Simpa svaštarnica

Streets (famous food and drinks)
Waagner-Biro-Straße 109, Gradec (Avstrija)
Tel.: + 43 316 57 33 57
Streets v Gradcu krepča univerzaliste od ponedeljka do četrtka od 11. do 24., ob petkih od 11. do 1., ob sobotah od 9. do 22. ter ob nedeljah in praznikih od 11. do 22. ure.

Ambient:
prijetna parafranalijska eklektika z elementi americane, industriala, orientalskih tepihov, retro kosov pohištva in hipstrske kraftijade

Napitki:
špricarjev je cela rajda, oni z dišečim gelber muskatelerjem je bil prav fin; sicer pa kar nekaj flaš (tudi mednarodnih), hišno točeno nefiltrirano pivo ter ledeni čaji in smutiji

Dostopnost:
razvojno industrijska cona je tu, parkirišč je kar nekaj; celo ena bus linija pelje mimo

Fino:
chilikäsekreiner z opremo penasta špargljeva juha

Ne tako fino:
hudo preslana teriyaki omaka ratatouille

Tatarski biftek stane 16, goveja juha 4,9, špargljeva 8, chilikäsekreiner 5, ratatouille s polento 12, stejk 17, teriyaki losos 19, sorbet 6 in tiramisu 7 evrov.

»Oni nam lakirnico na kmetijska zemljišča, mi njim inšpekcijo v industrijsko cono!« je na binkoštno nedeljo povračilne ukrepe Konzumove celice za mednarodne odnose hitel pojasnjevati čelnik tokratne odprave na obronek Gradca. Konceptualno smo reč zastavili raziskovalno – izogniti smo se namreč želeli uveljavljenim centraškim graškim postojankam in pogledati, ali evropska prestolnica kulture 2003 tudi na obrobju ponuja kakšen primer dobre gostinske prakse. V novonastajajoči soseski Smart City (kamor kanijo naseliti približno 20.000 ljudi), tik ob vznožju arhitekturno zanimivega Science Towra smo tako nabasali na simpatičen pogon Streets, ki se v oklepaju dodatno samooznačuje kot famous food and drinks, klientelo pa gotovo najprej nabira z zanimivim ter z občutkom zloženim notranjeoblikovalskim koktajlom.

Eklektika jih očitno vodi tudi pri sestavljanju jedilnega lista, v katerem je mogoče najti vse od rustikalnih štajerskih klasik na enem do azijskih specialk na drugem koncu ter z obveznimi postanki v Franciji, Italiji ter obeh Amerikah. K sproščenosti koncepta sodi tudi nenavadna praksa, da so recepture za posamične jedi pobrali kar pri bolj ali manj razvpitih kuharskih zvezdnikih: super okusno, z lahkotno peno nadgrajeno juho iz belušev s hrustljavimi krutoni pripravljajo po navodilih nemškega majstra Johanna Laferja, opazili (in preskočili) smo burger via Gordon Ramsay in se razveselili pogleda na krasno pečeno rezino lososa, položenega na soba rezance z zelenjavo, pripravljenega po receptu Nobuja Matsuhise, za katerega sicer dvomim, da je zaukazal, da je treba omako teriyaki posoliti tako, da ima okus po Mrtvem morju. Če bo kdo o tejle pisariji poročal streetarjem, naj jim pove, da bi bilo fino, če bi tudi recept za ratatouille povzeli po kakšnem znanem liku (predlagamo Alaina Ducassa), ker trenutno servirana verzija z v topel kečap vloženimi neenakomerno velikimi in slabo termično obdelanimi kosi zelenjave ni za nikamor.

Ampak tu se z rdečo zapisane opombe končajo: drobcene, s sirom in čilijem oplemenitene ter s hudim rženim kruhom in domačo gorčico postrežene klobasice so (tudi s ceno) ukradle šov, od stegna odrezan stejk je bil kljub tankosti sočen in natančno pečen, tatarski biftek rahlo kiselkast (kot grobo pretlačen guacamole s pšeničnimi nachosi), a z dovolj močnim značajem, goveja juha z zdrobovim žličnikom in nažuljenano surovo jušno zelenjavo pa pošteno močna, kar je pridevnik, ki ga za označevanje z vodko in proseccom ojačanega limoninega sorbeta dodajamo besedam kremasto, osvežilno in svilnato. To besedo uporabimo še za fino kavnat in obilno zakakavan monoporcijski tiramisu, za celotno nedeljsko izkušnjo Streetanja pa velja, da obrat ni nekaj izjemnega ali zelo posebnega, je pa z dobro premišljeno zasnovo prostora in koncepta, prijazno in učinkovito strežbo ter večinoma korektno izvedeno košto lep primerek prijaznega mehčanja hladnih industrijskoconskih prostorov in odnosov. Ali pa celo v redu alter punkt za prigrizek na vikend izletu.