Kompleks večvrednosti

Ko je 28. oktobra 2016 med rutinsko kontrolo prometa pri ljubljanskih Žalah policist Sandi Sheikha skupaj s sodelavcem ustavil avtomobil, v katerem je opazil tri nepripete osebe, ni mogel vedeti, da se s tem začenja incident, ki »je bil od vseh postopkov, ki sem jih imel v šestnajstih letih, zame najbolj stresen,« kot je pozneje izpovedal na sodišču. Za volanom je sedel nekdanji pomladni reformator, zunanji minister in rektor zasebne univerze Petra Jambreka, danes pa živahni upokojenec Dimitrij Rupel. Nič hudega slutečega Sheikho je začel na vse pretege žaliti, seveda pa ni manjkal niti v takšnih primerih obvezni »veste vi, kdo sem jaz«. Policist tega nemara celo ni vedel, navsezadnje v kričaču ni lahko prepoznati enega izmed očetov naroda. Med temi Rupel seveda ni edini, ki meni, da je nad zakonom.

Da je bilo njegovo vedenje resnično nedostojno in neokusno, se je izkazalo tudi na sodišču, kjer sta se s policistom Sheikho srečala, ker ta od Rupla zahteva 2500 evrov odškodnine za izrečene žalitve in grožnje. Ruplov repertoar teh je zavidanja vreden; med drugim se je po prometnikovem pričevanju norčeval iz njegovega priimka in izvora (»Cinično je vprašal, kakšen priimek pa je to. Ali sem ga ustavil zato, ker je Slovenec,« je izpovedal Sheikha), očital naj bi mu bil, da je »idiotski, neumen in nesposoben«, kaplja čez rob pa naj bi bila Ruplova grožnja, da »se bo trudil, da nam bodo zmanjšali plače«.

Šokirani policist, ki takšnega tornada primitivnosti menda še ni bil doživel, se je odločil za tožbo, pred prihodom na sodišče pa sta z Ruplom skušala pomiriti strasti z mediacijo – neuspešno, saj se je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik in publicist, kot Rupla opisuje Wikipedija, še bolj pogrezal v živi pesek. Sheikhi je med mediacijo vrgel v obraz, da jima je s sodelavcem ustavitev njegovega avtomobila naročila nekdanja jugoslovanska tajna služba Udba. To so seveda le pobožne želje, Rupel že dolgo ni zadosti pomemben, da bi si z njim mazala roke celo najbolj obskurna tajna služba – kaj šele takšna, ki ne deluje že četrt stoletja.

Toda bili so časi, ko je bil v ZDA šolani Rupel velika in pomembna osebnost; leta 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, ki je bila med znanilkami večstrankarske demokracije; bil je prvi slovenski zunanji minister, kasneje pa še ljubljanski župan, poslanec in veleposlanik, ves ta čas pa tudi mislec in pisec. Zato je njegov padec na tako nizko raven, kot izhaja iz policistovega pričevanja, toliko bolj presenetljiv, po svoje pa tudi žalosten.

Dimitrij Rupel še zdaleč ni edini izmed vidnih pripadnikov desne politične opcije, ki se je skušal postaviti nad zakon. Pred več kot 15 leti je takratni poslanec SDS Branko Kelemina trikrat boksnil v trebuh uslužbenca parkirne hiše, ki ga je povprašal po parkirnem listku, njegovo dejanje pa je javno podprl strankarski kolega Pavle Rupar, znan po primitivnih izpadih. Vrh pljuvanja po pravni državi smo doživeli ob izbruhu afere Patria. Ruplov dolgoletni politični sopotnik (občasno tudi nasprotnik), predsednik SDS Janez Janša, vsak zakonski postopek proti sebi označi za krivico in zaroto, slovenski sodniki in tožilci pa so po njegovem mnenju del pokvarjenega »krivosodja«. Trend je pred letom in pol nadaljeval vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je grobo žalil pravosodnega policista, ko si ga je ta drznil ustaviti za varnostni pregled.