Le slavljenje »uprizoritelja fašizma«?

Spoštovani, Mladina št. 20 je objavila članek Marjana Horvata o tržaški proslavi obletnice D’Annunzieve okupacije Reke. Na koncu članka se avtor sprašuje, kako bodo Rečani ocenili napovedano tržaško dogajanje, zlasti še v luči Tajanijevega izpada v Bazovici. Kot Rečanka, ki že več kot 20 let živi v Trstu, se čutim nagovorjena in se zato oglašam.

Italijansko zgodovinopisje je D’Annunzievo okupacijo Reke vse do 70. let tolmačilo pretežno z levičarskih stališč kot predhodnico fašizma. Tedaj pa je zgodovinar Renzo De Felice rehabilitiral del D’Annunzievega podviga kot razburljivo, pisano, anarhično pustolovščino norih mladeničev, ki naj bi v drugi fazi okupacije napeljal svojega pesnika-preroka (a obenem pesnika-vojaškega poveljnika) k zasuku v levo. Pri tem se je oprl predvsem na Ustavo reškega namestništva, ki se tudi v vašem članku navaja kot znanilka naprednih idej enakosti – narodne, spolne, verske. A v tej zvezi velja opozoriti, da pozna ta Ustava dve različici: izvirni osnutek mladega Alcesteja De Ambrisa, ki dejansko temelji na republikanskih idejah, zatem pa še D’Annunzievo predelavo, ki je hkrati njeno dokončno besedilo in te ideje odeva v sublimno retoriko, ki jih spotoma kvasi in naravnava v izrazito imperialistično in diktatorsko smer. Sicer pa tudi tako predelane Ustave D’Annunzio ni želel uveljaviti in je z njeno objavo zavlačeval mesece.

Ni dvoma, da so se nori mladeniči ogrevali za najrazličnejše ideje v razponu od skrajno levih do skrajno desnih, o čemer priča tudi njihova poznejša življenjska pot. In vendar je v njihovem krogu tedaj prevladovala „kultura poraženih“ s koncem prve svetovne vojne: zamaknjenost, ki se je napajala pri njihovi mladosti, zavračanje mirnodobne normalizacije, proti-parlamentarizem in militarizem, zavračanje demokracije in diplomatskih rešitev, sovraštvo do bank in držav – ob tem še rahli antisemitizem. Nekaj, kar je torej bilo dokaj blizu fašizma iz leta 1919, ki ga sodobno zgodovinopisje prav tako poskuša prikazovati kot nekakšen „blagi“ fašizem v primerjavi z onim zločestim, ki naj bi po neki čudežni preobrazbi iz njega vzniknil komaj nekaj mescev pozneje (pa saj je sam Mussolini izšel iz socialističnih vrst, mar ne?) Živopisna pričevanja mladeničev o mesecih, ki so jih preživeli na Reki, so hranila in še vedno napajajo domišljijo mnogih – zgodovinarjev, nostalgikov, umetnikov. Od njih izvirata opredelitev okupacije kot nenehnega „proslavljanja“ in usodna vzporednica, ki zanjo nosi odgovornost De Felice, s pariškim majem 1968, ki jo navaja tudi vaš članek. Usodna, pravim, ker menim, da je povzročila nemalo škode pri ocenjevanju reškega dogajanja, a se njena strupenost kaže prav v današnjem času, ko res ne manjka uporniške srbečice zoper državne in politične sisteme.

Kdor se navdušuje nad takšno pripovedjo, pozablja, da je D’Annunzio v isti sapi grmel z grobo imperialistično retoriko, v kateri je Slovane prezirljivo zmerjal, ter da so ga že po nekaj mesecih bili siti tudi tisti meščani, ki so ga bili navdušeno pričakali. Ko je nekaj mesecev po vdoru v mesto izpeljal referendum in so se na njem meščani izrekli proti njemu, je referendum enostavno preklical – in to je vse, kar je še mogoče reči k neposredni demokraciji, o kateri je sanjaril De Ambris.

Nalašč se tu ne mudim pri preganjanju reških Hrvatov. Čeprav je ozračje bilo dejansko značilno za kolonialne podvige, ne gre (zgolj) za to, da so bili reški Hrvatje za časa okupacije preganjani. Gre za to, da pomeni D’Annunzieva okupacija začetek konca večkulturnega tkiva mesta; da so se morali v tistem trenutku opredeljevati tudi tisti, ki so sebe imeli za deležnike tako slovanske kot italijanske omike in da je navsezadnje vsa ta predstava zlorabila mesto za svoje prizorišče. Kar pa zadeva napredne državljanske pravice (denimo, pravico do razporoke), so bile Rečanom in Rečankam znane še iz ogrske zakonodaje.

Z ozirom na to, da sta žrtvi fascinacije s to bojda neogibno zgodovinsko epizodo tudi Janez Janša (alias Davide Grassi) s svojim projektom „Il porto dell’amore“ iz leta 2009, a tudi Jela Krečič, ki je o projektu navdušeno pisala kot o „poeziji na oblasti“, bi resnično rada vedela, kako se s tem umetniškim projektom, pri katerem se z namišljenega svetilnika v reškem pristanišču berejo paragrafi Ustave, sklada sledeči odlomek: „Rimski ritem, usodni ritem izvršitve, mora prignati spet do stopanja po konzulskih cestah oni drugi, nemirni rod, ki si domišlja, da lahko briše mogočne sledove in ponareja slavno zgodovino. Na latinskih tleh, na prsti, ki jo je zrahljal rimski lemež, bo latinski stvariteljski duh prej ali slej prekvasil oni drugi rod.“ (Ustava reškega namestništva, člen 50).