Fašizem je fašizem

Bilo je pred več kot dvajsetimi leti, v parlamentu je še sedel Ivo Hvalica, tisti jezikavi poslanec SDS, ki se je razšel z Janezom Janšo. Hvalica je bil znan po dolgih poslanskih govorih, retoričnih biserih in spodrsljajih, gromovništvu, težko ga je bilo poslušati, a bil je vztrajen, zato je bil nekaterim všeč. Žrtev ni izbiral; nekoč je Nikolaju Žibertu, nekdanjemu podsekretarju za šolstvo, v govorni vnemi zabrusil, da je koruptiven, na ministrstvu naj bi se dogajal »čisti kriminal«. Žibert se je čutil razžaljenega in v dolgem odškodninskem postopku uspel. Hvalica je moral zaradi izrečenih besed v parlamentu skupaj s sodnimi stroški plačati okoli 10.000 sedanjih evrov. Šlo je za civilni postopek, v katerem so na koncu odločali ustavni sodniki in zapisali, da je Hvalica izrekel »jasen, konkreten in nedvoumen očitek korupcije, torej hudega kaznivega dejanja«, hkrati pa ni navedel nobenih dejstev, ki bi očitke potrjevali.

Bernard Brščič, predsednik Domovinske lige, suverenistične domoljubne stranke, ki se želi s protievropsko retoriko uvrstiti v evropski parlament, je januarja letos vložil zasebno tožbo zoper Luko Mesca, poslanca Levice. Tožnika zastopa odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, podpredsednica omenjene stranke, ki je med drugim branila Andreja Šiška.

Jeseni, lanskega novembra, je med parlamentarno razpravo o minimalni plači Luka Mesec o Bernardu Brščiču dejal, da je bil ta ekonomist »nekoč radikalen neoliberalec«, zdaj pa je »fašist«. Brščič Mescu kot zasebni tožilec očita kaznivo dejanje razžalitve, zmotile pa so ga tri besede, katerih edini cilj naj bi bila razžalitev. Brščič po lastnih trditvah, tako je zapisano v tožbi, »ni bil nikoli radikalen, neoliberalen, še manj pa je danes fašist«.

Evropa sicer premore veliko (neo)fašističnih gibanj, a na začetku se za hip pomudimo pri besedi neoliberalec. Nenavadno je, da se zdi Brščiču takšna oznaka žaljiva, saj se sam opira na avstrijsko ekonomsko šolo, iz katere črpa neoliberalistična doktrina. V tožbi je zapisan vratolomni sklep, ki naj bi ta paradoks Brščičeve užaljenosti razložil. Brščič priznava, da oznaka neoliberalec ni žaljiva, a če jo izreče poslanec Levice, stranke, »ki žali z besedami katoliki, demokrati, kapitalisti in podobno«, če jo izreče poslanec, ki »zagovarja totalitarni režim, kakršen je socializem«, je njegov skriti namen gotovo žaljiv. Prosto po Brščiču je treba upoštevati, kdo besedo izusti, ne pa pomen te besede.

Fašist je objektivno gotovo težja oznaka kot neoliberalec. Pri njej naj ne bi šlo le za razžalitev, pač pa naj bi oznaka fašist za Brščiča predstavljala veliko več – pomenila naj bi, »da se poziva k njegovi usmrtitvi«. Ali kot je zapisano v tožbi: »zasebni tožilec opozarja na osnovi logičnega sklepa; Bernard Brščič je fašist, smrt fašizmu, svoboda narodu, iz česar nedvoumno izhaja: smrt Bernardu Brščiču. To so osnove logičnega sklepanja.« V tožbi je zapisano tudi, da naj bi bila posebna oteževalna okoliščina pri tej »hudi zlorabi parlamentarne demokracije« dejstvo, da je Brščiča, dvojnega magistra znanosti, napadel »mlajši in manj izobraženi poslanec«. Tožba se končuje s sklepom, da se zasebni tožilec Brščič ne bo zadovoljil zgolj s sankcijami premoženjske narave, ampak sodišču predlaga, da poslanca Levice strpajo v zapor. Brščič je sicer pred dnevi proti Mescu vložil še eno tožbo; tokrat gre za civilni postopek, zaradi razžalitve si želi 8000 evrov.

Ali je torej Luka Mesec res prestopil mejo? Je Brščič vseeno fašist? Je to objektivno res ali pa gre za žaljivo dejstvo? Brščič je javna osebnost, nastopa v televizijskih pogovornih oddajah, nekoč je bil državni sekretar, objavlja na internetu, kandidira na volitvah, postal je predsednik politične stranke. Pri vprašanju razžalitve velja za javne osebnosti višji prag tolerance kot za druge ljudi. Brščič že leta deluje politično; odkar je predsednik stranke, pa je tudi politik.

»Če zasebni tožilec ne želi, da bi ga javnost (in z njo tudi obdolženec) videla in dojemala kot fašista, bi preprosto moral nehati govoriti kot fašist, nehati pisati kot fašist in nehati nastopati kot fašist.«

Še najboljši odgovor na vprašanje, ali je Mesec prekoračil dovoljeno mejo, so argumenti v pravnem ugovoru na tožbo. Mesec se ne spreneveda in vztraja pri izrečenem. Zanj je Brščič še vedno fašist, vendar fašist v kontekstu današnjega zgodovinskega trenutka. Torej ne tisti fašist, ki je korakal proti Rimu ali preganjal in pobijal Slovence po Primorskem, pač pa fašist kot pripadnik »obujene ideologije superiornosti ene nacije in ene rase«. Mesec v svojem ugovoru skratka trdi, da je fašizem zvrst radikalne desničarske opredelitve.

Iskanje natančnega poimenovanja nekega družbenega fenomena je stvar akademske razprave: kaj je zgodovinski fašizem, kaj je neofašizem, prafašizem, koliko je v vsem tem palimpsestnih nacističnih idej, koliko brikolaž rasizma in podobno. Fašisti današnjega časa niso takšni kot pred 90 leti. A ideje, ki jih zagovarjajo novodobni fašisti, so podobne tistim, ki so se po Evropi razširile v 30. letih prejšnjega stoletja. »Če bi oznaka ’fašizem’ za vsakogar, ki zavrača to oznako, bodisi zaradi njene zgodovinske obremenjenosti bodisi zato, ker ne sprejema vseh stališč zgodovinskega fašizma, obveljala za razžalitev, bi posamezne osebe ali skupine lahko zagovarjale identična stališča kot fašizem, vendar ne bi smele opozoriti, da gre za fašistične ideje,« je v ugovoru opozoril Mesec. Če teh idej ne bi znali prepoznati in izolirati, lahko znova privedejo do katastrofe. »Dovolj bi bilo, da bi zagovorniki fašističnih idej svoj svetovni nazor poimenovali z drugimi pojmi.«

Seveda Brščič ne zagovarja vseh idej zgodovinskega fašizma, ne na ravni vodenja držav niti v območju ekonomije, enako pa razmišlja pri vprašanju človekovega dostojanstva. Mesec vse te fašistične ideje v odgovoru na tožbo tudi navede: Brščič razdeljuje ljudi na več ali manj vredne, družbo ločuje na polnokrvne moške in izprijence, zanika holokavst, izmišlja si judovske zarote, piše o »negroidnih semitskih hordah«, o »perfidnih židih«. Govor, ki ga Brščič uporablja, ideje, ki jih zagovarja, politična dejanja, ki jih je storil, spadajo v okvir večine znakov, ki jih je kot fašistične v članku o izvorih fašizma že pred desetletji omenil veliki italijanski humanist Umberto Eco. Njegov članek o prafašizmu – izšel je tudi v slovenskem prevodu – se končuje z opozorilom: »Prafašizem je še zmerom okrog nas, in včasih niti ni tako skrit. Seveda bi bilo veliko laže, če bi se pojavil nekdo, ki bi naravnost rekel: ’Ponovno hočem odpreti Auschwitz, hočem, da črnosrajčniki spet korakajo po italijanskih trgih.’ Vendar življenje ni tako preprosto. Prafašizem se lahko povrne v najnedolžnejših oblačilih. Naša dolžnost je, da ga razkrinkamo in pokažemo.« Luka Mesec razmišlja podobno. »Če zasebni tožilec ne želi, da bi ga javnost (in z njo tudi obdolženec) videla in dojemala kot fašista, bi preprosto moral nehati govoriti kot fašist, nehati pisati kot fašist in nehati nastopati kot fašist,« je zapisal v ugovoru. V njem je tudi pojasnil, zakaj je Brščiča med parlamentarno razpravo sploh omenil. »Prepoznavanje in opozarjanje na zlo, ki so ga te ideje in drže povzročile v zgodovini, je nujen del politične kritike. Smoter oznake zasebnega tožilca za fašista ni razžalitev, temveč gre za opozarjanje na zavrženost, moralno nesprejemljivost in politično nevarnost njegovih stališč, ki so v nasprotju z vrednotami, na katerih sloni naša ustavna ureditev in vsa demokratična Evropa.« Še opomba: Luka Mesec je v še enem pravnem sporu. Kolumnistu Reporterja Boštjanu M. Turku v odškodninskem postopku očita razžalitev. Turk je jeseni, ko se je sestavljala Šarčeva vlada, Mesca primerjal s Hitlerjem. Zapisal je, da ima »Mesec tako kot Adolf Hitler velike ambicije: Slovenija je namreč le nekaj korakov stran od noči dolgih nožev, ko bodo rjavosrajčni mesečniki (oblačijo se v kombinacije uniform, ki spominjajo tako na naciste kot na kitajsko kulturno revolucijo) začeli odstranjevati nasprotnike.« A stvar je drugačna kot v primeru Brščič, kolumnistove izpeljave so izmišljotina. »Turk uporablja zlagane argumente,« pravi Luka Mesec, »straši ljudi. Za Brščiča pa vztrajam pri tem, kar sem trdil v parlamentu: obstaja kup podobnosti med njimi in zgodovinskim fašizmom ali pa neofašizmom.«

Točno v tem primeru se je treba s poslancem Levice strinjati. Stvari moramo poimenovati s pravimi imeni. Demokrati so demokrati, levičarji so levičarji, konservativci so konservativci, nacionalisti so nacionalisti, fašisti pa so fašisti. Sodišče ne bi smelo imeti težkega dela. Za razliko od Iva Hvalice Luka Mesec v parlamentu ni govoril na pamet.