Alabama po slovensko

V ponedeljek točno opoldne se je oglasila Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki jo vodi upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres. To je tisti cerkveni dostojanstvenik, ki je pred desetletjem sodeloval v finančnih špekulacijah mariborske nadškofije in finančnega holdinga Zvon, kasneje pa je bil na poziv papeža Frančiška prisiljen odstopiti. Zdaj je znova aktiven, napisal je tisočstranski Leksikon filozofije, znova govori o dobrem in človečnosti, že dobro leto pa vodi omenjeno komisijo, nekakšen cerkveni moralni organ, ki se rad oglaša ob družbeno pomembnih vprašanjih.

Tokrat so slovenski škofje »mestu in svetu«, državljanom Slovenije, sporočili, koga naj izberejo na volitvah v evropski parlament. Izjava ima običajno predvolilno vsebino. Tudi ni prva te vrste. Ljudje naj glasujejo za tiste kandidate, ki se zavzemajo za Evropo, »ki bo ohranjala krščansko in kulturno tradicijo Evropejcev, pa tudi bogastvo različnih verskih, narodnostnih in kulturnih identitet«. Naj glasujejo tudi za tiste, ki se zavzemajo za Evropo, ki bo »skrbela za begunce in za to, da se bodo vključevali v civilizacijske in kulturne značilnosti dežel, v katere so sprejeti, ter sodelovali pri delu za skupno dobro«. In seveda tudi ali predvsem za tiste, ki bodo poskušali zgraditi Evropo, ki bo spoštovala »življenja od spočetja do naravne smrti«.

Vprašanje splava je temeljno vprašanje katoliške doktrine. Pri tem vprašanju prelomne liberalizacije ne bo prinesel niti modernosti in njenim vrednotam razmeroma naklonjen papež Frančišek.

Podobno kot slovenski škofje so pred volitvami storili tudi pri katoliškem družinskem združenju Iskreni.net. Slovenske kandidate za evropske poslance so pozvali, naj podpišejo posebno izjavo, manifest, nastal je v panevropski organizaciji različnih katoliških združenj FAFCE, s katerim se bodo zavezali k podpori do družine prijaznim politikam.

Manifest so podpisali vsi kandidati NSi in kandidati skupne liste SDS in SLS, pa tudi kandidati Domovinske lige in nosilec liste stranke Zeleni Slovenije Gorazd Pretnar. Tudi ta družinski manifest se neposredno dotika vprašanja o splavu. V eni izmed točk je zapisana prisega o spoštovanju »dostojanstva vsakega človeškega življenja na vseh ravneh od spočetja do naravne smrti«.

Interpretacija, ki jo ponuja novi komentar slovenske ustave, neposredno namiguje na grobo omejevanje pravice svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Lojzetu Peterletu se je ta manifest, ta prisega zdela tako pomembna, da je prišel v prostore Zavoda Iskreni.net in se slovesno podpisal pod besedilo ter se prijazno nastavil kameram (resnici na ljubo jih ni bilo ravno veliko).

Evropski parlament in Evropska unija seveda nimata pristojnosti pri urejanju pravice do splava ali evtanazije. Zakonska ureditev teh vprašanj je v rokah vsake države posebej. Tako so recimo lani na Irskem splav legalizirali, na drugi strani Evropske unije, na vzhodnem braniku katolištva, na Poljskem, pa je konservativna vlada pravico do splava v zadnjih letih radikalno omejila. Slovo od komunizma je na Poljskem povzročilo konservativno revolucijo. V 38-milijonski Poljski naj bi bilo na leto le še okoli 1000 legalnih splavov, število nelegalnih pa je bistveno višje (ocene se gibljejo med 10.000 in 150.000, veliko je tudi »abortus turizma« v sosednje države). Pravica do splava, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, je v EU najbolj omejena na Malti, tam je kakršenkoli splav kaznivo dejanje.

Ameriška zgodba

Vse to nas pripelje do ZDA, prejšnji teden je zvezna država Alabama sprejela zakon o skoraj popolni prepovedi splava, ki zdravnikom grozi z 99 leti zapora. Splav naj ne bi bil dovoljen niti v primeru posilstva niti incesta, dovoljen je samo v izrednih primerih, ko je ogroženo življenje ženske ali zarodka. »Bog je ustvaril življenje v maternici ženske in ni na nas, da kot človeška bitja ugasnemo to življenje,« je ob sprejemu zakona dahnil alabamski senator Clyde Chambliss. Alabama ni prva republikanska država, ki je v zadnjih mesecih sprejela tak zakon. Georgia, Misuri, Kentucky, Ohio, Misisipi počnejo podobno, striktno omejujejo pravico do splava, ponekod je dovoljen le še do takrat, ko se pri zarodku zazna srčni utrip (osmi teden).

Med stališči, zapisanimi v zadnjem komentarju slovenske ustave, in tistimi, ki jih zagovarjajo goreči nasprotniki splava v Alabami, ni nobene razlike.

Vse to ni nič novega, že več let, od vladavine Ronalda Reagana, se pravica do splava v ZDA vedno bolj omejuje. Da bi razumeli, zakaj in kako, se moramo vrniti v preteklost, v leto 1973, ko je ameriško vrhovno sodišče odločalo v primeru Roe proti Wade. Roe je, kot se je izkazalo kasneje, psevdonim Norme McCorvey. Ko je leta 1969 McCorveyjeva zanosila tretjič, je želela v Teksasu narediti splav. Najprej se je sklicevala na (izmišljeno) posilstvo, v teh primerih je bil splav dovoljen, a na koncu je bila, ker za to posilstvo niso obstajali dokazi, prisiljena roditi. Primer so štiri leta kasneje prevzeli vrhovni sodniki, ki so odločili, da ameriške zvezne vlade nimajo pristojnosti, da bi prepovedale splav. Pravni razlog so našli v ameriški ustavi, v amandmajih, v »avri« pravnih členov, presodili so o »izumljeni« pravici do zasebnosti, o pravici do osebne avtonomije žensk. Podobno kot nekaj let poprej, ko so dopustili, da pari uporabljajo kontracepcijo, so tudi v tem primeru ameriški vrhovni sodniki presodili, da je pravica do zasebnosti pomembnejša od interesov države za zaščito nerojenih otrok. Torej v pravnem pogledu takrat ni šlo za vprašanje enakopravnosti, za vprašanje enakih pravic, temveč za vprašanje zasebnosti.

S tovrstno pravno utemeljitvijo pravice do splava se je v ZDA v naslednjih desetletjih dogajalo podobno kot s pro choice aktivistko Normo McCorvey. Ta se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja popolnoma spremenila, postala aktivistka v boju zoper splav, zapustila je dolgoletno partnerico, se javno krstila, sprejela katoliško vero in govorila o tem, da je bila nekoč zavedena. Tudi odločitev v primeru Roe proti Wade je postajala vedno bolj luknjasta, vrhovni sodniki so začeli dopuščati izjeme, različne možnosti, da zvezne države omejijo dostop do splava, samostojno določajo pogoje za delovanje klinik, način izpeljave medicinskega postopka … Tako je že danes splav v nekaterih republikanskih državah praktično, predvsem če je ženska revna, nemogoč.

Vendar odločitev vrhovnih sodnikov iz leta 1973 formalnopravno še vedno velja. Česar se zavedajo tudi republikanci, ki so v omenjenih državah začeli sprejemati protiustavne omejitve. Kot pravijo sami, je točno ta protiustavnost njihov namen. Namenoma so sprejeli protiustaven zakon. Za takšna dejanja sta dva razloga. Pravni in politični.

Pravni razlog se zdi logičen. Nasprotniki splava, nasprotniki odločitve Roe proti Wade, bi radi, da o teh vprašanjih znova odločajo vrhovni sodniki. Gre za premišljeno taktiko. Donald Trump je lani imenoval dva nova vrhovna sodnika, Bretta Kavanaugha in Neila Gorsucha, z njima pa je sodišče pridobilo izrazito konservativno naravo. Tudi Donald Trump je že večkrat dejal, da bo poskrbel, da bodo zahteve »nasprotnikov splava prišle do njegovega vrhovnega sodišča«. Namen tako striktne omejitve splava v Alabami je ravno v tem, da pade na nižjih sodiščih, samo zato, da bi se z njo lahko spoprijeli Trumpovi sodniki. Ali kot je v pogovoru za New York Times prostodušno priznal Eric Johnson, pravnik, ki je napisal osnutek spornega alabamskega zakona: »Osnovna ideja je bila sprejeti zakon, ki pravi, da je splav zločin. To je pravni način, da se resnično napade Roe.«

Drugi namen nove zakonodaje pa je izrazito političen. Četudi na koncu nasprotnikom splava ne bo uspelo, četudi vrhovni sodniki o zakonu sploh ne bodo odločali ali pa ga bodo razveljavili, je pravica do splava, pravica ženske, da odloča o svojem telesu, znova izrazita politična tema. V ZDA poteka vojna proti ženskam.

Slovenska izpeljava

Vojna proti ženskam trka tudi na vrata Slovenije. Predlogov o zakonskih spremembah glede ureditve splava za zdaj še ni, a v zadnjih letih je postalo običajno, nihče se več v to zares ne obregne, da pred ljubljansko porodnišnico potekajo skupinske molitve. Pomladi so se po Sloveniji pojavili tudi plakati Zavoda Živim, financiralo jih je ajdovsko podjetje Bia Separations, z nosečo žensko in pripisom »mama, hvala za življenje« ter pozivom k spoštovanju življenja od spočetja do naravne smrti. Zavod Živim je pred frančiškansko cerkvijo leta 2016 postavil veliko platno in predvajal pro life film Čudež življenja.

»Ne gre samo za plakate, poglejte, kaj se dogaja z zagovornicami in zagovorniki pravice do abortusa, kako nas napadajo, kakšne besede uporabljajo. Tudi vse navdušenje nad Jordanom Petersonom je znanilec sprememb, že samo dejstvo, da je v Sloveniji tako priljubljen, da je imel razprodano predavanje, kaže, da se odnos do avtonomije žensk in do enakopravnosti spolov ali zelo spreminja ali pa so ti ljudje dobili vzgon, pogum, da tisto, kar so mislili nekoč doma, govorijo javno. Zdaj se kažejo, nastopajo javno, njihova stališča dobivajo večjo legitimnost,« pravi psihologinja Metka Mencin Čeplak, ki je bila pred desetletji ena od pobudnic, da se v slovensko ustavo vpiše, kot je nekoč dejal nadškof Franc Rode, tisti »sramotni 55. člen«.

Vse skupaj pa se ne ustavlja pri aktivizmu, plakatih, mnenjih Komisije Pravičnost in mir, podpisovanju zavez, tudi ne pri sovražnosti, ki bruha iz tvitov nekoč uglednega sodnika Boštjana M. Zupančiča, človeka, ki je Simone Veil, leta 2017 preminulo francosko ustavno sodnico in pobudnico pravice do splava v Franciji, označil za »največjo morilko vseh časov«. Nasprotovanje ženskam in njihovim pravicam dobiva tudi jasne pravne obrise. Pred nekaj tedni je izšla prenovljena različica Komentarja Ustave Republike Slovenije, ko jo je uredil Matej Avbelj. Pod poglavjem, ki obravnava 55. člen ustave, je podpisan Aljoša Dežman, konservativni pravnik, ki na mariborski pravni fakulteti poučuje rimsko pravo, sodeluje pa tudi z Jambrekovo fakulteto.

Njegov komentar 55. člena ustave se začne s korektnim povzetkom opredelitve te pravice v Sloveniji, potem pa začne suhoparna pravniška razlaga dobivati katoliški predznak. Najprej se komentator ustavi pri vprašanju, kdo naj bodo starši otrok, kakšnega spola naj bi bili. Zapisana je popolnoma neutemeljena trditev, da se po mnenju »medicinske psihologije«, kar ni podkrepljeno z nobenimi znanstvenimi viri, otrok najbolj »samovzpostavi«, torej osamosvoji, zraste, »takrat, kadar je vzgoja zaupana oziroma dana njegovima staršema nasprotnega spola«. V komentarju slovenske ustave, temeljnem znanstvenem pravnem dokumentu za tehtanje te ali one ustavne pravice, je torej zapisano, da je pomembno, da je otrok »rojen in odrašča v družini z materjo in očetom«.

Aljoša Dežman trdi, da se po mnenju »medicinske psihologije« otrok najbolj »samovzpostavi«, osamosvoji, »takrat, kadar je vzgoja zaupana oziroma dana njegovima staršema nasprotnega spola«.

S tem se njegovo besedilo še ne konča. Aljoša Dežman špekulira tudi o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, saj se bodo morala, kot zapiše, Evropsko sodišče za človekove pravice in preostala nacionalna sodišča opredeliti tudi do vprašanja pravice do življenja spočetega, a še nerojenega otroka. »V teorijo (tako pravno kot medicinsko) vse bolj prodira prepričanje,« zapiše Aljoša Dežman, »da bi moral biti fetus do določene mere nosilec pravne subjektivitete oziroma vsaj v primeru spočetja pridobiti specifičen pravni status, ki bi varoval njegovo rojstvo.« V komentarju je torej predlagana pravna rešitev, ki bi nerojenega ščitila pred splavom. Interpretacija, ki jo ponuja novi komentar slovenske ustave, neposredno namiguje na grobo omejevanje pravice svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta argumentacija, to razpredanje o pravnem statusu, ki naj bi varoval rojstvo fetusa, je zapisano v knjigi, ki jo bodo imeli na mizi kot temelj, izvor misli in presoj sodniki, odvetniki in drugi pravniki v Sloveniji. S tem se seveda ustava še ne spreminja, splav je v Sloveniji še vedno dovoljen, a komentar nakazuje tudi drugo pot.

Med stališči, zapisanimi v zadnjem komentarju slovenske ustave, in tistimi, ki jih zagovarjajo goreči nasprotniki splava v Alabami, ni nobene razlike. Svariti pred konservativno revolucijo je prepozno. Ta se je v Sloveniji že začela.