečeno govejo taljato. Obe jedi sta sicer iz familije podobnik: na rukolo položena govedina, prekrita z ostružki sira, in počečkani z balzamično cukrado.

Bralstvu tako v primeru obiska priporočamo predvsem škrobnate zicerje: domači njoki so res domači, so oblačkasto mehki, preliti z okusno petelinovo omako so najboljša Krhnetova jed, tik za petami jim stojijo žlikrofi, z zmerno odmerjeno tartufato in dovolj naribane sveže gomoljike, da so presegli slovenski gostinski standard, tik nad njim sta bili tudi sladici – všečen (a premalo zakofetan) tiramisu ter izdatni in kompaktni štruklji z orehi in skuto.

Gostilna Krhne je korekten obrat, ki bo domačim in tujim gostom verjetno všeč zavoljo simpatičnega ambienta, prijazne strežbe in brez večjih napak pripravljene no-nonsense, na laško/primorsko vižo zastavljene ponudbe. Česa bolj ambicioznega pa verjetno že ob prenovi niso imeli v mislih – kar je glede na bližino Zemona, Sakside, Majerije, Podfarovža in Theodosiusa čisto razumljivo.