V iskanju identitete

Restavracija Sveti Florijan
Gornji trg 20, Ljubljana
Tel.: 031 336 087
Sveti Florijan streže ob torkih in sredah od 18. do 23., ob četrtkih in petkih potegne do 2. popolnočne, ob sobotah od 12. do 15. in od 18. do 2., ob nedeljah pa od 12. do 15. in od 18. do 23. ure.

Ambient:
hudo fino urejen prostor, močne, zanimivo kombinirane barve; manjkala je muzika, ki pa jo je sčasoma lepo nadomestilo čebljanje gostov

Napitki:
ducat izbranih raznorodnih, a karakternih, pretežno eko/bio vin na kozarec v cenovnem razponu od 3,5 do 8 evrov

Dostopnost:
po stari Ljubljani se je najbolje premikati po dveh; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
dagnje curry tunov tatar

Ne tako fino:
kraljevska rakovica

Šparglji so stali 7, pečeni jajčevec in izbor sirov 8, tunov tatar in dagnje 8,5, kraljevska rakovica 16, rezanci 20, ananasov karpačo 4,5, limetina meringa pa 7 evrov.

»Sv. Florijan je v katoliški ikonografiji zavetnik gasilcev, zatorej vsaj žejni ne bomo,« je napoved o tem, kaj inšpektorsko ekspedicijo čaka v prostorih nekdanjega Amerikanca, vložil vodja odprave. Ta je bil med psevdonimno telefonsko rezervacijo prigodno izprašan o morebitnih posebnostih našega obiska (rojstni dan?; obletnica?; alergije?), ki jih zaradi narave posla (poslujemo namreč pod dvema sloganoma, bibličnim ob uri, ko ne mislite, bo prišel sin človekov in montypythonovskim nobody expects the spanish inqusition) seveda nismo mogli izdati, a že vprašanje samo je nakazalo, da tu razmišljajo o potrebah gostov.

To se je potem kar hitro pokazalo v zanimivi situaciji pri naročanju širokih rezancev z morskimi ježki, žafranom in botargo (v oči so nam padli predvsem zaradi korajžno postavljene cene – 20 evrov za pašto je pač kar resen statement), za katere se je po oddaji naročila v kuhinji izkazalo, da jih nimajo. Nudlov namreč – imeli so ježke, žafran in botargo. Če pustimo ob strani spraševanje o razlogih (na primer, kako to, da v prime timu, v soboto zvečer, pol ure po odprtju nimaš najbolj gmajn sestavine za eno svojih potencialno najbolj profitabilnih jedi), je gotovo treba pohvaliti ekipo, da se je hitro vzela vkup in rezance nato zamesila, razvaljala in pripravila. In bili so fini – ne sicer 20 evrov fini, ampak fini.

Nasploh se je tega večera izkazovalo, da se je pri Sv. Florijanu bolje držati cenejših možnosti. Druga najdražja jed, na 16 evrov ovrednotena majhna koščka mesa kraljevske rakovice v masleni omaki, z žličko iker in nakapanim čemaževim oljem, sta bila še kar razočarajoča; meso je bilo prhko, okusi medli, postavitev na krožnik pa krneki. Na drugi strani so za pol manj denarja pred nas postavili skodelo dagenj v izjemno okusni, dišeči, uravnoteženi in premišljeno začinjeni zelenocurryjasti župici in na prvi pogled nenavadno – z jagodami, curryjasto kremo in limono –, a v resnici zelo všečno in usklajeno opremljene kocke surovega tuna. Všečna sta bila tudi minimalistična tapasovska krožnika z omako terijaki prelite in z migajočimi kosmi sušene palamide potresene četrtinke jajčevca ter s peno iz pekorina in sivkinimi cvetovi nadgrajeni pušeljček špargljev, a sta se tudi ta dva v grlu malo zatikala zaradi cene – za sedem ali osem evrov mora jed pač biti bodisi bolj zanimiva in domišljena bodisi kompleksnejša in izdatnejša – še najraje pa vse našteto.

Obe sladici – ljubka limetina meringa in domiselni ananasov karpačo – sta potrdili, da pri Sv. Florijanu znajo dobro in zanimivo kuhati, da pa se bodo morali jasneje odločiti, ali so resna restavracija, funky bistro ali kreativni tapas bar – vse naenkrat pač ne bo šlo. A to je bržkone izziv za novega španskega kuharja, ki je šporherte prevzel komaj tri dni pred našo vizitacijo. Glede na to je konzumska inkvizicija tokrat mogoče res uletela ob najbolj neprimernem času, a Sv. Florijana vseeno razglašamo za obetaven plac, katerega nadaljnji razvoj bo zanimivo opazovati in preverjati.