Zakaj begunci tavajo po slovenskih vaseh?

Generalna policijska uprava pri vseh doslej izpostavljenih konkretnih primerih domnevnih kršitev pravic tujcev pri izvajanju nadzorov nad delom policistov ni zaznala nepravilnosti (odvzem denarnih sredstev, poškodovanje tuje lastnine, izvajanje nasilja ...), izkazalo pa se je, da nekateri tujci niso znali najbolje opredeliti datuma obravnave, nekateri tudi ne, s strani katere policije so bili deležni domnevnega nasilja ali nepravilnosti.

Policija je bila v povezavi z izpostavljenimi očitki večkrat nadzirana s strani zunanjih institucij in nevladnih organizacij. Nevladne organizacije, s katerimi sodeluje, posredno in neposredno spremljajo njeno delo s tujci. Spremljanje postopkov je opravil Urad visokega komisarja ZN za begunce za Srednjo Evropo (UNHCR), s katerim ima policija sklenjen dogovor. UNHCR je v letu 2018 spremljal postopke na osmih policijskih postajah. Pri tem so ugotovili, da so postopki slovenskih policistov z migranti v skladu z mednarodnimi standardi. V okviru izvajanja in implementacije evropskih direktiv ima policija s Slovensko karitas podpisano pogodbo o spremljanju postopkov vračanja tujcev, s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij pogodbo o pravnem svetovanju tujcem v postopku vračanja, z Mednarodno organizacijo za migracije pa sporazum o sodelovanju pri prostovoljnem vračanju.

Tudi predstavniki Varuha človekovih pravic so lani večkrat obiskali policijske postaje, kjer so preverjali navedbe določenih nevladnih organizacij in novinarjev o domnevnem kršenju pravic migrantov glede možnosti dostopa do postopkov mednarodne zaščite. Policija je pri obiskih Varuha ves čas konstruktivno sodelovala, sproti nudila vso zahtevano dokumentacijo in odgovarjala na dodatne zahteve glede konkretnih primerov. Obiski so bili večinoma opravljeni poleti 2018, njegovo poročilo pa ne navaja, da bi bile pri tem ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje.

Slovenska policija v celoti spoštuje človekove pravice, ki temeljijo na mednarodnih konvencijah ter evropski in nacionalni zakonodaji. To vključuje tudi pravico do mednarodne zaščite, kar nedvomno izkazujejo podatki o podanih namerah za vlogo za mednarodno zaščito, ki jih je sprejela policija. Od skupne številke državljanov tretjih držav, ki so v letu 2019 (do 12. maja) nedovoljeno vstopili v Slovenijo (3364 oseb), jih je 1452 v policijskih postopkih izrazilo namero za podajo vloge za mednarodno zaščito. Te osebe so bile predane pristojnim azilnim organom v nadaljnji postopek. Na današnji dan je tako v Sloveniji 384 prosilcev za mednarodno zaščito in 41 oseb, ki čakajo na podajo prošnje. To je podatek, ki govori sam zase. Podatki pritrjujejo tezi, da ilegalni migranti zlorabljajo institut mednarodne zaščite, saj po oddani nameri ne ostanejo v Sloveniji.

Ne drži torej, da je Slovenija prenehala sprejemati prošnje za azil, kot napačno navajate. Dejstvo je, da v Ministrstvu za notranje zadeve letos v povprečju mesečno sprejmemo skoraj 300 prošenj za mednarodno zaščito. V prvih štirih mesecih je bilo tako vloženih 1111 prošenj, lani pa v celem letu 2875 prošenj za mednarodno zaščito. Zato je vaša navedba o oblastni odločitvi, »da bo onemogočila vlaganje prošenj za azil« povsem napačna in brez kakršnekoli podlage. Zapisati, da »Slovenija od maja lani, z redkimi izjemami, ne sprejema prošenj za azil«, je torej popolnoma neverodostojno. Nenazadnje so ažurni podatki o vloženih prošnjah za mednarodno zaščito že vrsto let javno objavljeni na spletni strani ministrstva in tako zlahka dostopni celotni javnosti, tudi novinarjem in vašim bralcem.

Na podlagi svojih neresničnih trditev novinar nato izpelje sklepe, ki prav tako ne držijo. Pojasnjujemo, da v Ministrstvu za notranje zadeve vsako prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Sloveniji, obravnavamo v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti, ki je skladen z veljavno zakonodajo EU in mednarodnimi konvencijami. V vsakem primeru prošnjo za mednarodno zaščito obravnavamo individualno, pri tem upoštevamo in presojamo vse osebne okoliščine konkretnega prosilca. Vsem prosilcem zagotavljamo informiranje in pravno svetovanje, prevajanje v jezik, ki ga razumejo, in tudi brezplačno pravno pomoč v postopku mednarodne zaščite. Vsak prosilec za mednarodno zaščito ima tako zagotovljene vse pravice, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje in mednarodnih konvencij.

Nadalje je nenavadna navedba, da »prosilcev za azil ni v neobstoječih sprejemnih centrih«. Že večkrat smo pojasnili, da so sprejemno-registracijski centri dodatni prostori policije, v katerih bi policisti opravljali policijske postopke s tujci, ki nezakonito prestopijo državno mejo. Torej niti niso namenjeni nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Prosilci so namreč nastanjeni v azilnem domu, njegovih izpostavah ali na zasebnem naslovu, kar je splošno znano, in bi pričakovali, da bi novinar, če o tem piše, to tudi vedel. »Begunce je v gozdove pognala slovenska azilna politika« je tudi presenetljiva zaključna trditev, ki prav tako ne zdrži ustrezne presoje. V Sloveniji namreč nikomur ne odrekamo pravice do mednarodne zaščite in vsem omogočamo dostop do postopka mednarodne zaščite skladno z nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Prosilci za mednarodno zaščito se seveda lahko prosto gibajo po celotnem ozemlju Republike Slovenije. Treba pa je vedeti, da je bilo samo letos ustavljenih že 816 postopkov mednarodne zaščite zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

Slovenija in njene institucije torej zakonito obravnavajo migrante, ki nezakonito prestopijo našo državno mejo.

Lep pozdrav.