Jedrska dilema

Do leta 2020 bi morali v Sloveniji 25 odstotkov vse porabljene energije pridobiti iz obnovljivih virov. K temu smo se zavezali na ravni Evropske unije. Trenutno delež obnovljivih virov znaša 21,5 odstotka. Izpolnitev zastavljenega cilja je misija nemogoče. V zadnjem desetletju nam je delež uspelo povečati za pičlo odstotno točko.

Iz tega sledi težko vprašanje: Če imamo takšne težave z doseganjem tako nizkega deleža obnovljivih virov, kako naj realno pričakujemo popoln prehod na obnovljive vire energije do leta 2050, ki ga napoveduje ministrstvo za okolje?

Bistvo ukrepanja proti nadaljnjemu kopičenju toplogrednih plinov v ozračju je odpoved fosilnim gorivom. Cilj torej ni prehod na obnovljive vire, cilj je prehod na nizkoogljične vire. Po tem merilu pa se jedrske elektrarne zlahka primerjajo z vetrnimi in sončnimi, pri čemer na enoto proizvedene energije zasedejo precej manj prostora. Poleg tega imajo še eno pomembno prednost – proizvodnja energije ni odvisna od vremena, letnega časa ali obdobja v dnevu. Da bi se lahko zanašali izključno na nestanovitne vire energije, bi bile, če bi želeli ohraniti stabilnost preskrbe z elektriko, nujne izjemno velike naložbe v prilagoditev električnih omrežij, predvsem pa v shranjevalnike energije. To bi močno podražilo električno energijo za gospodinjstva in povečalo problem energetske revščine.

TEŠ 6 za NEK 2

V slovenski politiki, tako kaže, počasi vendarle dozoreva spoznanje, da bodo v boju proti podnebnim spremembam nujne tudi radikalnejše poteze kot doslej in da se ne bo več mogoče zanašati zgolj na lepe obljube in kozmetične ukrepe. Ključni korak pri doseganju ciljev, povezanih z zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov, ki smo si jih zastavili, bo zaprtje TEŠ. S prenehanjem obratovanja šoštanjske termoelektrarne bi slovenske izpuste na mah zmanjšali za petino. Seveda pa bi s tem izgubili enega ključnih stebrov slovenske energetike, ki prispeva približno tretjino slovenske elektrike.

O zaprtju TEŠ je lani začel govoriti takratni okoljski minister Jure Leben, to mnenje je posvojil tudi njegov naslednik Simon Zajc. Prejšnji mesec pa je državnemu zboru zaprtje TEŠ kot neizogibno predstavil še premier Marjan Šarec. »Dejstvo je, da moramo veliko narediti, ampak ključno vprašanje je, kako zapreti TEŠ, kdaj zapreti TEŠ in s čim ga nadomestiti.« Pri tem si je upal iti korak dlje od sejanja obljub o obnovljivih virih energije in je dregnil v tematiko, ki se je politiki praviloma izogibajo – jedrsko energijo. »Pogovarjati se bomo morali začeti tudi o drugem bloku nuklearke, če bomo hoteli energetsko preskrbeti Slovenijo.«

Nemčija proti Franciji

Na svetu je zdaj po podatkih Svetovne jedrske zveze 454 delujočih jedrskih elektrarn. A večina jih je stara že več kot 30 let in se bližajo koncu predvidene življenjske dobe. Gradijo pa za zdaj le 54 novih. Državam, ki miroljubno izrabljajo jedrsko energijo, naj bi se v kratkem pridružil Bangladeš, kjer se je novembra začela gradnja prve jedrske elektrarne. Belorusija in Združeni arabski emirati gradijo svoji prvi jedrski elektrarni. Tudi v Turčiji že pripravljajo temelje za prvo nuklearko. Decembra sta Egipt in Rusija podpisala sporazum o gradnji prve jedrske elektrarne v Severni Afriki. Madžari se pripravljajo na gradnjo dveh dodatnih jedrskih reaktorjev.

Delujoče jedrske elektrarne ima polovica držav Evropske unije. Skupaj proizvedejo približno četrtino elektrike v EU, enkrat več kot hidroelektrarne. A proizvodnja se zadnja leta zmanjšuje, predvsem zaradi predčasnega zapiranja jedrskih elektrarn v Nemčiji, ki ga je vlada Angele Merkel zaukazala po jedrski nesreči v Fukušimi leta 2011.

Nemčija v EU in tudi v svetu velja za prvakinjo v vlaganju v obnovljive vire energije. Tamkajšnje sončne in vetrne elektrarne so na posamezne dneve sposobne zagotavljati že vso potrebno električno energijo za celotno državo. A nemški izpusti toplogrednih plinov se kljub povečevanju deleža elektrarn na obnovljive vire zadnja leta ne zmanjšujejo, temveč stagnirajo. »Če bi Nemčija več kot 300 milijard evrov, kolikor je v zadnjih letih vložila v gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn, vložila v gradnjo novih jedrskih elektrarn, bi danes lahko proizvajala praktično brezogljično elektriko,« pravi dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan. »Na sončen in vetroven dan sicer lahko vso elektriko proizvede iz obnovljivih virov, a takih dni je razmeroma malo, luknje pa mora krpati s fosilno energijo.«

V EU obstajajo države, ki na enoto proizvedene električne energije proizvedejo veliko manj izpustov toplogrednih plinov kot Nemčija. Te države se bolj zanašajo na jedrsko energijo. Francija z 58 delujočimi jedrskimi reaktorji proizvede tri četrtine potrebne elektrike, pri tem pa na enoto električne energije v povprečju proizvede desetkrat manj toplogrednih plinov kot Nemčija. Švedska elektrika ima v primerjavi z nemško približno petkrat manjši ogljični odtis, za kar se lahko država zahvali ne le velikemu potencialu hidroenergije, ampak tudi osmim delujočim reaktorjem na treh lokacijah, ki proizvedejo dobro tretjino švedske elektrike. Pomemben podatek pri tem je, da je bila večina jedrskih elektrarn v Franciji in na Švedskem zgrajena v manj kot dveh desetletjih. Razogljičenje z jedrskimi elektrarnami je lahko dokaj hitro.

»Zame je sedanje razmere najbolje opisal Robert Stone v dokumentarnem filmu Pandorina obljuba: ni se mogoče hkrati boriti proti podnebnim spremembam in jedrski energiji,« pravi Leon Cizelj. »Če hočemo razogljičiti proizvodnjo električne energije, moramo uporabiti vse nizkoogljične tehnologije.«

To ni samo mnenje jedrskih strokovnjakov. Medvladni odbor Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC) je v izračunih ukrepov, potrebnih za omejitev segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija, v svojih scenarijih v povprečju predvidel 2,5-kratno povečanje proizvodne zmogljivosti jedrskih elektrarn do leta 2050. Brez jedrske energije se računi težko izidejo.

Tudi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj je že pred časom za Delo dejala, da »realno gledano brez te tehnologije prehoda v nizkoogljično družbo ne bo, vsaj ne do leta 2030«.

Drugi časi

V desetletju pred jedrsko nesrečo v Černobilu je bilo po svetu zgrajenih 218 jedrskih elektrarn. V povprečju so dokončali eno na vsakih 17 dni. A takrat so bile razmere drugačne, pravi Katja Huš iz slovenskega Greenpeacea. »Razmere za jedrsko energijo so danes popolnoma drugačne, kot so bile pred Černobilom. Spremembe, ki so se zgodile v energetiki, so zelo v prid vsem drugim nizkoogljičnim virom energije, ne pa tudi jedrski energiji.«

Gradnja novih jedrskih elektrarn je, vsaj v zahodnem svetu, praviloma neločljivo povezana z zamudami in naraščajočimi stroški. »V Evropi se trenutno gradijo tri jedrske elektrarne, v Franciji, na Finskem in v Veliki Britaniji. Pri vseh je zgodba enaka.« Tretji jedrski reaktor v finski elektrarni Olkiluoto so začeli graditi leta 2005, po prvotnih načrtih naj bi ga francoski proizvajalec Areva zgradil »na ključ«, do leta 2009 za 3,2 milijarde evrov. Stroški so se medtem skoraj podvojili, elektrarna pa še danes ne proizvaja elektrike. Po trenutnih načrtih naj bi se to zgodilo v začetku prihodnjega leta.

Enake vrste reaktor so leta 2007 začeli graditi v Flamavillu v Franciji. Dokončan naj bi bil leta 2012. Predvideni stroški gradnje so se do danes potrojili, elektrarna naj bi po trenutnih predvidevanjih začela obratovati prihodnje leto.

Poleg tega se številne jedrske elektrarne po svetu spoprijemajo s politično nemilostjo, finančno izgubo in s tem grožnjo predčasnega zapiranja. Velike količine elektrike iz obnovljivih virov namreč nižajo odkupne cene in hkrati povzročajo večja nihanja, zaradi česar je stalen dotok elektrike iz jedrskih elektrarn težko primerno unovčiti. »Brez politične pomoči razvitemu svetu grozi, da bo do leta 2025 ostal brez četrtine trenutnih jedrskih zmogljivosti, do leta 2040 pa celo brez dveh tretjin,« so zapisali v nedavnem poročilu Mednarodne agencije za energijo. Ker jedrska energija skupaj s hidroelektrarnami trenutno pomeni hrbtenico nizkoogljične proizvodnje elektrike, bi po njihovih opozorilih nadomeščanje primanjkljaja elektrike lahko vodilo v povečano izrabo fosilnih goriv.

Za Katjo Huš pa je neugodno okolje za obratovanje jedrskih elektrarn le še en dokaz, da gre za preživeto tehnologijo. »Jedrska energija je najdražji nizkoogljični vir danes, obnovljivi viri so jo prehiteli. Zamisel o dodatnem bloku v Krškem kot poti za Slovenijo je skregana z globalnimi trendi v energetiki, kjer obnovljivi viri doživljajo razcvet, jedrsko energijo pestijo naraščajoči stroški, omejeno število novih projektov pa se gradi na plečih ogromnih subvencij in z večletnimi zamudami.«

Strah pred jedrsko nesrečo je pri tem njenem nasprotovanju drugotnega pomena. »Ali me vsak dan skrbi, da se lahko zgodi jedrska nesreča? Ne, me pa skrbi nova doba varnostnih tveganj, v katero vstopamo zaradi staranja naših reaktorjev, ki jim podaljšujemo obratovanje prek načrtovanih dob. Ali bi raje hodila po svetu brez jedrske energije? Da.«

Izvor strahov

Jedrska energija v očeh javnosti velja za nevarno. Omemba te energije hitro prikliče v spomin jedrski nesreči v Černobilu in Fukušimi, neredke so tudi asociacije na rabo jedrskega orožja. Nevidna nevarnost radioaktivnega sevanja nas navdaja s strahom.

A z vidika izgubljenih človeških življenj, ki jih lahko brez dvoma pripišemoposamezni tehnologiji za proizvodnjo elektrike, so jedrske elektrarne na enoto proizvedene elektrike med najvarnejšimi.

Težava jedrske energije je, da je bila peščica jedrskih nesreč zelo »spektakularna«, premog pa denimo z onesnaževanjem zraka ubija počasi, postopno in stran od oči javnosti.

Nedavno je kabelska televizija HBO predvajala miniserijo Černobil, ki zelo podrobno in nazorno predstavlja potek dogodkov ob največji jedrski nesreči v zgodovini, eksplozijo jedrskega reaktorja na severu Ukrajine 26. aprila 1986. Prizori trpljenja zaposlenih v elektrarni in gasilcev, ki so bili izpostavljeni velikim odmerkom radioaktivnega sevanja, so grozljivi. Prav tako grozljivo je opazovati odziv politike, ki je mednarodni ugled postavila pred zdravje prebivalstva in nedopustno dolgo odlašala z evakuacijo najbližjih prebivalcev.

V javnosti glede zdravstvenih posledic černobilske nesreče krožijo različne številke, nekatere ocene število smrti, ki naj bi jih bilo mogoče pripisati sevanju, postavljajo celo blizu milijona. A uradno poročilo Znanstvenega odbora Združenih narodov za učinke radioaktivnega sevanja (Unscear) navaja precej nižje številke. »Od 600 ljudi, ki so bili na prizorišču prve ure po nesreči, jih je 134 prejelo velik odmerek sevanja in pretrpelo radiacijsko bolezen. Osemindvajset jih je umrlo v prvih treh mesecih po nesreči, še 19 jih je umrlo v obdobju med letoma 1987 in 2004, a iz različnih razlogov, ki niso nujno povezani z izpostavljenostjo sevanju.«

Ker oblasti na prizadetih območjih niso razdelile tabletk kalijevega jodida, s katerimi bi bilo mogoče radioaktivnemu jodu preprečiti vezavo na ščitnico, in ker so hkrati dopustile uživanje kontaminiranega mleka, so v letih po nesreči pri prebivalcih z najbolj izpostavljenih območij opazili občutno povečanje raka ščitnice pri otrocih in mladostnikih. K sreči gre praviloma za ozdravljivega raka, smrtnost je le približno enoodstotna.

Francija z 58 delujočimi jedrskimi reaktorji proizvede tri četrtine potrebne elektrike, pri tem pa na enoto električne energije v povprečju proizvede desetkrat manj toplogrednih plinov kot Nemčija.

Veliko raziskav je bilo namenjenih domnevni povečani pojavnosti prirojenih napak pri novorojenčkih na prizadetih območjih v letih po nesreči, a kljub nekaj objavam v uglednih znanstvenih revijah, ki so povečanje zaznale, strokovnjaki iz odbora Unscear trdijo, da dokazov, ki bi jasno nakazovali povezavo z nesrečo v elektrarni, ni. Se je pa v letih po nesreči zaradi strahu pred posledicami sevanja opazno povečalo število splavov.

V desetletjih po nesreči so podatki pokazali nekoliko povečano pojavnost levkemije pri delavcih, ki so odpravljali posledice nesreče. Skupno poročilo več agencij Združenih narodov, izdano ob 20. obletnici nesreče, število potencialnih dodatnih smrti zaradi raka ocenjuje na 4000, a hkrati dodaja, da bo te predvidene dodatne bolezni zelo težko razločiti od siceršnjega bremena raka v populaciji.

»Obstaja težnja, da bi porast vseh vrst raka pripisali černobilski nesreči, a treba je omeniti, da je bil trend povečevanja obolevnosti prisoten že pred nesrečo,« so zapisali pri Unscearju. »Veliki večini izpostavljenega prebivalstva se ni treba bati resnih zdravstvenih posledic zaradi černobilske nesreče. Praviloma so bili izpostavljeni količinam sevanja, primerljivim s tistimi iz naravnega ozadja ali največ nekajkrat večjim od njih.«

Černobilska nesreča je ne glede na vse to imela poguben vpliv. Območje, veliko kot desetina Slovenije, je še danes nenaseljeno. Oblasti so trajno izselile približno 300 tisoč prebivalcev, številni med njimi so se spopadali z družbeno stigmatizacijo in težavami v duševnem zdravju.

Pri obravnavi černobilske nesreče pa je nujno poudariti, da se je zgodila na reaktorju, v katerem ni izključena možnost nenadzorovane jedrske reakcije. Na Zahodu projektiranje takšnih elektrarn sploh ni dovoljeno. Nesreča je bila sicer povod za obsežne varnostne nadgradnje na reaktorjih po vsem svetu.

Črni scenarij brez žrtev

Petindvajset let po černobilski nesreči je minilo brez večjih jedrskih nesreč. Potem pa se je zgodila Fukušima.

Eden najmočnejših potresov v zgodovini je povzročil uničujoč cunami, zaradi katerega je umrlo 19 tisoč ljudi. Potres je uničil električno napeljavo na območju, voda pa je zalila in onesposobila pomožne dizelske generatorje v jedrski elektrarni Fukušima Daiči. Ker v elektrarni niso mogli zagotoviti elektrike za črpalke, ki bi s kroženjem vode hladile reaktorje, so se sredice treh začele taliti.

Dogodek je bil res izjemen. Narobe je šlo tako rekoč vse, kar je lahko šlo narobe. A število žrtev, ki jih je mogoče pripisati jedrski nesreči, je ostalo na ničli. Nobeden od zaposlenih v elektrarni ni pretrpel akutnih posledic sevanja. Kot navaja Unscear, bodo tudi morebitni dodatni primeri raka v prihodnosti tako redki, da jih statistično ne bo mogoče ločiti od siceršnje obolevnosti. Največ škode je povzročil strah pred sevanjem.

»Najpomembnejši učinki na zdravje prebivalstva in zaposlenih v elektrarni so učinki na duševno zdravje.«

Nesreča v Fukušimi je znanega okoljskega kolumnista časnika Guardian Georgea Monbiota pripeljala do nepričakovanega sklepa – postal je zagovornik jedrske energije. »Ubogo staro elektrarno z nezadostnimi varnostnimi mehanizmi sta prizadela pošasten potres in ogromen cunami /.../ Pa vendar po doslej znanih podatkih nihče ni prejel smrtnega odmerka sevanja,« je zapisal le nekaj dni po nesreči.

Seveda se je zaradi tega zapletel v spor z zagrizenimi nasprotniki jedrske energije. In nato ugotavljal, da so njihove taktike zelo podobne tistim, ki jih uporabljajo zanikovalci podnebnih sprememb. »Trditve brez navajanja virov, nasprotovanje podatkom z anekdotami, selektivno navajanje raziskav, zavračanje znanstvenega konsenza in obtožbe o množičnem prikrivanju resnice – vse to zveni zelo znano. Žalosti me, da nasprotniki jedrske energije, ko jim dejstva ne ustrezajo, uporabljajo isto taktiko, ki jo tako prezirajo pri razpravi o podnebnih spremembah.«

Nujnost premirja

Okoljevarstveno gibanje je odigralo pomembno vlogo pri ustvarjanju današnjega odklonilnega odnosa družbe do jedrske energije. In s tem je po mnenju nekaterih nehote zavrlo učinkovitejše razogljičenje proizvodnje električne energije. Kot je pred časom za Mladino razložil energetski ekonomist z Univerze v Oxfordu dr. Dieter Helm, za enega ključnih dejavnikov neučinkovitega zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v EU šteje to, da so v pomembnih evropskih državah po letu 2000 liberalce v koalicijskih vladah zamenjale zelene stranke. »Večinoma so jim morali partnerji prepustiti energetski resor, pri čemer je sovraštvo zelenih do jedrske energije dobilo prednost pred tako rekoč vsem drugim. Bili so izjemno uspešni pri ubijanju evropske jedrske industrije. Kratkoročna posledica tega je bila, da so s promoviranjem zelo dragih decentraliziranih tehnologij za proizvodnjo elektrike odprli pomembno nišo za nadaljnjo rabo premoga.«

Bi bili okoljevarstveniki danes s stisnjenimi zobmi pripravljeni podpreti večjo izrabo jedrske energije? S to je mogoče proizvajati elektriko z najmanjšo izrabo prostora, z zanemarljivimi izpusti toplogrednih plinov in ob ustrezni skrbi za varnost tudi z najmanjšim vplivom na okolje nasploh. S podporo jedrski energiji bi zahteve okoljevarstvenikov po razogljičenju proizvodnje energije dobile realistično podlago. Zdaj smo namreč ujeti v začarani krog, ko okoljevarstveniki praviloma zagovarjajo popoln prehod na obnovljive vire, energetski strokovnjaki pa jim dokazujejo, da je to pri današnji tehnologiji realno gledano neizvedljivo ali pa vsaj pošastno drago. Politika ta nesoglasja izrablja za to, da korenite spremembe sistema preskrbe z energijo odlaga za nedoločen čas. Čas, ki ga glede na opozorila klimatologov nimamo.

Za Katjo Huš to ne pride v poštev. »V Sloveniji še nismo izkusili resne politične podpore hitremu in obsežnemu uvajanju obnovljivih virov energije ob hkratnem brzdanju porabe energije. V zadnjem desetletju smo delež obnovljivih virov energije povečali zgolj za en odstotek. In razpravljanje o gradnji drugega bloka NEK, še preden smo v Sloveniji postavili tretjo vetrno elektrarno, se mi zdi škodljivo in v funkciji ohranjanja statusa quo.«

Težava jedrske energije je, da je bila peščica jedrskih nesreč zelo »spektakularna«, premog pa ubija počasi, postopno in stran od oči javnosti.

Po mnenju okoljskega filozofa dr. Luke Omladiča z ljubljanske Filozofske fakultete bi bilo treba za resnejši razmislek o sprejemljivosti jedrske energije najprej spremeniti okvir, znotraj katerega se o njej pogovarjamo.

To ponazarja na primeru vprašanja gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. »Težava drugega bloka nuklearke je v tem, da zagovorniki gradnjo zagovarjajo z namenom ohranitve sedanje družbenoekonomske ureditve in preprečitve korenitih sistemskih sprememb. Jedrsko energijo predstavljajo kot tehnologijo, ki naj bi nam omogočala ohranjanje sedanjega načina življenja. Kot tehnologijo, ki bo omogočila, da se ne bo nič spremenilo.«

Dokler drugi blok zagovarjamo zgolj z vidika dodatne proizvodnje električne energije, nadaljuje Omladič, to samo po sebi nikakor ne zagotavlja, da se bodo zaradi tega zmanjšali slovenski izpusti toplogrednih plinov. Lahko pomeni samo, da bo Slovenija s proizvodnjo energije delala dober posel, z nuklearko in TEŠ. »V tistem trenutku, ko bi bila nuklearka predstavljena kot obet razogljičenja na vseh drugih področjih, kot obet zaprtja TEŠ in prenehanja gradnje plinskih energetskih objektov ter ohranitve rek, pa se lahko po mojem mnenju tudi znotraj podnebnega gibanja začnemo pogovarjati o nuklearki. Nisem a priori nenaklonjen tehnologiji kot taki, nenaklonjen pa sem sedanji vlogi te tehnologije kot tehnološki rešitvi za ohranjanje statusa quo.«

Gradnja novih jedrskih elektrarn je, vsaj v zahodnem svetu, praviloma neločljivo povezana z zamudami in naraščajočimi stroški.

Podobno razmišlja okoljska aktivistka Andreja Slameršek, gonilna sila kampanje proti gradnji hidroelektrarn na Muri. »Podpiram gradnjo NEK 2 pod pogojem, da se najprej sprejmejo vsi potrebni ukrepi za zmanjšanje porabe energije in učinkovito rabo energije ter da se odpovemo gradnji novih hidroelektrarn. Ena jedrska elektrarna pomeni vsaj 40 velikih hidroelektrarn. Za toliko velikih hidroelektrarn pa v Sloveniji sploh nimamo prostora.«

Podnebne spremembe so glede na opozorila znanstvenikov ključni izziv našega časa. Vsako pomembno odločitev bi morali presojati s tem v mislih, tudi vprašanje podpore jedrski energiji. Drži, da taka odločitev ni brez tveganj. Drži pa tudi, da so ta tveganja sorazmerno majhna v primerjavi s podaljševanjem množične rabe fosilnih goriv in s tem povezanim slabšanjem življenjskih razmer za našo vrsto. Zemlja in življenje na njej bosta ostala, ljudem pa grozi usoda dinozavrov, je v Sobotni prilogi Dela nedavno zapisal ugledni fizik in nekdanji prorektor ljubljanske univerze za raziskovalno dejavnost dr. Martin Čopič: »Odpovedati se jedrski tehnologiji v razmerah, ki lahko vodijo v zaton civilizacije, je povsem nerazumno.«

Odlaganje problema

Končna rešitev za jedrske odpadke

Eden ključnih argumentov proti nadaljnji izrabi jedrske energije je vprašanje ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom. Visoko radioaktivni jedrski odpadki bodo zaradi dolge razpolovne dobe urana in plutonija še več tisoč let pomenili nevarnost za ljudi in okolje.

V Krškem izrabljene gorivne elemente še vedno hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo, a naj bi jih v nekaj letih prestavili v suho skladišče na območju elektrarne, s čimer naj bi potrebo po končni rešitvi tega vprašanja odložili vsaj za nekaj desetletij.

Slovenski jedrski strokovnjaki v zvezi z odlaganjem visokoradioaktivnih odpadkov ne kažejo pretirane zaskrbljenosti. »Trdno verjamem, da bodo prihodnje generacije imele bistveno manj težav z nevarnimi, a močno koncentriranimi ostanki jedrske energetike kot pa z razpršenimi oblikami izpustov pri premnogih drugih človeških dejavnostih, ki za povrhu spreminjajo velike površine planeta,« pravi dr. Iztok Tiselj, vodja katedre za jedrsko tehniko na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.

Če bi v Sloveniji vso potrebno energijo pridobili iz jedrskih elektrarn, navaja vodja odseka za jedrsko fiziko na Institutu Jožef Stefan dr. Luka Snoj, bi v osemdesetih letih na vsakega prebivalca pridelali količino visokoradioaktivnih odpadkov, ki bi jo lahko spravili v pollitrsko plastenko. »Poglejte, koliko odpadkov in škodljivih snovi ustvarimo pri vseh drugih dejavnostih in jih nenadzorovano spuščamo v okolje.« Razpolovna doba plutonija je 24.000 let. Nevarna raven sevanja bo prisotna še več sto tisoč let. Zato bi bilo treba za odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov nujno poiskati rešitev, ki bi zdržala tak časovni okvir.

A po mnenju Luke Snoja je tako razmišljanje v tem trenutku dvolično. »Ne vemo, ali bo zaradi podnebnih sprememb naša civilizacija sploh preživela nadaljnjih sto let. Pokurili bomo vse zaloge fosilnih goriv in zastrupili ves svet, pri vprašanju jedrskih odpadkov pa se ukvarjamo s problemom, kako jih shraniti za sto tisoč let.«

Poleg tega bi bilo trajno odlaganje izrabljenega goriva iz krške nuklearke po mnenju jedrskih strokovnjakov pravzaprav negospodarno, saj je v gorivnih elementih še vedno več kot 95 odstotkov goriva neporabljenega. S predelavo bi si lahko zagotovili lasten vir za nadaljnje obratovanje jedrskih elektrarn, hkrati pa močno zmanjšali količino, ki bi jo bilo treba dokončno odložiti. Francozi to v omejenem obsegu že počno.

Dr. Andrej Stritar je dolgoletni direktor Uprave za jedrsko varnost, ki je maja letos odšel v pokoj. Tudi njemu se zdi, da s poudarjanjem izziva dolgotrajnega shranjevanja jedrskih odpadkov pretiravamo, pri tem pa ponuja precej kontroverzno argumentacijo. »Že več kot 60 let se pogovarjamo o nujnosti dolgotrajnega odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov globoko pod zemljo, pa še nobena država na svetu nima delujočega odlagališča. Iz dejstva, da smo lahko 60 let odlagali vprašanje odlaganja takih odpadkov, sklepam, da takih odlagališč pravzaprav niti ne potrebujemo. Če lahko rešitev tako dolgo odlagaš, očitno problem ni tako hud.« 

Pogled od zunaj

Mnenja znanstvenikov z drugih področij o jedrski energiji

Dr. Roman Jerala, vodja oddelka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu

Tako rekoč vsa energija, ki jo imamo na voljo, izhaja iz jedrskih reakcij, s to razliko, da obnovljivi viri izvirajo iz delovanja sonca kot zelo oddaljenega reaktorja.

Energija iz jedrskih elektrarn mora postati pomembnejši vir energije, če želimo resno zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida. Škoda, da se zaradi negativne konotacije v javnosti ne vlaga več v varnejše oblike jedrske energije, kot so na primer torijeve elektrarne, ki bi nam lahko zagotovile energijo za prihodnje tisočletje, olajšale dekarbonizacijo in s tem omejitev vpliva na podnebne spremembe.

Dr. Andreja Gomboc, profesorica astrofizike na Univerzi v Novi Gorici

Glede na podatke, ki nedvoumno kažejo, da je cepitev atomskih jeder (fisija) čist in varen vir energije, bi se mu bilo neracionalno odpovedati. Sporna plat jedrske energije je za zdaj shranjevanje radioaktivnih odpadkov, a to ni nerešljiva težava.

Upam, da bomo v ne tako oddaljeni prihodnosti današnje vire energije lahko nadomestili z drugo vrsto jedrskih procesov – zlivanjem jeder (fuzijo), ki ni obremenjeno s spornimi odpadki in naj bi bilo po ocenah strokovnjakov pripravljeno za komercialno pridobivanje energije v prihodnjih 30–40 letih.

Dr. Peter Križan, strokovnjak za fiziko osnovnih delcev z instituta Jožef Stefan

Če hočemo preprečiti hujše podnebne spremembe, poleg vetrnih in sončnih elektrarn potrebujemo stabilen energijski vir, ki ne proizvaja CO2. Če bo vse po sreči, bo čez 50 let tak vir fuzija, do takrat pa so nujne varno upravljane jedrske elektrarne.