V službi politike

Ko je neutrudni medijski aktivist Domen Savič alias Državljan D. septembra začel akcijo, naj podjetja v državni lasti ne oglašujejo v medijih, ki širijo sovražne vsebine, je pisal tudi parlamentarni komisiji za peticije. To je tisti organ, ki ga že dolgo vodi Eva Irgl, v izhodišču pa je namenjen državljanom, občanom, čisto običajnim ljudem, ki se v stiski obrnejo na parlament in skušajo o svojih težavah obvestiti politike. Včasih, redko sicer, imajo pobude državljanov zakonodajni odmev, medtem ko so velikokrat politično organizirane, institut parlamentarne komisije pa zlorabljen.

A zgodba o Savičevi pobudi je krenila v drugo smer. Po prejemu peticije se je njeno besedilo, vključno z osebnimi podatki pobudnika (telefonska številka, naslov, elektronski naslov) pojavilo na spletnem portalu Demokracija in na Novi24TV. Nekdo iz državnega zbora, nekdo iz komisije je medijem iz cone SDS posredoval besedilo, posnetek zaslona, na katerem je bil dopis o peticiji.

Domen Savič je nato najprej poklical državni zbor. Po nekaj telefonskih razgovorih se je izkazalo, da državni zbor ne beleži »sledljivosti dokumentov«. Kot pravi Savič sam: »Poslanke in poslanci lahko z dokumenti državljank in državljanov delajo kot svinja z mehom, državni zbor pa nima nikakršnih vzvodov za sankcije.« Nato se je Savič obrnil še na informacijskega pooblaščenca, saj naj bi prišlo do nezakonitega razkritja osebnih podatkov. Odločba, ki jo je prejel te dni, je nerazumljiva. Odločili so se, da inšpekcijskega postopka ne bodo uvedli. Po njihovem mnenju se prekršek ni zgodil, saj je besedilo z osebnimi podatki pobudnik poslal s službenega naslova, prav tako pa so bili v elektronski pošti dodani podatki zavoda Državljan D., ki ga tudi vodi, ne torej njegovi osebni podatki.

Težava je seveda v tem, da je Savičev zasebni naslov enak naslovu Zavoda. Informacijski pooblaščenec je presojal pravni položaj, v katerem naj bi bil vlagatelj peticije zavod, torej pravna oseba in ne posameznik. Ali z drugimi besedami: uradniki so zakone brali na tak način, da so se izognili vsebinski presoji in inšpekcijskemu postopku.

Bistvo zgodbe pa je drugje. Novinarji imamo svoje vire, ti sedijo tudi v parlamentu, v vladi, v strankah, blizu so oblasti. Vsak vir ima svoj interes. To ni nič spornega; prav je, da se novinar tega zaveda in da je do virov kritičen. V tem primeru je drugače. Nekdo iz parlamenta je poslal peticijo strankarskima glasiloma, ki sta jo z zajedljivimi komentarji tudi objavili. Tovrstni mediji politike ne nadzirajo, temveč so na njihovi plačilni listi.

Domen Savič je pobudo v parlament vložil 13. septembra. Do zdaj komisija njene vsebine ni obravnavala, čeprav se je Eva Irgl letošnjega februarja na Valu 202 pohvalila, da so peticije državljanov zelo pomembne in da obravnavajo »prav vse«.