Nova ekonomija in nova izkoriščanja

Roger McNamee že desetletja živi v Silicijevi dolini, je investitor in na področju informacijske tehnologije pozna skoraj vse. Svetoval je Billu Gatesu, večkrat pa je bil tudi v pisarni Marka Zuckerberga na pogovorih o tem, kako voditi podjetje, kakršno je Facebook. Bil je njegov mentor, verjel je v njegov – kakor pravijo v finančnih krogih – potencial. Rad je imel Zucka, bil je njegov največji fan.

McNamee se je v zadnjih letih od Facebooka oddaljil in postal eden njegovih največjih kritikov; napisal je tudi knjigo »Zucked: Waking Up To The Facebook Catastrophe«. Zmotil ga je poslovni model, zmotila sta ga izkoriščanje uporabnikov in preprodaja osebnih podatkov, zmotilo ga je dopuščanje političnih manipulacij, zmotili so ga algoritmi, katerih namen je zbujanje pozornosti uporabnikov. Vse to je razložil v pismu in ga sedem dni pred volitvami, ki so ustoličile Trumpa, poslal Zuckerbergu. A pravega odgovora ni bilo. Res je, da Zuckerberg napoveduje velike novosti, a v bistvu se ni spremenilo nič usodnega. Facebook, Google in ostala velika tehnološka podjetja uporabljajo podatke uporabnikov, ki o tem niti ne razmišljajo – ali pa ne vedo ničesar – kot gorivo za rast dobičkov. Brezmejno jih izkoriščajo.

Vsa industrija je neregulirana, zato je tudi dobičkonosna. Podobno je bila nekoč dobičkonosna težka industrija, dokler niso države ugotovile, da velike tovarne onesnažujejo okolje. Začele so sprejemati ekološke standarde, ki pa, s stališča posameznega proizvajalca, prinašajo stroške. Razžveplanje dimnih plinov pač ni zastonj.

A to ni edini problem Facebooka, Googla, Appla, Amazona in drugih. Podjetja, ki rada govorijo o tem, da človeštvu odkrivajo prihodnost, se spretno izogibajo plačevanju davkov ter izkoriščajo tako uporabnike kot države, v katerih ti živijo. Pri tem uporabljajo različne zagonetne finančne operacije; dvojni irski in nizozemski sendvič, nelegalne državne pomoči, davčno optimiziranje in vse ostalo.

Digitalna podjetja so prvaki v davčnih utajah. Apple naj bi po nekaterih ocenah v EU, kjer proda velik delež svojih izdelkov, plačal zgolj 0.7 % davka na dobiček. Tudi uradni dokumenti Evropske komisije pričajo o nepoštenih poslovnih praksah. »Digitalna podjetja so v povprečju efektivno obdavčena po 9,5-odstotni stopnji, medtem ko so prav takšna tradicionalna podjetja v povprečju obdavčena po 23-odstotni stopnji,« je zapisano v enem izmed njih. Evropska komisija se sicer že leta z raznimi direktivami in ukrepi trudi, da bi uvedla skupni davek na digitalne storitve za prihodke od opravljanja nekaterih digitalnih storitev, a so pogajanja blokirale različne države, med drugim zaradi vprašanja suverenosti.

Ker ni šlo na globalni ravni, so nekatere države stvari vzele v svoje roke. Digitalni davek bodo tako v kratkem uvedle Španija, Francija in Avstrija, o njem razmišljajo Italija, Poljska in druge države.

Slovenija v tem primeru ravna po starem kopitu. Ne sili v ospredje, finančno ministrstvo je že nekajkrat pojasnilo, da naj bi bile parcialne rešitve škodljive in da je bolje čakati na dogovor na ravni OECD ali vsaj EU. Sicer »spremljajo dogajanje na tem področju v posameznih državah članicah«, a se hkrati »zavedajo, da bi z morebitnim oblikovanjem drugih alternativnih predlogov, ki bi bili sprejeti enostransko, problem naslovili v bistveno manjšem obsegu in občutno manj učinkovito v primerjavi s sprejetjem ukrepov na globalni ravni«.

Obdavčitev digitalnih storitev je predvsem politično vprašanje. O njem naj bi čez nekaj tednov razpravljal tudi slovenski državni zbor. Stranka Levica predlaga, naj ministrstvo za finance do 1. septembra pripravi zakon, ki bi na območju Slovenije uvedel davek na digitalne storitve. Levica sama zakona ni napisala, prav pa je, da se ta razprava resno začne tudi pri nas. Milijoni, ki jih skrijejo tehnološki velikani, se odražajo tudi v slovenskem proračunu.