Laž, laž, vse je laž 

Spoštovani gospod Zoran Stančič, pri Mladini o bančni sanaciji iz leta 2013 pišemo že leta. O tej temi smo govorili z nešteto strokovnjaki, prebrali smo na kilograme poročil in porabili ure – ne, dneve! – za pogovore z udeleženimi ali prizadetimi. Začelo se je z molkom vseh odgovornih celo glede stroškov samih stresnih testov, ampak nekako smo se tudi mi, novinarji, podobno kot na primer revizorji računskega sodišča pa kriminalisti, parlamentarci iz preiskovalne komisije ali sodniki, počasi prebili skozi informacijsko blokado. In potem se vi, po kakšnih petih letih javne razprave, kot predstavnik evropske komisije, ki je pri tem molku sodelovala, oglasite z rokohitrskim mnenjem, da pri Mladini spet »obujamo izmišljene teorije zarote«!

Gospod Stančič, kar ste zapisali v svojem odzivu, je bila zgodba, ki so ji morda nekateri še verjeli decembra 2013. Ampak po tistem decembru se je zgodilo že marsikaj. Če recimo začnemo pri vaši prvi trditvi, da so dejstva jasna, saj naj bi »smernice EU glede dodelitev državne pomoči bankam Evropska komisija sprejela julija 2013, začela so veljati 1. 8. 2013 in se od takrat dalje konsistentno uporabljala pri priglasitvah državne pomoči v 22 državah EU«. Ja, to je trditev iz decembra 2013 in morda še iz leta 2014. Ampak vmes smo imeli sodne postopke, ki so šli vse do sodišča EU, kjer je leta 2015 celo vaša komisija priznala, da t. i. Sporočilo o bančništvu, ki ga omenjate, ni obvezujoč dokument. Tako ste sami sporočili sodišču: »Komisija meni, da Sporočilo o bančništvu držav članic ne zavezuje.« Nadaljujete, da naj bi se ta nova pravila »konsistentno uporabljala …«, in omenjate, da naj bi stresni testi leta 2014 pokazali isto. Ne bomo ponavljali, kaj so tako rekoč vsi uveljavljeni slovenski ekonomisti napisali o stresnih testih iz leta 2014. Ker pa ste iz evropske komisije, lahko preberete poročilo evropskega parlamenta iz junija 2018 Subordinated Debt and Self-placement, kjer boste na 52 straneh naleteli na kopico argumentov in primerov, z barvitimi preglednicami vred, ki kažejo, da se ta pravila po državah niso konsistentno uporabljala.

A če res verjamete, kar ste zapisali, vam v premislek ponujamo še tole primerjavo: če je Slovenija državno pomoč priglasila januarja 2013, zakaj so zanjo ta nova pravila iz 1. avgusta 2013 (retroaktivno) veljala, niso pa za avstrijsko Hypo banko, v primeru katere je Avstrija državno pomoč dokončno priglasila 27. avgusta 2013? Ker je Avstrija pač Avstrija? (Tukaj parafraziramo Junckerja o Franciji …) Vrhunec sprenevedanja je vaša trditev na koncu odziva, češ da je donosnost slovenskih obveznic začela padati šele, ko so bili objavljeni rezultati pregleda kakovosti sredstev in stresnih testov, ko naj bi se zaupanje vrnilo. To je spet trditev, ki smo ji verjeli do sredine leta 2014, ko smo se zavedali EU-zavez. Torej, državo smo zaradi teh stresnih testov dodatno zadolžili za vsaj tri milijarde. Ta denar smo vložili v banke in pri tem z zujfom porezali socialno državo. Denar smo v banke vrgli, da bi te začele poganjati gospodarstvo. In veste, kaj se je potem zgodilo? Nič. Posojil podjetjem je bilo še naprej vse manj, ker je vaša evropska komisija kot pogoj za pomoč bankam tem omejila dajanje posojil in poslovanje. Gospodarska rast se je za čuda vrnila, ampak gotovo ne zaradi dokapitalizacije bank in ukrepov, ki jih je zahtevala evropska komisija. Veste, kdaj se je vrnila? Ne po stresnih testih leta 2013. NLB je že v tretjem četrtletju leta 2011 imela 35 milijonov evrov dobička (brez upoštevanja slabitev). In že leta 2012 je izvoz začel rasti.