Smetiščni kresovi

Požari v objektih za ravnanje z odpadki so v zadnjih dveh letih v Sloveniji postali stalnica. Nazadnje je prejšnji teden zagorelo v skladišču odpadkov družbe Publicus v Suhadolah pri Komendi. Zagorelo je okoli 2000 ton tako imenovane lahke frakcije odpadkov, ki jih je Publicus začasno skladiščil in ki čakajo na odvoz na sežig v tujino. Kot so po požaru ugotovili inšpektorji, podjetje za več kot petkrat presega količino odpadkov, ki jo glede na okoljevarstveno dovoljenje lahko skladiščijo na območju. Prav preprečevanje pretiranega kopičenja odpadkov je eden ključnih ukrepov za varstvo pred požarom.

Vzrok požara za zdaj ni znan, direktor Publicusa Slavko Hrženjak pa zatrjuje, da so izvajali vse potrebne varnostne ukrepe in da so imeli zadeve pod nadzorom. Iz povedanega je mogoče razbrati sum, da je bil požar podtaknjen.

Vse odkar je pred dvema letoma zagorelo skladišče nevarnih odpadkov družbe Kemis na Vrhniki, si požari v objektih za ravnanje z odpadki sledijo tako pogosto, da jih preprosto ni več mogoče pripisati naključju.

Le nekaj dni po požaru v Kemisu je denimo požar zajel jeseniški center za ravnanje z odpadki na Mali Mežakli, ki ga prav tako upravlja družba Publicus. »Zagorelo je na robu odlagališča lahke frakcije, torej v bale stisnjenih plastičnih delov. Videti je bilo, kot da bi nekdo nekaj polil in s tem zanetil požar,« je takrat razlagal Hrženjak.

Le nekaj tednov po požaru v Kemisu so zagorele tudi nakopičene odpadne sveče, ki so čakale na predelavo na dvorišču družbe EkoPlastkom v Ljutomeru. V tem primeru so policisti ugotovili, da je bil požar podtaknjen.

Kmalu zatem je požar izbruhnil na območju družbe Ekosistemi v Straži pri Novem mestu. Ugotovljeno je bilo, da se je požar začel na več mestih hkrati.

Aprila letos je v razmiku petih dni dvakrat zagorelo v obratu podjetja Salomon v Lenartu. Pri prvem požaru so še dopuščali možnost spontanega samovžiga, pri drugem požaru pa po besedah vodilnega v podjetju Janeza Pavčnika kaj takega ni mogoče. »Če bi šlo za samovžig, bi se požar začel počasi, s tlenjem, dimom in neprijetnim vonjem, kar bi kdo od zaposlenih zagotovo zaznal. Posnetki nadzornih kamer pa kažejo, da je plamen v trenutku zajel večjo površino.« Kot pravi, je po drugem požaru začel dvomiti tudi o tem, da je pri prvem požaru šlo za samovžig.

Vse odkar je pred dvema letoma zagorelo v družbi Kemis na Vrhniki, si požari na objektih za ravnanje z odpadki sledijo tako pogosto, da jih preprosto ni več mogoče pripisati naključju.

O ozadju požarov se pojavljata dve nasprotujoči si teoriji. Nekdanji minister Jure Leben je v nedeljo na TV Slovenija namignil, da bi lahko bila za požare odgovorna kar podjetja sama. »Mislim, da je čas, da rečemo bobu bob. Po mojem ti požari niso naključje. Moramo si resno postaviti vprašanje, zakaj se taki požari dogajajo v zasebnih podjetjih.« Ko smo ga pozvali, naj svojo izjavo dodatno pojasni, nas je zavrnil, češ da je sam že poskušal spremeniti stvari, pa je na koncu moral kot minister odstopiti.

Za direktorja Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS Sebastijana Zupanca pa so glavni osumljenci nezadovoljni lokalni prebivalci. »Kemis je bil recept. Požar je povzročil veliko razburjenje v javnosti, javno mnenje se je odločno obrnilo proti nadaljnjemu obratovanju podjetja na trenutni lokaciji. In v vseh primerih, ko so objekti za ravnanje z odpadki motili lokalne civilne iniciative, je pač nekdo uporabil isti model vpliva na javno mnenje. V primeru Ekosistemov v Straži pri Novem mestu jim je celo uspelo.«

Namigovanje, da bi požare povzročali kar lastniki podjetij sami, da bi se znebili odpadkov, pa so po njegovem mnenju prenagljeni in nepoznavalski. »Nobena zavarovalnica in morebitni pozitivni finančni učinki zmanjševanja količine zaloge gorljivih odpadkov ne morejo pokriti škode, ki jo povzroči požar v takem objektu in za podjetje pomeni velik finančni udarec.«

A s tem, ko se osredotočamo na iskanje krivca za nastanek požara, pozabljamo na ključen problem – če se odpadki ne bi kopičili v podjetjih za ravnanje z odpadki, tudi zagoreti ne bi mogli.

Težak problem lahke frakcije

Slovenija se v zadnjem letu in pol spopada s krizo kopičenja odpadkov. Kupi ločeno odpadne embalaže še vedno zasedajo velike površine na dvoriščih komunalnih podjetij. A tudi ko te odpadke vendarle odpeljejo v sortiranje in predelavo, problem še ni dokončno rešen. Približno 70 odstotkov teh odpadkov je preveč onesnaženih, da bi bili primerni za recikliranje. Te odpadke zmeljejo v enakomerno velike kose, da so primerni za gorivo za sežigalnice. To je tako imenovana lahka frakcija, katere energijska vrednost je praviloma višja od energijske vrednosti lesa ali lignita.

Lahka frakcija nastaja še iz enega vira – mešanih komunalnih odpadkov, torej ne dovolj vestno ločenih odpadkov, ki končajo v črnih zabojniki. Če je bilo še pred nekaj leti mešane odpadke dovoljeno odlagati naravnost na odlagališča, jih je po novem treba pred tem predelati in izločiti gorljive odpadke. Tako tudi približno polovica mešanih komunalnih odpadkov konča v obliki lahke frakcije, pripravljene na sežig. Ker pa v Sloveniji ni dovolj sežigalnic, ki bi lahko prevzele vse te odpadke, se moramo zanašati predvsem na sežigalnice v tujini. Te pa niso vedno na voljo, saj je ponudba odpadkovnega goriva na trgu večja od njihovih potreb. In tako slovenska podjetja velikokrat nimajo druge možnosti, kot da frakcijo skladiščijo in čakajo na boljše čase.

»Odvisnost od tujih prevzemnikov pomeni veliko tveganje,« pravi Gregor Kranjec iz podjetja Publicus. »Gre namreč za odpadke, ki nastajajo neprekinjeno, kar pomeni, da zagotovitev nemotenega in rednega prevzema pomeni nujnost, v izogib nastanku poslovne in okoljske škode.«

Vse odkar je Kitajska lani zaprla trg za uvoz evropskih odpadkov, se je močno povečal naval na evropske sežigalnice. »Večina kapacitet termičnih objektov v tujini je zapolnjenih, tisti s še prostimi kapacitetami pa s finančno nesprejemljivimi ponudbami za prevzem odpadkov s pridom izkoriščajo svoj monopolni položaj v regiji, saj se zavedajo slovenske nezmožnosti zagotovitve končne oskrbe lahke frakcije v domačem prostoru.«

Odpadkovni protekcionizem

V Sloveniji trenutno delujeta dva večja objekta, v katerih je mogoča termična obdelava lahke frakcije. Edina prava sežigalnica deluje v Celju, a je namenjena izključno odpadkom iz Celja in okoliških občin, zato so njene zmogljivosti omejene in ne more reševati vseslovenskega problema. Lahko frakcijo za gorivo uporabljajo tudi v cementarni Salonit Anhovo, kjer pa so lani večino odpadkov za gorivo uvozili iz Italije.

Na leto v Sloveniji pridelamo nekaj več kot 300 tisoč ton lahke frakcije, primerne za sežig. Zmogljivost celjske sežigalnice je približno 30 tisoč ton na leto. V Anhovem na leto pokurijo nekaj več kot 100 tisoč ton, a je odpadkov slovenskega izvora manj kot tretjina. Na sežig v tujino smo lani izvozili približno 170 tisoč ton. To glede na izračun Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS pomeni, da v Sloveniji na odvoz v tuje sežigalnice čaka približno 100 tisoč ton lahke frakcije, ki je nastala v lanskem letu.

Slovenija bi po mnenju naših sogovornikov nujno potrebovala lastne sežigalnice, da bi se otresla odvisnosti od tujine. Sežiganje odpadkov je v zakonodaji opredeljeno kot gospodarska javna služba, a je politična nepriljubljenost tovrstnih objektov v zadnjem desetletju preprečevala izvedbo načrtov, ki so poleg celjske predvidevali še dve sežigalnici, v Ljubljani in Mariboru.

Tudi če bodo odpadki vestno ločeni, prevzeti, sortirani in predelani, to ne bo rešilo problema izvoza preostanka v tuje sežigalnice.

Zdaj smo se zaradi omahovanja znašli v nezavidljivem položaju, ko hitrih rešitev za problem kopičenja odpadkov enostavno ni na voljo. Po mnenju Sebastijana Zupanca bi bil prvi korak, da vse razpoložljive zmogljivosti za sežiganje v Sloveniji uporabimo za slovenske odpadke. »Izvoz odpadkov na sežig v tujino morata potrditi pristojna urada v državi izvoznici in državi uvoznici. In če država, kamor so odpadki namenjeni, noče uvoza tujih odpadkov, lahko za nekaj mesecev zavleče postopke za izdajo dovoljenja. Tako se države branijo in zapirajo svoj trg.« Po tem receptu bi lahko Slovenija po njegovem mnenju poskrbela, da bi v Salonitu Anhovo prvenstveno uporabljali slovenske odpadke, ne pa italijanskih.

V Anhovem na naše vprašanje, ali z vidika vpetosti v slovensko okolje ne bi bilo družbeno odgovorno, da bi za gorivo uporabljali predvsem slovenske odpadke, odgovarjajo, da mora biti gorivo, ki ga uporabljajo, primerne kakovosti, kakršne pa slovenska podjetja ne uspevajo zagotavljati v zadostni meri. Po besedah člana uprave Tomaža Vuka je to edini razlog za zanašanje na italijanske odpadke. »Naša družbena odgovornost je na področju odpadkov izpolnjena glede na možnosti, ki so na voljo v Sloveniji. Vsekakor smo jo pripravljeni razširiti, vendar je to povezano s sodelovanjem vseh vključenih.«

Nova zakonodaja na področju ravnanja z odpadki, ki naj bi jo ministrstvo za okolje in prostor še ta mesec poslalo v javno razpravo in ki naj bi odpravila nekatere anomalije na trgu, problema kopičenja odpadkov ne bo mogla rešiti. Tudi če bodo odpadki vestno ločeni, prevzeti, sortirani in predelani, to ne bo rešilo problema izvoza preostanka v tuje sežigalnice.