Spolne prestopnice

Mednarodno športno razsodišče v Lozani (CAS) je sprejelo odmevno odločitev – pritrdilo je upravičenosti novega pravilnika Mednarodne atletske zveze (IAAF), ki omejuje raven testosterona v krvi tekačic na srednje proge.

Tožbo za razveljavitev pravilnika je vložila Caster Semenya, tekačica na 800 metrov, dvakratna olimpijska in svetovna prvakinja, ki se je rodila z motnjo v spolnem razvoju, imenovano 46 XY. To pomeni, da ima genetsko zasnovo, značilno za moške, a se njene moške lastnosti niso v popolnosti razvile. Imela naj bi tudi notranje testise, zato je pri njej koncentracija testosterona, hormona, ki odločilno vpliva na razlike v atletskih sposobnostih med moškimi in ženskami, pmembno višja. Toliko višja, da ji zagotavlja občutno prednost na atletski stezi.

Pravilnik IAAF od tekačic na razdaljah od 400 metrov do ene milje, ki želijo nastopati v ženski kategoriji, zahteva, da morajo vsaj pol leta prej vzdrževati koncentracijo testosterona v krvi pod 5 nanomolov na liter.

Običajna koncentracija pri ženskah se giblje med 0,5 in 1,5 nmol/l. To lahko dosežejo bodisi s kirurškim posegom bodisi z jemanjem hormonskih zdravil – v večini primerov naj bi zadostovale običajne kontracepcijske tablete. Sicer pa lahko tekmujejo skupaj z moškimi.

Vprašanje je, kdo bo opravil poseg ali predpisal tablete. Svetovna zdravniška organizacija (WMA) se je opredelila proti pravilniku IAAF, češ da predstavlja »hudo obliko diskriminacije, utemeljene na genetski raznolikosti ženskih atletinj, in je v nasprotju z medicinsko etiko«. Šlo bi za nepotrebno zdravljenje, ki ni brez morebitnih stranskih učinkov. Zato zdravnike pozivajo, naj pri tem ne sodelujejo.

Odločitev CAS je razdelila športno in strokovno javnost. Na eni strani so tisti, ki v kaznovanju atletinj zaradi njihovih naravnih danosti vidijo nedopustno diskriminacijo, primerljivo s tem, da bi plavalcu Michaelu Phelpsu prepovedali tekmovati zaradi njegovih dolgih rok in nizke proizvodnje mlečne kisline v mišicah. Ali da bi Primožu Rogliču prepovedali sodelovati na kolesarskih dirkah, ker lahko njegovo telo skoraj nadnaravno učinkovito izkorišča vdihani kisik. Druga stran v tej razpravi pa odgovarja, da je to zgrešena primerjava; za protiargument ponujajo kategorije v boksu, ki zagotavljajo, da se boksarji borijo proti sebi enakim in da imajo tudi tisti manjše rasti možnost uspeha. Pač v svoji kategoriji.

Profesorica prava na Univerzi Duke dr. Doriane Coleman, nekdanja tekačica na 800 metrov in strokovnjakinja za protidopinške postopke, je odločitev CAS označila za »zmago za vse ženske športnice«. V članku na spletni strani Quillette utemeljuje, da so koncentracije testosterona v krvi pri moških praviloma od 10- do 30-krat višje kot pri ženskah, prav izpostavljenost testosteronu med puberteto je tisti dejavnik, ki prispeva k razlikam v atletskih sposobnostih. Razlika v dosežkih med moškimi in ženskami se zato giblje med 10 in 12 odstotki. »Brez omejitev na podlagi spolnih lastnosti na odru za zmagovalce ne bi videli nobenega ženskega telesa.«

To naj bi se na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru dejansko tudi zgodilo, saj sta poleg Caster Semenya na odru za zmagovalce stali še dve atletinji z domnevno enako motnjo v spolnem razvoju, kar je povzročilo veliko razočaranja in jeze med preostalimi tekačicami. Britansko finalistko Lynsey Sharp, ki je končala kot šesta, so po tekmi zaradi »nepravičnosti« premagale solze.

Caster Semenya, ki je po objavi razsodbe CAS zlahka zmagala v teku na 800 metrov na mitingu v Dohi, zatrjuje, da se ne namerava ukloniti, in napoveduje, da bo odslej tekla na razdalji 5000 metrov, ki je sporni pravilnik IAAF ne zajema.