Krvava sled od Norveške do Slovenije

Pred slabim mesecem je v kinematografe prišel norveški film 12. mož: govori o terorju, ki ga je med drugo svetovno vojno na Norveškem izvajal Kurt Stage, eden lokalnih poveljnikov zloglasnega SS. Zagrizeni nacist, ki se je Hitlerjevi stranki pridružil že leta 1925, je v obdobju 1942–1944 deloval v Trömsu, kjer je ustrahoval lokalno prebivalstvo in zatiral vsakršno sled upora; posebej je bil obseden z lovom na Jana Baalsruda, v Britaniji izurjenega komandosa, ki je s skupino soborcev skušal razstreliti nemško letalsko bazo. Operacija Martin, kar je bilo kodno ime njihovega podviga, je spodletela zaradi izdajstva, Stage in njegovi esesovci pa so Baalsruda še dva meseca neuspešno lovili po norveški divjini.

Nedolgo zatem so nacistične oblasti svojega krvoslednika preselile na jug, na drugo okupirano področje, kjer je bila njegova trda roka zaradi močnega odpora domačinov še bolj potrebna – v Slovenijo.

Aprila 1944 je Kurt Stage postal šef gestapa v Mariboru. Na položaju je ostal do konca vojne, v tem času pa je zagrešil vrsto zločinov zoper civilno prebivalstvo, kar je na koncu plačal z življenjem. Ko so februarja 1945 partizani v zasedi ubili okrožnega vodjo Antona Dorfmeistra, se je iz Ljubljane do Stageja pripeljal sam general SS Erwin Rösener; gestapovcu je izročil odredbo o takojšnjem obešenju stotih domačinov na kraju, kjer je bil Dorfmeister napaden. Kraj se je imenoval Frankolovo.

Stage se je takoj lotil priprav in osebno odredil, kdo bo moral umreti. »Generalu smo v Ljubljano osebno dostavili seznam. Rösener ga je v Ljubljani dal na vpogled predsedniku tedanje vlade Leonu Rupniku,« je izpovedal kasneje. In tako so se 12. februarja 1945 na ukaz Kurta Stageja esesovci lotili krvavega opravila; ena izmed očividk je zgodovinarju Stanetu Terčaku kasneje takole opisala dogodek: »Med talci je bilo več mladoletnih; bili so še otroci, jokali so, drgetali, obupani so klečali na tleh in prosili, naj jih izpustijo, klicali so mame, naj pridejo ponje. Kdor je to dogajanje videl in doživel, ne more verjeti, česa vsega je človek sposoben, kako se lahko spremeni v razjarjeno žival. Rablja sta jih privlekla k drevesu in postavila na stol, na katerem niso mogli stati; sedeli so in prosili, naj jih pustijo domov. Po tragičnem in mučnem dogodku so žrtve z jablan položili na tla in jih slekli.«

Poleg frankolovskih žrtev je Stage na Štajerskem pobil še mnogo, zagotovo več sto ljudi. Med njimi je bila pomočnica politkomisarja Lackovega bataljona Jadviga Golež – Špela; Stage jo je osebno zasliševal in mučil, da bi mu izdala položaje in načrte partizanskega gibanja. Govorilo se je, da jo je pretepal vso noč, in ko so jo zjutraj pripeljali v zapor na današnji Slovenski ulici, je bila tako izmaličena, da so jo sojetniki komaj spoznali. Še isti dan se je v celici obesila s pasom, ki ga je pritrdila na dvonadstropni pograd. Enako je storila njena prijateljica in soborka Mileva Zakrajšek.

Danes se po Jadvigi Golež imenuje vrtec v Mariboru. Kurt Stage je nato maja 1945 pobegnil v Avstrijo, vendar so ga zavezniki izročili jugoslovanskim oblastem. Junija 1947 je stopil pred vojaško sodišče v Mariboru, ki mu je prisodilo enako usodo, kakršno je sam tri leta prej namenil stoterici frankolovskih nesrečnikov – smrt z obešenjem.