Je Evropi uspelo zaustaviti nevarnost nacionalizmov in avtokratskega populizma ali pa se je začel njen razkroj?

Steve Bannon, strateg zmage ameriškega predsednika Donalda Trumpa, te dni biva v uglednem pariškem hotelu La Bristol, ki stoji na ulici Faubourg Saint-Honoré. Ta del Pariza je res prestižen, modne trgovine, lokali za premožne in lepe, temne limuzine s čakajočimi šoferji – pa še Elizejske poljane so le korak, dva stran. Francoska tiskovna agencija AFP, s katero se je Bannon pogovarjal dan po evropskih volitvah, je pripisala, da za hotel plačuje 5400 evrov na noč. Bannon, nekoč je bil investicijski bančnik, z denarjem nima težav.

»Integracija, kar je EU vedno bila, je mrtva,« je Bannon v ponedeljek zadovoljno razlagal novinarjem. »Emmanuel Macron je izgubil,« je nadaljeval. »Ne poznam nobenega politika, ki bi v zadnjih štirih ali petih mesecih vodil tako slabo politiko. Le Penova pa je ključ, ki odpira ključavnico, zato ker je premagala Macrona. On je zelo pomemben, saj pooseblja sistem, na zelo iskren način ga artikulira.« Nato je Bannon čestital »prijatelju in sodelavcu« Nigelu Farageu, zmagovalcu volitev v Veliki Britaniji, in dodal, da bi bil zelo dober predsednik britanske vlade.

Bannon, ki je pred volitvami kot neuradni svetovalec, kot prostovoljni strateg, sodeloval z Marine Le Pen, ima v Evropi le en namen. Trudi se združiti, povezati desne populistične stranke – bil je v Budimpešti pri Orbánu, srečal se je s Salvinijem –, da bi lahko kot velika politična skupina najprej prevzele evropski parlament in kasneje evropsko komisijo. Njegov cilj je jasen: razgradnja Evropske unije, dezintegracija, nastanek ohlapne unije narodov. Šibka EU je v interesu Donalda Trumpa. Le nekaj dni pred evropskimi volitvami se je v Washingtonu srečal z madžarskim premierom Victorjem Orbánom in ga tako podprl.

Zakaj, ni težko ugotoviti. »Volitve v takšni politični skupnosti, kot je to EU, ki predstavlja prej benigni imperij kot državo, so na svetu nekaj unikatnega. Na eni strani so edinstvene, ker so ’internacionalne’, kar jim lahko štejemo v dobro, na drugi pa so v nasprotju s klasičnimi državami volitve tudi ’plebiscit’ o tem, ali volivci še podpirajo obstoj takšne skupnosti. Njeni največji državni konkurenti, ZDA, Kitajska in Rusija, takšnih težav nimajo. Zato se zastavlja vprašanje o časovnem trajanju takšne politične skupnosti, ki ne spominja le na utopični projekt, temveč ga kot ’motečega’, sovražnega do njihovih geopolitičnih, v resnici nacionalnih interesov obravnavajo vse omenjene velike države. Vse tri, vključno s Kitajsko, favorizirajo bilateralne odnose s članicami EU in izkoriščajo razpoke med njimi v svojo korist,« o nevarnostih, ki od zunaj grozijo EU, razmišlja sociolog dr. Rudi Rizman.

Nevarnosti pa EU grozijo tudi od znotraj. Danka Margrethe Vestager, liberalka, komisarka, ki bi rada vodila novo evropsko komisijo, njeno izvolitev pa podpira tudi Marjan Šarec, je nekaj dni pred volitvami ta problem zelo jasno izrekla – ko je napadla populiste in nacionaliste. »Glasovanje je moč,« je dejala volivcem. »Obstajajo politični kandidati, ki želijo uničiti evropski parlament. V evropskem parlamentu sedijo stranke, ki se imenujejo nacionalistične, vendar sodelujejo z Rusi.« Ima Bannon vseeno prav? Ali izid evropskih volitev napoveduje konec evropske integracije? Se je zgodil prelom?

Navidezne zmage

Kdor si le malo podrobneje ogleda dejanske podatke o volitvah, kaj hitro ugotovi, da je Bannon spreten manipulator. Govori namreč tisto, kar se ujema z njegovimi cilji, njegova interpretacija je zavajajoča. Res je, da je Marine Le Pen na nedeljskih evropskih volitvah v Franciji zmagala, a dobila je 23,3 odstotka glasov. Kar je veliko, a manj kot leta 2014. Njena stranka je v evropskem parlamentu izgubila en sedež. Naj zapišemo z drugimi besedami; v času, ko Francijo pretresajo nemiri zaradi Macronove politike, je trenutno nepriljubljenega francoskega predsednika premagala za manj kot odstotek glasov, njegova stranka ji je bila takoj za petami. Hkrati je v Franciji pridobila tudi zelena EELV, ki je, podobno kot Macronova Naprej, republika, proevropsko usmerjena. Le Penova seveda ni.

Bannon hvali tudi Veliko Britanijo, a tam je zgodba podobna francoski. Na evropskih volitvah je največ glasov res dobil evroskeptični politik s strupenim jezikom, narcistični Nigel Farage s stranko, ki je nastala šele aprila, pometal je s klasičnimi britanskimi političnimi skupinami, z laburisti, torijci. Tudi ta zmaga ima dva obraza. Kljub popolnemu razkroju smisla in razuma v britanskem političnem sistemu, kljub izgubi zaupanja, ki so ga zaradi brexita in zapletov z njim do političnih institucij gojili v trenutku volitev Britanci, je Farage na volitvah dobil le malo več kot pred petimi leti. Takrat je zmagal s stranko UKIP. Na drugi strani pa so tokrat liberalci, stranka Change UK, zeleni in druge politične skupine, ki zagovarjajo ali mehki brexit ali pa ponoven referendum, skupno dobili več volilnih glasov kot zmagoviti Farage. Uspeh Faragea je treba razumeti kot izključno britansko zgodbo, Farageev cilj ni evropski parlament. Njegov cilj je, tu ima Steve Bannon prav, Downing Street, njegov cilj so volitve, njegov cilj je dostop do finančnih sredstev.

Enako lahko zapišemo za Madžarsko. Zmaga nacionalističnega avtokrata Victorja Orbána je bila prepričljiva, njegov Fidesz je na volitvah zbral 51,5 odstotka glasov, v evropskem parlamentu ima 12 od 21 madžarskih poslancev. A znova, to je manj kot na prejšnjih evropskih volitvah. Hkrati pa politična skupina, tista, na katero stavi Steve Bannon, skupina evropskih narodov, dejansko ni bila tako uspešna. Orbánova zaveznika na evropski ravni – njegov Fidesz je še član evropske ljudske stranke – sta le Matteo Salvini in Marine Le Pen, še Janez Janša s svojo SDS bo verjetno raje ostal v taboru ljudske stranke, čeprav so njegova stališča identična Orbánovim.

»EU je vase zagledana birokratsko-politična skupnost z redkimi prebliski razsvetljenstva in vizionarstva: včasih ni sposobna uveljaviti lastnih odločitev in meril, včasih pa je sposobna z vso kolonialno nadutostjo uničiti kakšno državo članico (na primer Grčijo),« o izidih volitev razmišlja antropologinja Svetlana Slapšak. »Evropa za streznitev potrebuje klofuto, kakršna je brexit ali vzpon desnih populistov. Simpatična razlika v glasovih za populiste kaže na ključno razliko med družbami, ki so postale žrtve lažnih novic, manipulativne propagande in rušenja zadnjih kulis ’starih parlamentarnih demokracij’, kot sta Velika Britanija in Francija, in dvigovanjem državljanske zavesti v družbah, kjer obstajajo strogi zakoni in kolikor toliko dosleden nadzor nad lažnimi novicami in skrajnimi desničarji, kot sta Nizozemska in Nemčija.«

Evroskeptične in nacionalistične stranke so bile na evropskih volitvah torej uspešne, imajo politično moč, lahko bodo posegale v politične agende, a velikega preboja niso dosegle. Ponekod so, recimo Geert Wilders na Nizozemskem, celo izginile, drugod, recimo nemški Afd, so dobile manj od pričakovanj.

Volitve v evropski parlament so prinesle predvsem fragmentacijo. Veliki evropski politični skupini EPP in SD sta izgubili večino, okrepili pa so se liberalna skupina Alde in glasniki nove globalne politike Zeleni.

Težava vseh nacionalističnih strank je ravno v tem, da so, kot je dejal slovenski filozof iz Berlina dr. Samo Tomšič, »enotne v lastni neenotnosti, povezuje jih samo ideja o tem, da bi šli narazen«. Skupaj bi težko vladali. Bannonova vizija je uspešna zgolj v destrukciji.

Tudi sociolog dr. Samo Uhan razmišlja podobno. »Gre za protisistemske stranke, za nacionalistične parole, poljski in madžarski nacionalisti bodo težko sodelovali drug z drugim, vsaj glede vprašanja odnosa do Rusije. Večina teh strank je predvsem podizvajalcev Trumpa, Putina ali kogarkoli drugega. Evropa, ki bi jo vodili populisti, bi bila Evropa majhnih nacionalističnih obsedencev, ki bi vzroke za neuspeh iskali zunaj, navznoter pa bi se krepile avtoritarne politike.« Kot takšna bi EU hitro razpadla.

Zamrznjena nevarnost

Samo dejstvo, da populisti niso prevzeli evropskega parlamenta, da je bila nevarnost razpadanja integracije začasno ustavljena, ne pomeni, da je Evropska unija rešena. Nasprotno. Težko je verjeti, da bodo evropske politične skupine, vlade posameznih držav, zdaj vodile drugačno politiko. »V primeru EU se paradoks politike kaže v tem, da je (desni in levi) politični mainstream še pred nastopom skrajnih populistov in nacionalistov po prokrustovski maniri prilagajal EU v skladu z neoliberalno doktrino ter tako pripeljal EU v položaj, v katerem je,« o paradoksu in vzrokih za vzpon avtokratskega populizma razmišlja Rizman. Populizem in njegova vulgarnost je »otrok kratkovidne in (osebno) interesno pogojene politike, ki jo je zagovarjal in udejanjal dvoglavi politični mainstream. V politiki in še posebej v politični zgodovini ne obstaja nekaj takega, kot je to popravni izpit.«

»V dneh po volitvah je veliko pozivov k enotnosti, k stabilnosti,« razmišlja Samo Uhan. »V resnici to pomeni le željo po statusu quo, željo, da se ne bi nič spremenilo. Želja po nič spremeniti pa pomeni nadaljevanje oportunistične politike, kar je voda na mlin desnim radikalnim strankam. Te so nastale ravno zaradi oportunistične Evropske ljudske stranke, so neposredni rezultat politike, ki jo je vodila v zadnjih desetih in še več letih.« Ti ljudje, ti politiki niso sposobni samorefleksije. »Manfred Weber je nekaj mesecev pred volitvami res zamrznil status Orbánu, nisem pa prepričan, da je to storil iz lastnega prepričanja. V resnici ne on ne EPP ne bi imeli nobenih težav z Orbánom, če bi se znal malo lepše obnašati. Enako je s Sebastianom Kurzem, njegovo povezovanje s svobodnjaki in Heinz-Christianom Strachejem je postalo nesprejemljivo šele v trenutku, ko se je pojavil videoposnetek z Ibize.« Nekaterih tudi ta posnetek ni zmotil. Strache je na volitvah v evropski parlament v Avstriji zbral 33.500 preferenčnih glasov.

Politični mainstream ni pravi branitelj EU. Prava dilema ni, ali Evropa populistov ali Evropa klasičnih političnih strank, pravo vprašanje je, kakšna naj bo drugačna Evropa. Če želijo klasične politične stranke preživeti, bi morale najprej opustiti vsakršno povezovanje z desnimi populisti.

»Kot je pokazala nemška politika v predvolilnem nastopu, sta edini rešitvi za EPP približevanje liberalcem in jasno distanciranje od naci-fašistov – torej, nobenega sodelovanja! To pomeni tudi temeljito čiščenje EPP desnih populistov v lastnih vrstah, vključno z janšisti. Takšno nujno zmanjšanje članstva EPP obeta boljšo prihodnost, čeprav je konservativna razsvetljenost precej oddaljen cilj,« o povolilni dilemi največje evropske politične skupine pravi Svetlana Slapšak. Slapšakova je te besede izrekla le dan prej, preden je nemška kanclerka Angela Merkel sporočila, da ima Nemčija zgodovinsko odgovornost spoprijeti se z grožnjo skrajne desnice. Ali je torej naslednji korak Nemčije zahteva za dejansko izključitev Orbánovega Fidezsa iz evropske ljudske stranke? Jo bo morala zapustiti tudi SDS Janeza Janše?

Podobno kot Slapšakova razmišlja tudi Rizman: »Poznamo izkušnjo avstrijskega predsednika Kurza, še več podobnih in še bolj tragičnih lahko najdemo v nemški zgodovini v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Nič bolje se danes ne godi niti tistemu političnemu mainstreamu, ki si prizadeva prisvojiti skrajno politiko, ker volivci na koncu, če jo že sprejemamo, praviloma z glasovi nagrajujejo ’original’. To nima nič skupnega z običajnim sklepanjem kompromisov v demokraciji, temveč je to zagotavljanje lastne kariere politika ali preživetje stranke, kar nazadnje oboje konča na smetišču zgodovine.«

Radikalne rešitve, radikalni časi

Drugačne Evrope ne bo prinesel poraz populistov. Ne bo je prinesla politična koalicija, ki se bo v naslednjih mesecih oblikovala okoli političnih skupin, ki so že doslej vodile Evropsko unijo. Novo Evropo bo lahko prinesla le radikalna sprememba mišljenja.

Morda je znanilec teh sprememb vzpon zelene politike v Nemčiji pa tudi drugje. »V nekaterih segmentih družbe je prišlo do minimalne konfrontacije z dejstvom, da spremembe globalnega podnebnega sistema ni neki dogodek, ki nas čaka v prihodnosti, temveč proces, ki se odvija v sedanjosti,« pravi Samo Tomšič. »Politiki manjka premisleka o prihodnosti. Politično sedanjost definira moto ’no future’. In populisti so zgolj na najbolj vulgaren način personificirali to geslo. Ne nagovarjajo sistemskih težav, pač pa bi radi mobilizirali resentiment volivcev. Orbán, Le Pen, Farage, vse to so ljudje, pri katerih lahko vsakdo s treznim pogledom ugotovi, da gre za stranke organizirane korupcije.«

In točno na tej točki, na vprašanju prihodnosti, populisti trčijo s politiko, ki je v zadnjem desetletju vodila politiko Evropske unije.

»Tudi druga stran je indiferentna do razmisleka o pogojih in možnosti prihodnosti. V bistvu se točno na tej točki, v odsotnosti razmisleka o resnosti položaja in nujnosti ne zgolj reform, temveč spremembe modela fetišiziranja permanentne gospodarske rasti, liberalci srečajo s populisti. Stična točka liberalizma in populistov je v tem, da pri obeh obstaja popolna indiferenca do globalnih ekonomskih, ekoloških, demokratičnih težav. Kapitalizem namreč ne dopušča prihodnosti.« Tomšič je kljub uspehu različnih evropskih zelenih strank pesimističen. »Vse to ni dovolj, v Nemčiji zapirajo jedrske elektrarne, dokazuje se domnevna zelena usmerjenost, hkrati pa je avtomobilska industrija še vedno paradni konj nemškega gospodarstva.« In, dodajmo, termoelektrarne in površinski kopi lignita. »To je sistemska hipokrizija nemške države, zelena politika se lahko zelo hitro izkoristi kot nadaljevanje istega z drugimi sredstvi. Sem radikalno skeptičen do idej zelenega kapitalizma. Kaj takšnega ne more obstajati, kapitalizem je namreč utemeljen na produkciji zaradi produkcije same. Moč ekonomije je ultimativno vprašanje današnjega časa, zgodilo se je popolno podvrženje politike interesom kapitala, zelena politika sama ne more prispevati k temu, da se spremeni razmerje med ekonomijo in politiko.«

Alternativa pa ni samo zelena Evropa, pot do nje vodi tudi prek sprememb socialnega sistema. »Zaradi nevzdržnega naraščanja socialne neenakosti med državljani pomeni resnično socialna alternativa prihodnje EU zagotovo imperativ za njeno prenovo,« trdi Rudi Rizman. »Za začetek bi nas v tej smeri opogumilo že to, če bomo v novem evropskem parlamentu videli nekaj obrazov parlamentarcev, ki bodo naredili najmanj troje: prvič, odvzeli ’evropski vladi’ možnost nastajanja evropske zakonodaje mimo evropskega in nacionalnih parlamentov; drugič, odvzeli finančnemu kompleksu in nadnacionalnim korporacijam moč nad zakonodajnimi in demokratičnimi nadnacionalnimi in nacionalnimi ustanovami; in tretjič, sankcionirali davčne utaje in skrivanje finančnih virov v davčnih oazah.«

Težave Evropske unije, njene politike, njene družbene ureditve so zelo globoke. Za razumevanje njihovih korenin se vrnimo malce v preteklost. Kaj se je pravzaprav zgodilo po razpadu Sovjetske zveze? Na eni strani je bila razgrajena, upravičeno, partijska tvorba, malo manj upravičeno pa je razpadala ideja o socialistični, pravičnejši ureditvi. Hkrati pa se je zgodilo nekaj drugega. V Evropi je dokončno razpadel družbeni dogovor o socialni državi. Vse to je te dni govorila Mary Kaldor, ena izmed vodilnih preučevalk sodobnih političnih procesov na Londonski šoli za ekonomske in politične vede. »Če torej želimo rešiti EU, če želimo rešiti liberalni svet, potem moramo razmišljati o novi obliki družbene pogodbe. Nastati bi moral evropski new deal ali evropski zeleni new deal.« Evropo lahko reši le ekosocialni dogovor, socialna unija, socialni Marshallov plan.

Med 751 izvoljenimi poslanci je malo takšnih, ki tako razmišljajo. To je prava tragedija izida teh evropskih volitev. Velika večina evropskih politikov si teh vprašanj ne zastavlja. K razočaranju je prispeval tudi slab rezultat slovenske Levice, njen program je bil zanimiv, a so ponudili slabo kandidatko. Podobno so bile neuspešne tudi druge evropske leve stranke. Evropska nova desnica ponuja nacionalistično, ksenofobno alternativo, evropska levica pa svoje alternative ne zna niti dobro artikulirati.

Najnevarneje je torej, če bo Evropska unija ostala enaka kot doslej, pri čemer bosta nacionalistični radikalizem Salvinija in Orbána postala nekaj običajnega. Če bo tako, lahko le zapišemo: Nasvidenje v naslednji krizi. Nekateri nanjo komaj čakajo. Med njimi tudi Steve Bannon. Na ulici Faubourg Saint-Honoré res znajo ohladiti šampanjec na pravo temperaturo.