Vladavina poučenih

Junija 2016, ko so bili že znani izidi referenduma, na katerem so se Britanci odločali o izstopu države iz Evropske unije, je marsikdo opozarjal, da je bila njihova odločitev takšna, kakršna je pač bila, tudi zato, ker večina volivcev in volivk zaradi kompleksnosti teme, o kateri so odločali, ni zmogla zares ovrednotiti prednosti in slabosti obstanka Velike Britanije v EU. Med njimi je bil tudi Jason Brennan, ameriški politolog z Univerze Princeton, ki je v prispevku Brexit, Democracy and Epistocracy zapisal, da bi moral britanski volivec, če bi hotel sprejeti kompetentno odločitev, »poznati ekonomijo in sociologijo trgovanja, tudi politiko centralizirane regulacije, hkrati pa biti seznanjen s politiko priseljevanja na Otok in zgodovino nacionalističnih gibanj«. Po mnenju politologa »ni nobenega razloga, na podlagi katerega bi lahko utemeljeno sklepali, da vsaj desetina Britancev premore osnovno znanje iz družbenih ved, ki bi jim omogočalo ustrezno opredeliti se pro ali contra«.

Ker je po Brennanu večina državljanov politično apatična, tisti, ki so politično dejavni vsaj na volitvah, pa se najpogosteje odločajo na podlagi skopih informacij, pristransko in iracionalno, tako rekoč muhavo, ne preseneča, da je bilo volilno telo ob britanskem referendumu lahek plen populistov. Po njegovem je treba izvorno krivdo iskati v ustroju demokracije, saj imajo ljudje občutek, da »njihov glas šteje bore malo, to pa jih ne spodbudi, da bi se pred odločanjem bolje seznanili z dejstvi ali skrbneje premislili o informacijah, ki jih prejemajo«. Prepričan je, da bi spričo razraščanja »jeznih, maščevalnih, nacionalističnih, ksenofobnih in rasističnih gibanj na Zahodu, katerih volilna baza sestoji iz slabo obveščenih volivcev«, morali opustiti »otroško vero v pravičnost demokracije per se in poiskati boljše nadomestilo zanjo«.

Alternativna politična ureditev, ki jo Jason Brennan ponuja v delu Against Democracy (Proti demokraciji) – navedeni prispevek je bil le napoved knjige –, je v svoji preprostosti privlačna in prepričljiva. Če vse politološke raziskave iz zadnjega pol stoletja potrjujejo, da se volivci, apatični ali zaradi različnih razlogov slabo obveščeni, vedno (z)motijo ali so plen manipulacij propagandnega stroja različnih ideologij ali političnih strank, bi bilo po Brennanu najbolje opustiti ves cirkus z volitvami in vse, kar sodi zraven, ter vzvode političnega odločanja, v tej ali oni obliki, prenesti na tiste, ki so za to delo najbolj usposobljeni: epistokrate. Sistem vladavine, ki ga po analogiji s plutokracijo (vladavino bogatih), timokracijo (vladavino lastnikov) ali demokracijo (vladavino ljudi) imenujemo epistokracija – v stari grščini kratos pomeni moč, episteme pa znanje –, bi bila po Brennanu nekakšna vladavina modrih, vladavina tistih z boljšim uvidom v delovanje družbe.

Zamisel o epistokraciji podkrepi z navajanjem Johna Stuarta Milla, britanskega filozofa, ki se je v 19. stoletju zavzemal za podobno rešitev z namenom zasnovati vladavino, ki bi prinašala »najboljše rezultate«. Britanec je zagovarjal volilni sistem, v katerem bi bilo število volilnih glasov določeno glede na poklic, ki ga opravlja človek, in posameznikovo zmožnost razčlenjevanja kompleksnejših vprašanj. Visoko izobraženi bi imeli denimo šest ali več glasov, kmetje in trgovci štiri, usposobljeni delavci dva, neusposobljeni po enega. Toda Mill je v premisleku o najboljšem sistemu vladavine vendarle pričakoval, da si bodo posamezniki prizadevali za »množenje« svojih volilnih glasov, Brennan pa pripadnikom nekaterih skupin vnaprej odreka pravico do sodelovanja na volitvah. Po njegovem je politično odločanje specifično odločanje, saj je pri njem nujno sprejemanje odgovornosti za odločitve, ki zadevajo ne le življenje posameznika, temveč vseh članov politične skupnosti.

Od tu njegovo ločevanje »političnih živali« na tri podvrste. Pripadnike prve imenuje »hobiti«. To so po njegovem ljudje brez izrazitega političnega prepričanja ali interesov. V drugo skupino, »huligane«, umesti ljudi z močnimi in jasnimi političnimi nazori, ki pa so najpogosteje ideološko obarvani. Ti ljudje – trdi Brennan – so zmožni zagovarjati svoja mnenja, ne pa tudi artikulirati mnenj političnih nasprotnikov, obenem pa je zanje značilen prezir do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Tretja »podvrsta« so nekakšni »razsvetljeni« modreci, ljudje, ki so sposobni znanstveno in racionalno misliti politiko, mnenja pa podkrepijo z dognanji družbenih ved in filozofije. »Njihova samozavest je tako trdna, kot so trdni dokazi, s katerimi nastopajo.«

Lahko z uvedbo epistokracije, vladavine poučenih, preprečimo, da pokvarjeni ljudje lažejo nevednim?

Po Brennanu je ključna težava današnje demokracije, da so si politični prostor prisvojili »huligani«, s polarizacijo političnega prostora pa spodbujajo k ostrenju mnenj tudi »hobite«, kar vse naj bi onemogočalo – tudi njegovo – pravico do izbire »dobre vlade«. Avtor se seveda zavzema za takšno spremembo sistema vladavine, v kateri bi imeli glavno besedo »razsvetljeni«. Te ljudi bi po njegovem lahko izbrali s tristopenjskim preizkusom, v katerem bi »križali« podatke o volilni izbiri posameznega volivca z njegovimi demografskimi podatki in rezultati testa o njegovi politični razgledanosti. Jasno seveda je, da bi bil ključni kazalnik tega, kdo sodi med politično »razsvetljene«, test, tega pa bi po Brennanu najbolje opravili državljani, ki »pripadajo belemu srednjemu razredu, izobraženi in zaposleni moški«.

S takšnimi povedmi, skrbno umeščenimi v knjigo, Jason Brennan razkrije svoje prave barve. Razkrije pripadnost posebni skupini mladih ameriških desno usmerjenih intelektualcev – »liberalci krvavečega srca« si pravijo –, ki hočejo očistiti obraz ameriške desnice po finančni krizi, začeti leta 2008, med katero so se razkrile vse razsežnosti diktature prostega trga, s socialno čutečimi puhlicami. Jonah Walters je v časniku Jacobin tudi z naslovom prispevka Bleeding Heart Bullshit jasno sporočil, da Brennan in njegovi ne prepričajo nikogar. Njihovi načrti so jasni. Tudi iz Brennanove »skrbi«, da v sedanjih razmerah, ko so zaradi »krivic in socialnih težav nekateri manj podkovani z znanjem«, ne bi bilo smiselno vztrajati pri »volilni pravici za vse, a vsi si moramo prizadevati za popravo teh krivic«. Walters ima seveda prav, ko pravi, da Brennan morda toči »krokodilje solze zaradi položaja ’marginaliziranih skupin’ in se sklicuje na ’krivice’, toda z neapologetsko vizijo ograjene politične sfere, v kateri dominirajo intelektualne elite, kaže svoje prave barve«.

Povsem očitno je, da Brennan premisleka o epistokraciji ne ponuja kot miselni eksperiment, temveč ga umešča v politično agendo skupine »krvavečih src«. Res pa je s knjigo Against Democracy načel aktualno vprašanje o zagatah sedanjega ustroja demokracije. Te se kažejo tudi v tem, da so bili današnji populisti, evropski in drugi v svetu, izvoljeni po demokratični poti, marsikje v Evropi pa se tudi v politično sfero vse bolj zajedata ideologiji utilitarizma in le menedžiranja države, kjer je pomemben zgolj učinek, ki ga politika proizvaja v finančnem in gospodarskem sektorju, vse manj pa kakovost političnega življenja in blaginja prebivalcev.

Evropska unija ponuja v kontekstu razprav o vladavini poučenih zanimiv izziv v razmišljanju. Po eni strani njene elite – zaradi demokratičnega primanjkljaja – odločajo skladno z dognanji stroke, hkrati pa so te elite – spet zaradi demokratičnega primanjkljaja – pri odpravljanju posledic finančne krize v odnosu do prebivalcev južnoevropskih držav ravnale povsem neprizanesljivo in neobčutljivo. Seveda oblike vladavine v EU ne moremo imenovati epistokratska, temveč je, vsaj kar zadeva odločanje v evropski komisiji, tehnokratska. David Runciman, profesor politologije z Univerze v Cambridgeu, v prispevku za Guardian opozarja, da gre za različni obliki vladavine; tehnokracija pomeni vladavino tistih, ki se spoznajo le na posamezno področje, epistokracija pa vladavino tistih, ki znajo najbolje razmišljati. Tehnokrati so ljudje, »ki znajo popraviti stroj, denimo gospodarstvo, ne vedo pa, kaj je najbolje za družbo«.

Pri epistokraciji gre za »prave odločitve«, pri tehnokraciji pa za »tehnično pravilne rešitve«.

Tudi Runciman meni, da je v ozadju zdajšnjih pobud za uvedbo epistokracije stara, a vedno znova »privlačna misel, ki nam veleva, da nam ni treba živeti z napakami, ki jih večina sprejme, saj jih z drugačnim tipom vladavine lahko preprečimo. Pa lahko z epistokracijo res preprečimo to, da pokvarjeni ljudje lažejo nevednim ljudem?« Politolog ima seveda kopico zadržkov do epistokracije. Ne le do »izbire« epistokratov, ki je vedno in nujno arbitrarna in nanjo vplivajo različni interesi, temveč označuje to zamisel za »lahkomiselno« še zato, ker njeni zagovorniki ne upoštevajo sporne povezave moči in znanja, kar se mora prej ali slej izpriditi. »Včasih je ne vedeti najustreznejšega odgovora najboljša obramba pred tistimi, ki mislijo, da so zaradi svojega znanja superiorni,« piše Runciman.

Seveda po njegovem mnenju vsakršen »test«, tudi Brennanov, na podlagi katerega bi preverjali, kdo se lahko kvalificira med epistokrate in kdo ne, izniči dostojanstvo demokracije. Namesto privzdigovanja in povzdigovanja znanja izbranih posameznikov bi morala zrela in zdrava družba več truda vložiti v politično ozaveščanje in izobraževanje vseh članov skupnosti. Runciman z opisom delovanja Nigla, spletnega robota z umetno inteligenco, ki so ga v ZDA predstavili leta 2017, da bi volivcem pomagal izbrati pravo politično opcijo zanje, nakaže eno izmed smeri v teh razmislekih, zlasti s poudarkom, da so tudi volitve del političnega izobraževanja. Obenem pa izraža skrb, da bodo v 21. stoletju politične preference volivcev namesto politikov usmerjali in z njimi manipulirali tehnokrati, če govorimo o robotu Niglu, lastniki in razvijalci programske opreme. »Lahko se zgodi, da bo epistokracija 21. stoletja podrejena tehnokratski vladavini,« zapiše.